Ženski socialni kongres v Lodžu

Članice Cedre in Sindikata za kulturo in ustvarjalnost (ZASUK) smo se od 11. do 12. aprila mudile v Lodžu na kongresu (Socjalny Kongres Kobiet) anarhofeministične konfederacije sindikatov OZZ Inicjatywa Pracownicza (OZZIP). Okoli 150 delavk, sindikalistk in aktivistk s celotne Poljske se je udeležilo tretjega kongresa s ciljem oblikovanja skupnih strategij in zahtev, ki se nanašajo na a) mezdno izkoriščanje na delovnih mestih, b) zdravstveno in skrbstveno delo v umetno ločeni zasebni sferi in javnih institucijah ter c) stanovanjsko problematiko. Številčno dobro obiskan kongres, ki so ga v celoti organizirali sindikalni odbori mladih, je po besedah organizatork znak vse večjega zanimanja mladih za radikalni sindikalni boj, ki meri na odpravo kapitalističnega načina produkcije ter patriarhata.

Po treh letih močne mobilizacije in protestniških gibanj za ženske reproduktivne pravice, ki smo jih lahko spremljali na Poljskem, tamkajšnjo liberalno feministično gibanje predvsem med mladimi izgublja moč in popularnost, saj kljub navidezni vključujočnosti zamegljuje resnične probleme in ne ponuja nikakršne dolgoročne perspektive boljše prihodnosti žensk in deklet delavskega razreda. Te se še kako dobro zavedajo, da bodo njihova življenja – poleg kratenja osnovnih reproduktivnih pravic – krojili tudi vse intenzivnejše izkoriščanje v kapitalističnih obratih na eni strani in vse bolj podhranjen sistem javnih vrtcev, domov za ostarele in zdravstvenih domov na drugi strani. Radikalno krilo se je v zadnjem letu tako odcepilo od gibanja in se razpršilo v druge organizacije, med drugim tudi v sindikat OZZIP. V sindikatu so zelo aktivne predvsem mlade ženske, ki zavračajo individualno odgovornost za sistemske probleme in v boju proti vsesplošni revščini, stanovanjski stiski, degradaciji in privatizaciji javnega sektorja gradijo močno feministično delavsko gibanje.

KAKO DELUJE OZZIP?

Konfederacija OZZIP združuje od pet do šest tisoč članic in članov po celotni državi, od tega jih je več kot tisoč v Amazonu. Prisotni so v sektorjih logistike, skrbstva in zdravstva, maloprodaje, izobraževanja, gastronomije, kulture … Znotraj posameznega podjetja oziroma zavoda vzpostavljajo delavske odbore, ki delujejo avtonomno in se povezujejo z odbori z drugih delovnih mest v istem sektorju. Osnovno gonilo organiziranja je torej samoiniciativnost delavcev za organiziranje od spodaj. Poleg delavskih odborov se organizirajo tudi v odbore za reševanje stanovanjskega vprašanja (tenants unions), okoljske krize in odbore mladih, ki delujejo na ravni posameznega mesta ali občine (Lodž, Poznan, Varšava, Krakov). Na vsaki dve leti OZZIP organizira nacionalni kongres, na katerem izvolijo dvanajst predstavnic in predstavnikov v nacionalni odbor, ki je glavni izvršni organ OZZIP. Ideološko privzemajo anarhosindikalistično tradicijo: poudarjajo pomen samoiniciativnosti in organiziranja od spodaj, zavračajo povezovanje s političnimi strankami in zunanjimi delavskimi organizatorji ter profesionalnimi političnimi delavci. OZZIP deluje z minimalnim številom zaposlenih – večina dela opravijo prostovoljno. V sindikate vključujejo vse delavce, ne glede na sektor (privatni ali javni) ali obliko pogodbe o zaposlitvi. Vključujejo tudi brezposelne, upokojence in mlade, ki se še izobražujejo.

