Izvor 1. maja

Prvi maj – mednarodni praznik dela – je v današnji kapitalistični družbi postal zgolj še eden od mnogih dela prostih dni, saj je bila njegova radikalna vsebina, izhajajoča iz razrednega boja, namerno potisnjena v ozadje, ker je vladajočim povzročala nelagodje. Delček borbenega naboja, ki ga je prvi maj še uspel ohraniti, pa je postal povsem usmerjen v preteklost – na slavno in ponosno preteklost, ko je bil delavski razred še močan in je držal oblast ali pa je vsaj realno grozil, da jo bo prevzel. Praznovanje prvega maja je bilo v socialistični Jugoslaviji resnično praznik zmage delavskega razreda in uresničevanje delavskega samoupravljanja. Sodobna praznovanja, ki zgolj posnemajo tista iz socialistične preteklosti, so za današnji čas nezadostna in gredo na mlin vladajočega razreda, saj v ničemer ne postavljajo pod vprašaj obstoječega kapitalističnega reda. Sodobna praznovanja morajo spet postati takšna, kot so bila ob nastanku prvega maja – usmerjena v boj na delovnih mestih, za boljše delovne pogoje, za boljši življenjski standard in v boj za oblast delavskega razreda.

V procesu izgradnje obnovljenega delavskega gibanja se lahko ozremo tudi v preteklost – v preteklost prvega maja, ki je postal mednarodni praznik dela in delavcev spontano, v boju milijonskih delavskih množic, ki so zahtevale boljše življenje zase in za svoje potomce. Obstoječi pogoji in standardi dela, ki jih je prinesel krvav boj v 19. in 20. stoletju, so v kapitalizmu ves čas na udaru. Socialna država, javno zdravstvo in šolstvo, varna starost in druge pomembne pridobitve delavskih bojev se leto za letom krhajo. Zato je treba znova obnoviti delavsko moč, znova je treba na noge postaviti močno, enotno in solidarno delavsko gibanje, ki se ne bo zgolj borilo za status quo, temveč bo sposobno doseči nove zmage (samo pomislite, da je bil 8-urni delovni dan po mnogih državah izborjen že pred skoraj 100 leti, delavci pa znova delamo vse dlje!).

Ko bomo združeni spet zmožni nagnati kapitalističnemu razredu strah v kosti, ko bo politiko znova vodilo delavstvo, bomo lahko spet praznično obeleževali naš 1. maj, do takrat pa: »Hoj, na kolena ti Car Kapital! Okna na stežaj so odprta. Že na iztoku je brizgnil signal, kmalu, o kmalu v svet bruhne naš val! Kmalu, o kmalu naš rdeči bo Maj, svet in narodom vsem caroval: sredi sveta mi postavimo mlaj, rdeči bo prapor na njem plapolal.«

RO CEDRA

V nadaljevanju prilagamo prevod zapisa zgodovinarja Erica Hobsbawma o izvoru in zgodovini mednarodnega praznovanja prvega maja.

Michael Ignatieff je v Observerju objavil članek o veliki noči, v katerem je pripomnil, da "sekularne družbe nikoli niso uspele najti alternativ za verske rituale." Poudaril je tudi, da je francoska revolucija "podložnike spremenila v državljane, da je bilo na pročelja vseh šol zapisano svoboda, enakost in bratstvo, da so bili mnogi samostani razpuščeni, kljub temu pa na tradicionalen krščanski koledar, z izjemo 14. julija, ni vplivala." Tema, s katero se bom ukvarjal v članku, morda tako predstavlja edini bistven sekularni poseg v koledar. Tema tega prispevka je praznik, ki se ni porodil v eni ali dveh državah, ampak so ga leta 1990 uradno obeleževali v 107 državah po svetu. Še več, to je praznik, ki ga niso vzpostavile vlade ali osvajalci, temveč povsem neuradno gibanje revnih moških in žensk. Govorim o prvem maju ali natančneje o prazniku dela, mednarodnem prazniku delavskega gibanja, katerega stoletnico bi morali praznovati leta 1990.

Še posebej želim poudariti ta "bi morali", saj so, razen zgodovinarjev, le redki pokazali veliko zanimanja za stoto obletnico - celo voditelji tistih socialističnih strank, katerih predstavniki so na ustanovnih kongresih Druge internacionale pozvali delavstvo, naj s prvomajskimi demonstracijami zahteva uzakonitev osemurnega delovnega dne. Nekatere soustanoviteljice Druge internacionale ali njihove neposredne naslednice so v sodobnem svetu postale voditeljice vlad ali pa vodilne opozicijske stranke v skoraj vseh državah današnje Evrope, ki se nahajajo zahodno od tistega, čemur smo nekdaj pravili regija "realno obstoječih socializmov," zato bi pričakovali, da bodo njihovi voditelji pokazali več ponosa in zanimanja za svojo preteklost.

