Konferenca sindikalne prenove: Učimo se v lastnih bojih

Fundacija Rose Luxemburg je v času od 15. do 17. februarja skupaj z lokalnimi izpostavami dveh največjih sindikatov v državi, IG Metal in ver.di, ter prehrambenim sindikatom NGG, organizirala (nacionalno) konferenco o sindikalni prenovi. Odvila se je v Braunschweigu na Spodnjem Saškem, kjer je sicer dobro zastopana kovinska in elektroindustrija (v Wolfsburgu je denimo Volkswagen), zato je tukaj IG Metall¹ zelo dejaven. Tokratna konferenca je bila četrta po vrsti (pripravljajo jih vsaki dve leti, prva je bila leta 2013 v Stuttgartu), po številu udeleženk in udeležencev pa tudi največja, saj se je je udeležilo več kot 700 ljudi. Njena vloga je očitno premislek sindikalnega gibanja na nemški levici in njegova strateška umestitev v širši politični okvir². Stranka Die Linke (Levica) v Nemčiji svojo množičnost išče prav v sindikalnem gibanju. Močno je prisotna v storitvenih panogah (zdravstvo in reproduktivno delo), v katerih je tudi vse več stavk, skoraj povsem odsotna pa je v tradicionalnih – in še vedno precej močnih – industrijskih panogah. Konferenca je tako služila tudi refleksiji opravljenega dela na terenu.

V predavanjih so bile zajete splošnejše teme, kot so sindikalno gibanje in vzpon skrajne desnice (Doerre), organiziranje (McAlevey) in analiza nemškega gospodarstva (Nachtwey), medtem ko so bili seminarji in delovne skupine rezervirani za ožje usmerjene in bolj praktično naravnane tematike: od pogajanja za kolektivno pogodbo, strategij in taktik organiziranja v posameznih panogah, bojev za več zaposlenih in zmanjševanje delovne intenzivnosti itd. Delovnih skupin je potekalo po deset ali več naenkrat, tako da si je vsak izbral eno glede na naslov in minimalni opis. O resnično številni udeležbi priča tudi podatek, da je bilo na seminarjih in delavnicah, ko naj bi se toliko razdelili, da bi lahko komunikacija potekala bolj dinamično, po vsaj 50 prisotnih, kar je pomenilo omejitev tudi teh aktivnosti na izvajanje ex cathedra s kakšnim vprašanjem na koncu. V nadaljevanju izpostavljamo vsebino nekaterih predavanj in delavnic.

Tisoč vbodov z iglo: dopolnitve klasične stavke

Enega izmed uvodnih seminarjev na konferenci je imel Peter Renneberg iz organizacije ORKA³, ki je govoril o sindikalnih in delavskih bojih onkraj klasične stavke. Najprej je kazalce moči sindikata razdelil na kvantitativne (članstvo) in kvalitativne (pripravljenost in dejanska udeležba v boju), pri čemer lahko šele zadnji povzročijo dejansko spremembo v razmerju sil med delom in kapitalom. Nato je pri pritisku na nasprotno stran razločil delovanje znotraj podjetja (ekonomska škoda, pretresi v podjetju, simbolične akcije, ki opozarjajo na nejevoljo zaposlenih itd.) in v širši javnosti (škodovanje ugledu podjetja – pred leti se je kampanja v Lidlu začela s pritiski od zunaj); med obema delovanjema je vzajemno učinkovanje. Ko je govoril o stavki, je njeno preteklo usmeritev predstavil kot zajetje čim več ljudi in čim daljše trajanje. S spremembo delovnih režimov pa se je tudi strategija delavske stavke spremenila – cilj naj bi bil sedaj doseči kar največji učinek s karseda kratkim naporom, kar je v današnji just-in-time ekonomiji možno. Omenil je možnost t.i. paralelne stavke – kjer obstaja sistem poslovalnic (npr. maloprodaja), lahko stavkajo ena za drugo, obenem pa se stavke tudi nekoliko prekrivajo.