Ženski socialni Kongres v Lodžu, 11. marec 2023

REPRESIJA IN ODPUŠČANJE: S ČIM SE SOOČAJO SINDIKATI?

Na kongresu so delavke iz različnih panog in podjetij (Amazon, Orpea, Kaufland, socialne delavke itd.) izmenjale izkušnje, ideje in strategije, kako se čim uspešneje spopasti z represijo kapitala na delovnih mestih. Sindikalistke se pri svojem vsakodnevnem delovanju soočajo s hudimi pritiski in celo odpuščanjem. Pri tem pogosto naletijo na ignoranco državnih služb in institucij. Amazon, ki na Poljskem zaposluje okoli 20 tisoč ljudi, je znan po svojem odkritem protisindikalnem ravnanju. Decembra lani je Amazon poskušal preprečiti izvedbo referenduma o stavki, kar je v nasprotju z zakonom o reševanju kolektivnih sporov, zato je OZZIP organiziral protest pred skladiščem v Lodžu. Čeprav so bili protestniki zaposleni v skladišču, jim je vodstvo onemogočilo vstop in izvedbo glasovanja. Sindikat se je v času protesta obrnil na policijo, ki pa je na kraj dogodka prišla šele po večkratnem opozorilu. Prav tako policija ni naredila nujnega zaznamka o dogodku, s katerim lahko sindikat o protizakonitem delovanju zaposlovalca obvesti tožilstvo. Izvajanje pritiskov ob izvedbi referenduma o stavki je znana praksa sindikalnega oviranja tudi v drugih podjetjih, saj kraj glasovanja pogosto nadzorujejo vodstva, kar delavke in delavce, ki se bojijo povračilnih ukrepov, odvrača od glasovanja. Po pripovedovanju sindikalistke Jolante Żołnierczyk je poslovodkinja supermarketa trgovske verige Kaufland v času referenduma za stavko vsak dan do polnoči sedela v avli trgovine z ugasnjenimi lučmi ter od daleč opazovala, kdo od zaposlenih se približuje volilni skrinjici.

Dobro poznan način razbijanja moči sindikata pa je njegovo t. i. obglavljanje: odpuščanje najbolj glasnih in bojevitih sindikalnih zaupnikov. Cedrašice smo se seznanile s primerom delavke Magde Malinowske, ki jo je podjetje Amazon leta 2021 odpustilo zaradi domnevno nedovoljenega snemanja na delovnem mestu. Malinowska, tudi inšpektorica za zdravje in varnost pri delu, naj bi po navedbah Amazona posnela ravnanje podjetja po smrti sodelavca, ki se je zaradi preobremenitev in dela preko svojih zmožnosti na delovnem mestu zgrudil in kasneje umrl. Njen primer sindikat še vedno rešuje na sodišču, kjer Malinowska spodbija zakonitost prenehanja delovnega razmerja. Od podjetja Amazon namesto odškodnine zahteva ponovno zaposlitev, ki ji bo omogočila nadaljevanje njenega sindikalnega delovanja.

