Delavnica študentskega organiziranja#2

Dne 30. marca 2021 je na Zoom-u potekala druga delavnica na temo študentskega organiziranja, ki so jo v sodelovanju pripravili člani Cedre in Liste demokratičnega študentstva (LDŠ).

Delavnice se je udeležilo 30 študentk in študentov različnih univerz, fakultet, stopenj in smeri. Dogodek smo organizirali z željo po refleksiji vloge univerze in razmisleku o možnostih njenega drugačnega delovanja. Naš cilj je bil tudi spodbuditi prisotne k samoorganiziranju na lastnih fakultetah.

V prvem, teoretskem delu delavnice, je bil predstavljen tekst Kaj je narobe z univerzo?, ki je bil pripravljen kot prvi v vrsti bolj poglobljenih zapisov, ki se bodo ukvarjali z navezavo študentske problematike na širše družbeno dogajanje. Tekst tako v začetku najprej razloži delovanje samega kapitalizma, nadaljuje pa z vlogo univerze in študentov, vpetih v trenutni ekonomski sistem.

V nadaljevanju je bilo predstavljeno obdobje prebujanja univerzitetnih bojev, saj je bil v določenem obdobju v letu 2009 zemljevid Evrope poln zasedenih fakultet. Boji so trajali od leta 2007 pa vse do leta 2012, študentje so zahtevali konec privatizacije in komercializacije šolstva, odpravo šolnin in študentskega dolga, prav tako so razvijali številne alternativne družbeno-kritične teorije in prakse. V letu 2011 se je začelo tudi globalno gibanje Occupy, ki je okupiral trge in banke v boju proti neenakosti pod sloganom 99 % proti 1 %. V takšnih družbenih okoliščinah je nastajalo gibanje Mi smo univerza (MSU). Pomembne izkušnje je predstavljala tudi akcija Avtonomne tribune leta 2007, ko je desna vlada poskušala vpeljati šolnine na univerze. Gibanje MSU se je vzpostavilo leta 2011, kot odgovor na pojav novih izobraževalnih in raziskovalni strategij, ki so skušale visoko šolstvo še bolj preobraziti v interes kapitala. Temeljilo je na politični samoorganizaciji študentk, študentov in univerzitetnih delavk in delavcev ter vseh, ki so bili tako ali drugače povezani z intelektualnim delom. Po večmesečnih javnih razpravah, na katerih se je kritično opredeljevalo do vladnih strategij, se je gibanje politično povezalo in artikuliralo z zasedbo Filozofske fakultete v novembru 2011. Univerza se je namreč vse bolj uklanjala pritisku kapitala in evropski tehnokraciji - ni bila zmožna odpora in obrambe kvalitetnega javnega izobraževalnega sistema. Gibanje je zahtevalo: polno financiranje visokega šolstva in odpravo/zmanjševanje plačljivih oblik študija, kvalitetnejši študijski program (proti bolonjski reformi), odpravo outsourcinga in negotovih pogodb, boljše socialne pogoje (proti študentskemu delu, štipendije za vse) itn. MSU je organiziralo številne javne razprave in delavnice, na katerih so kritično analizirali kapitalizem, delovanje EU, koncept ‘’družbe znanja’’, izvajali pa so tudi seminarje v sklopu samoorganiziranega študijskega programa in urejali spletni portal. Skratka, producirali so teorijo in s tem ustvarjali pogoje za alternativno politiko. Prav tako pa so iskali drugačne možnosti povezovanja univerze z gospodarstvom, ki bi združilo študente in delavce. Cilj je bil vzpostavljati nove prakse, ki bi bile zmožne pogledati onkraj kapitalizma.

Po predstavitvi se je odprla razprava, v kateri so udeleženci predstavljali svoje odgovore na vprašanja, ki so jih dobili pred začetkom delavnice.

Študenti opažajo, da je večina vrstnikov ponotranjila primarni cilj univerze, zato postaja njihov glavni smoter izobraževanja izboljšanje svojega položaja ne trgu delovne sile. Večina še vedno kuje univerzo v višave in akademike razume kot progresivno silo, zato je za marsikoga razočaranje tekom študija veliko. Udeleženci so izpostavili pomanjkanje kritičnega razmišljanja, na predavanjih pa se ne odpirajo širše problematike, vezane npr. na pozicijo študijske smeri v družbenem sistemu. Univerzitetno izobraževanje pa niti ni več zagotovilo za uspešno zaposlitev po koncu študija, kar mnoge študentske kolege, ki se bližajo koncu študija, udari kot strela z jasnega.

Študentje tudi prepoznavajo, da so študijske smeri med seboj ločene, kljub promoviranju interdisciplinarnosti, ki pa bi po mnenju nekaterih udeležencev dejansko pripomogla k poglobljenemu razumevanju družbenega stanja. Toda kaj nam pomaga interdisciplinarnost, če so vse smeri podvržene logiki kapitala in nas usposabljajo samo za uporabnost v kapitalistični produkciji.

Nekateri vse bolj prepoznavajo, da znanje, ki se ga predaja na fakultetah, ni zares namenjeno študentom. Ti ga morajo le reproducirati, da s tem zadovoljijo kriterijem (dovolj ECTS točk) postavljenim od zunaj. Kot možna rešitev je bila predstavljena ideja samoorganiziranih predmetov, ki so jo uporabljali že študentje leta 2011 ob zasedbi Filozofske fakultete v Ljubljani. Samoorganiziranje pomeni, da lahko študentje v sodelovanju s profesorji in širšo skupnostjo organizirajo predavanja, ki jih želijo slišati in so pomembnejša od tega, kar ponuja uradni kurikulum. Zato pozdravljamo idejo LDŠ o organiziranju poletne šole, ki bo odprla vrata teoriji in vsebinam, ki jih sedaj na univerzah kronično primanjkuje.

Nadaljevali smo tudi z razpravo o volitvah rektorja in prihajajočih soočenjih kandidatov. Z zaskrbljenostjo spremljamo, kako kandidati ne poznajo lastnih programov, ki so že tako zelo skromni in ne vsebujejo dolgoročnejše vizije o razvoju univerze. Opaziti je tudi popolno ignoranco do študentske problematike (stanovanjska stiska, naraščajoča revščina med študenti …), od katere se kandidati ograjujejo. Študentje FF predvsem izpostavljajo problematiko zagotavljanja temeljnih pogojev za študij, kot je infrastruktura (npr. zastarele učilnice, osrednja humanistična knjižnica je razpršena po nadstropjih, ni možnosti prostega pregledovanja literature …). Udeleženci se tudi sprašujejo, kako bo študij potekal po koncu epidemije, kajti nekateri vrstniki podpirajo manj kvaliteten študij na daljavo, saj jim najemnine in življenje v Ljubljani predstavljata prevelik strošek.

Poročilo zaključujemo z ugotovitvijo, da se študentke in študentje slabo zavedamo situacije v kateri se kot družba nahajamo. Nimamo vpogleda, kako materialna stiska vpliva na vrstnike, koliko se je razširila revščina med nami in kako je situacijo poslabšala še epidemija. Pomanjkanje kritičnega premisleka in razumevanja vzrokov za propadanje teoretske produkcije na univerzah, nas hromi pri iskanju rešitev za temeljne spremembe. Skrajni čas je, da sprejemamo dejstvo, da profesorji in obstoječe organizacije ne bodo ustavili nazadovanja univerzitetnega izobraževanja, mnogi med njimi ta proces celo podpirajo. Zato je na nas, da se organiziramo, izobrazimo in začnemo boriti za drugačno univerzo ob hkratnem povezovanju in organiziranju z delavci.