Pomemben segment v boju po Rennebergu predstavlja javni pritisk (širjenje informacij, poskus ideološke hegemonizacije). V grobem ga lahko razdelimo na:

javno nastopanje: kongresi, druge prireditve, tudi info table na ulicah, anonimni nastopi, tovariški obiski drugih poslovalnic; in obstoječe socialne mreže: osebni kontakti, tovariške organizacije, stranke, društva, sindikati, lokalna skupnost.

Učinki javnega pritiska lahko privedejo do “škandalizacije” stanja odnosov v podjetju, “emocionalizacije” odnosov, “polaganja računov”, samoopolnomočenja (v smislu: če nihče drug, bomo sami vzeli stvari v roke), personalizacije odgovornosti (vsaka odločitev/ukrep ima obraz). Na splošno pa pripomore k omadeževanju ugleda podjetja.

Renneberg stavi na razpršeno delovanje: nekdanji industrijski akciji dodaja na stotine majhnih vbodov, ki bodo prizadejali škodo kapitalu.

Deinstitucionalizacija razrednega konflikta

Na konferenci je predaval tudi ekonomist Oliver Nachtwey4. Po uvodni razgrnitvi nemškega gospodarstva kot centra evropskega kapitalizma, ki pa ni več sposobno visoke gospodarske rasti, sploh če naj upošteva ekološko komponento, se je osredotočil na vlogo sindikatov. Izpostavil je erozijo sindikalne moči kot posledico institucionalizacije razrednega konflikta, se pravi s kolektivnimi pogajanji, posebej v času neoliberalnega kapitalizma. Obenem se po njegovem sindikalni boj danes iz industrijske produkcije seli v storitve (v logistiko in družbeno reprodukcijo). Ključne točke delavske moči so zato danes lahko logistični centri (just-in-time ekonomija). Hkrati je izpostavil, da se je sindikalni boj feminiziral5 in socializiral. Nemški primer naj bi to nekako potrjeval (kar je statistično podkrepil), saj je ver.di v svojih panogah aktivnejši kot IG Metall. Priložnost vidi tudi v še ne institucionaliziranih oblikah boja organiziranega dela – oziroma v njegovi deinstitucionalizaciji.

Boj proti desnemu populizmu v delavskem gibanju

Eden najvidnejših raziskovalcev industrijskih odnosov v Nemčiji Klaus Dörre se je v svojem prispevku posvetil odnosu med sindikati in desnim populizmom6 (Rechtspopulismus). Zastavil si je vprašanje, zakaj takšna podpora denimo gibanju Pegida ali stranki Alternativa za Nemčijo med delovnimi ljudmi. Ugotavlja, da pravzaprav ne prihaja nujno kot reakcija zaradi absolutne pavperizacije najbolj perifernih segmentov delovne sile. Bolj gre za ideološko sliko o nezmožnosti kakršnekoli socialne mobilnosti, to vzbuja pri ljudeh nezadovoljstvo, čeprav bi sami sebe morda označili – oziroma številni se označijo – kot “srednji razred”. Višje pa ne gre, ne glede na to, da naredijo vse (in še več), kar od njih zahteva(ta) kapital (in država). Za to niso nagrajeni, umanjka vsakršno znatno kvalitativno izboljšanje njihovih bivanjskih pogojev. Obenem si razlagajo, da tujcem, ki prihajajo v Nemčijo, ni treba narediti nič, da jim država vse nudi sama od sebe, kar jih revoltira. Politično alternativo iščejo v “nacionalno-socialnem”, ideološki izraz pri njih pa je etnicizem kot novi rasizem.