Če smo do nedavnega union busting povezovali predvsem z ZDA, je ta praksa postala nekaj vsakdanjega tudi pri nas. V Evropi se soočamo s porastom odvetniških pisarn, ki se specializirajo za preprečevanje organiziranja delavk in delavcev. Obstoj takih odvetniških pisarn ni tuj niti Cedrašicam in Cedrašom. Dobro nam je poznan primer, v katerem je podjetje Lidl Slovenija najelo odvetniško pisarno zdajšnje predsednice Nataše Pirc Musar z namenom izvajanja pritiska na predsednico Tjašo Kozole (sindikalno delovanje je odvetniška pisarna označevala kot škodovanje ugleda in dobrega imena podjetja). Sindikalistke sindikata OZZIP so sklenile, da je namen pravnih in birokratskih postopkov, ki jih proti sindikatom sprožajo podjetja, predvsem izčrpavanje sindikatov, ki so tako prisiljeni svoje omejene resurse namenjati ukvarjanju s tehnokratskimi postopki. Medtem podjetja sama kršijo številne predpise in zakonodajo: sindikalno udejstvovanje je ustavna pravica, torej so podjetja s svojimi ravnanji ves čas v prekršku, a za svoje kršitve redko odgovarjajo pred sodiščem ali trpijo posledice. Na kongresu OZZIP so predstavili statistične podatke, sodeč po katerih se je med začetkom leta 2017 in koncem leta 2021 državno tožilstvo odločilo za sodni pregon zgolj pet odstotkov vseh primerov kršitev delovne zakonodaje, ki so jih tožilstvu naznanile različne poljske sindikalne organizacije. V primeru Amazona sta zdravstvena in delovna inšpekcija pritrdili sinidkatu, ki je pred tem več let opozarjal, da intenzivnost dela v Amazonovem skladišču presega zakonsko še sprejemljive meje fizičnega napora Amazonu sta pravnoformalno naložili zmanjšanje intenzivnosti dela, vendar ta uradna zahteva v praksi po več letih še ni zaživela. Podjetje odredbo inšpekcij že več let spodbija na sodišču, medtem pa delavci v skladišču delajo enako intenzivno, čeprav vse opravljene raziskave inšpekcije jasno kažejo, da delo v Amazonu ob obstoječi intenzivnosti dela ogroža zdravje delavk in delavcev. Delavke in delavci se tako ne morejo zanašati, da bodo pravni sistem, inšpekcijski nadzor ali policijsko posredovanje delovali v njihovem interesu. Svoj razredni interes zmorejo uresničevati le z množičnim organiziranjem.

Razprava o represiji kapitala in možnih alternativah upora

Najučinkovitejša metoda zoper represijo kapitala je organizirano zaostrovanje razrednih nasprotji v vodenih akcijah, kampanjah, ki nas oborožijo z izkušnjami, izostrijo naše politično razumevanje družbenih razmer, poglobijo mišljenje in okrepijo voljo po delovanju. Zakonske rešitve, ki so na voljo sindikalistom, se prepogosto izkažejo za neučinkovite. Zato OZZIP poskuša razmišljati in delovati izven okvirov servisnih sindikatov, pri čemer uporabljajo preizkušene metode organiziranja delavskega razreda: pogajanj s predstavniki kapitala se udeležujejo kolektivno, udeležujejo se jih delavke in delavci in ne sindikalni funkcionarji. Bolj kot koncesije, ki jih delavskemu razredu ponujajo mednarodne korporacije, kot je Amazon, so jim blizu divje stavke in neposredne akcije. Po mnenju sindikalistk OZZIP je njihov sindikat tako privlačen za mlade delavke in delavce predvsem zato, ker zavzemanje za delavsko solidarnost pri njih ni le deklarativna vrednota, za katero se skriva cilj reproduciranja funkcionarskih mest dobro omreženih in etabliranih profesionalnih sindikalistov, ki jih – kot so kritični pri OZZIP – skrbijo le lastni »stolčki«. Nasprotno pri OZZIP o delavski soldiarnosti ne le govorijo, pač pa kot anarhistični sindikalisti od svojih članov in članic pričakujejo aktivno organizacijsko delo s sodelavci na delovnem mestu.

BOJ ZA EMANCIPACIJO ŽENSK SE ODVIJA V DOMOVIH ZA OSTARELE

V Sloveniji je sistem javne dolgotrajne oskrbe izrazito podfinanciran, še hujše pa je stanje na Poljskem. Skrbstvo že dolgo ni več univerzalna javna dobrina, ki bi bila dostopna vsem, temveč je zgolj blago, ki si ga na trgu lahko kupijo zgolj dovolj premožni. Delavke OZZIP so izpostavile najbolj pereče probleme tega sektorja na Poljskem: slabe plače, ki nihajo okoli državnega minimuma, ter pomanjkanje opreme in kadra. Vse več strežnic, bolničark in medicinskih sester opravlja dela, za katera niso kvalificirane, njihovi delovniki pa trajajo tudi po dvanajst ur. Pomanjkanje ljudi in posledično vsiljena večopravilnost dodatno obremenjujeta delavke, negativno vplivata na njihovo psihofizično stanje ter slabšata kakovost oskrbe. Zaradi nefinanciranja je javna mreža domov že povsem podhranjena: veliko je stare, razpadajoče opreme, primanjkuje rjuh, vzmetnic in tudi postelj. Kar devetdeset odstotkov vseh zaposlenih v domovih za ostarele pa predstavljajo ženske. Storitve, ki so nujne za našo družbo, in so bile nekoč javne, na Poljskem izginjajo. Država z različnimi zakoni omejuje njihovo dostopnost in znižuje kakovost, s čimer ustvarja teren za privatizacijo vsega javnega.

Ker je podružbljanje reproduktivnega dela ključno za odpravo neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela, ki poteka v zasebnem gospodinjstvu in ga v večji meri opravljajo ženske, Cedrašice pozdravljamo borbo OZZIP za obširnejšo javno financiranje skrbstvenega dela in njihov boj organiziranja delavstva tako v javnih kot privatnih domovih za ostarele.

STANOVANJSKA PROBLEMATIKA

Ženskega socialnega kongresa ne bi bilo mogoče zaključiti, ne da bi obravnavali vprašanje stanovanjske problematike. Visoke najemnine in dolgovi, privatizacija javnih stanovanj in nejasni kriteriji za dodelitev socialnih stanovanj so potisnili številne delavke, migrantke in študentke na skrajni rob preživetja. Nizki dohodki, težek finančni položaj in poklicne bolezni pestijo ženske, ki so na zasebnem nepremičninskem trgu prepuščene na milost in nemilost zasebnim lastnikom. V večjih mestih so čakalne vrste za socialna stanovanja zelo dolge, marsikdo tudi ne ve, kako priti na seznam, saj so postopki za pridobitev pravice do socialnega stanovanje dolgi in zapleteni. Urbani fond stanovanj se krči, v njem ostajajo številna stanovanja, ki so povsem zanemarjena in neprimerna za bivanje. V Lodžu je stanje po 13-letnem županovanju Hane Zdanowske sledeče: kar tri četrtine mestnih stanovanj nima centralnega ogrevanja, tretjina nima stranišč, vsako deseto nima niti dostopa do tekoče vode. »Dovolj imamo tega!« je bilo slišati med udeleženkami. Ker se je kongres odvijal v Lodžu, so zahteve o reševanju stanovanjske problematike naslovili tudi na mestni svet in županjo.

POD ČRNO-RDEČIMI ZASTAVAMI

Ženski socialni kongres smo zaključili s protestnim shodom. Začeli smo na ulici Stanisława Moniuszka in nadaljevali po ulicah Prze. Mladina s transparenti v rokah, delavka Amazona na megafonu: »Nie zaciskaj pasa, zaciśnij pięść!« (»Ne zateguj pasu, stisni pest!«). Naše korakanje je spremljalo bobnenje tolkal, nad nami pa so plapolale črno-rdeče zastave s podobo divje mačke – simbolom divje stavke. Dobra organiziranost kongresa in protesta nam je dala vedeti, da je OZZIP izkušena organizacija z izjemno bojevitimi kadri. Anarhosindikalistična organizacija OZZIP se je v zadnjih letih okrepila: mladi, željni revolucionarnih sprememb, ponovno odkrivajo in spreminjajo vlogo sindikatov.

Vir: https://bit.ly/3U07BPS

Članice Cedre in sindikata Zasuk smo se povezale z izjemno organizacijo, s katero bomo v prihodnje še tesneje sodelovale.

CEDRA, ZASUK IN OZZIP