Vrnitev h klasičnemu sindikalnemu organiziranju

Ameriška sindikalna organizatorka in raziskovalka, Jane McAlevey, je predstavila organizacijski model, ki mu sledi v svojem aktivističnem delovanju. Ločila je strukturo, ki izhaja iz delovnega mesta v produkciji, od samoorganizacije, ki je (zgolj) združevanje istomislečih. Podobno je z organizacijo nasproti mobilizaciji, s katero ne moremo doseči drugače mislečih. S strukturo lahko dosežemo vse, tudi tiste, ki se v začetku morda z nami ne strinjajo. Nadalje je pomembno ločevati vodjo, tj. organsko vodjo, identificirano v kampanji, od aktivista in aktivistke. Organski vodja je nekdo iz kolektiva z vplivom na druge. McAlevey je izpostavila primer organiziranja medicinskih sester, pri katerem je sodelovala. Nikakor jim ni uspelo sestaviti sindikata, ker je bila ena sestra, z največjim vplivom na ostale, kategorično proti. Če je ta ostalim samo omenila, da se ne bo včlanila, so bile vse takoj proti sindikatu. Z veliko prepričevanja je vendarle spremenila svoje mnenje, tako da sindikatu ni več nasprotovala. V eni uri so bile vse delavke včlanjene. Ona je bila torej organski vodja, ker je uživala zaupanje v kolektivu, ne pa katera druga, ki je bila morda že ves čas politično artikulirana in naklonjena sindikatu. Nato je predstavila strukturni test: je natančno mapiranje delovnega mesta, kdo od zaposlenih je za sindikat, kdo proti, kdo se je pripravljen izpostaviti, kdo mogoče samo anonimno, kdo tudi javno, kakšna ima kdo politična prepričanja in podobno. Na ta način lahko identificiramo organskega vodjo. Pri strukturnem testu je pomembno, da ga zaposleni opravljajo sami med seboj. Postopek lahko traja tudi več mesecev.

Streikkonferenz kot Nemci sami imenujejo veliko konferenco o prenovi sindikalnega gibanja, je prinesla številne uvide v dinamike in konflikte v odnosu med delom in kapitalom pa tudi znotraj delavskega gibanja samega. Delile so se dobre organizacijske prakse, strategije in ideje za boj v razrednem konfliktu, sindikalni aktivisti in aktivistke pa so se medpanožno povezovali.

Takšnih prireditev gotovo ne gre idealizirati. V prihodnje bomo videli, če se bo nemško sindikalno gibanje uspelo konsolidirati na politični levici do te mere, da bo lahko sistematično uveljavljalo svoje politike. V nasprotnem primeru lahko pride tudi do nadaljnjega vzpona skrajne desnice.

Opombe:

1 Na Spodnjem Saškem ima IG Metall 140 tisoč članov, od tega je bilo 4 tisoč novih v zadnjem letu. Poleg avtomobilske industrije je tu še izdelava strojev, pa tudi IT sektor.

2 Širši kontekst na nemški politični levici, tendence znotraj stranke Levica in odnos do sindikalnega gibanja dobro predstavi ta intervju: https://www.jacobinmag.com/2019/01/germany-social-democratic-party-spd-aufstehen-die-linke.

3 Organizacija je po dejavnosti podobna CEDRI. Njihova spletna stran: https://orka-web.de/.

4 Je eden najvidnejših politično-ekonomskih analitikov nemškega gospodarstva na akademski levici. Angleški prevod njegove knjige Die Abstiegsgesellschaft je pred kratkim izšel pri angleško-ameriški založbi Verso Books kot Germany’s Hidden Crisis: Social Decline in the Heart of Europe.

5 Fundacija Rose Luxemburg je prav pred konferenco izdala brošuro Frauenstreik o ženskem delavskem boju skozi zgodovino in danes. Dosegljiva je na tej povezavi: https://www.rosalux.de/fileadmin/rls_uploads/pdfs/Analysen/Analysen54_FrauenStreik.pdf

6 V svoji predstavitvi je povzel članek, ki je dostopen na tej povezavi: https://mulpress.mcmaster.ca/globallabour/article/view/3717.