Najglasnejši politični odziv je v Veliki Britaniji na stoletnico prvega maja podal sir John Hackett, nekdanji general in nekdaj tudi vodja ene od fakultet londonske univerze, ki je pozval k ukinitvi prvega maja, ker naj bi bil ta praznik nekakšna domislica Sovjetske zveze. Po njegovem mnenju bi moral praznik pasti skupaj z mednarodnim komunizmom. Vendar izvor prvega maja, ki je v sodobni Evropi povezan s spomladanskimi počitnicami, nima nič skupnega z boljševiki, niti s socialdemokrati. Počitnice, ki danes spremljajo prvi maj - praznik dela - so plod protisocialističnih politikov, ki so se zavedali, kako globok pomen ima praznik dela za delavstvo zahodnega sveta, zato so ga kooptirali in deradikalizirali. Kot primer takšnega početja naj citiram predlog francoskega parlamenta iz aprila 1920, ki ga je podprlo 41 poslancev. Te poslance je povezovala ena sama stvar - nasprotovanje socializmu:

Ta praznik ne sme vsebovati elementov ljubosumja in sovraštva (kodna beseda za razredni boj). Vsi razredi, če sploh še lahko govorimo o njih, in vsa produktivna energija države naj se zbližajo, naj jih navdihnejo iste ideje in isti ideali.

V času pred nastankom Evropske skupnosti so prvi maj kooptirali radikalni desničarji, ne levičarji. Prva država, ki je sledila Sovjetski zvezi in prav tako uzakonila prvi maj kot državni praznik, je bila Hitlerjeva Nemčija. Vichyska vlada maršala Petaina je prvi maj razglasila za festival dela in sožitja, navdih pa so našli v falangističnem prvem maju Francove Španije, ki jo je Petain zelo občudoval. Ko je Evropska gospodarska skupnost spremenila prvi maj v uradni praznik, so jo vodili pretežno protisocialistični politiki - ne glede na to, kaj je o njih povedala ga. Thatcher. Sprememba prvega maja v praznik je bila posledica sprijaznitve z delavsko tradicijo, s čimer je postal prvi maj vse bolj odrezan od delavskega gibanja in razrednega boja. Toda kako je postalo praznovanje prvega maja tako globoko zakoreninjena tradicija, da so jo morali upoštevati celo njeni sovražniki - Hitler, Franco in Petain, ki so sicer v svojih državah uničili socialistično delavsko gibanje?

Najbolj izjemna stvar pri razvoju prvomajske tradicije je njena nenamernost in nenačrtovanost. Pri prvem maju ne gre toliko za zavestno ustvarjeno tradicijo, ki bi jo vpeljala kakšna stranka ali kak vpliven posameznik, njen nastanek je bil nenaden. Neposreden izvor prvega maja je jasen. Nastal je z resolucijo, ki jo je julija 1889 v Parizu, ob stoletnici francoske revolucije, sprejel eden od dveh ustanovnih kongresov Druge internacionale, in sicer marksistični kongres. Resolucija je bila poziv za delavce po vsem svetu, naj na isti dan organizirajo demonstracije v podporo osemurnemu delovniku. In ker se je Ameriška zveza dela (AFL) odločila za izvedbo takšne demonstracije na prvi maj 1890, je bil za izvedbo mednarodnih demonstracij izbran prav ta datum. Ironično je, da se prav v ZDA prvi maj nikoli ni uveljavil, predvsem zaradi tega, ker so delavski praznik že praznovali na prvi ponedeljek v septembru, t.i. Labour Day.

Zgodovinarje je seveda zanimalo tudi ozadje nastanka omenjene resolucije, ki je povezana z dolgim bojem za uzakonitev osemurnega delovnega dne v ZDA in drugod, a to so podrobnosti, ki nas v tem prispevku ne zanimajo. Za nas je pomembno, kako se omenjena resolucija razlikuje od tega, kar je iz nje nastalo. Omenimo tri dejstva o prvotnem predlogu izvedbe demonstracij za prvi maj:

• Prvič: poziv v resoluciji je ciljal zgolj na eno mednarodno delavsko manifestacijo. Ni dokazov o tem, da so predvidevali ponovitve, kaj šele, da bi postalo to vsakoletno praznovanje.
• Drugič: ni dokazov o tem, da bi moral imeti prvi maj ritualen ali prazničen značaj, čeprav so delavska gibanja v posameznih državah dobila navodila, naj demonstracijo izpeljejo na način, ki najbolj ustreza lokalnim razmeram. A ta dikcija je bila sprejeta predvsem zaradi položaja nemške socialdemokratske stranke, ki je bila leta 1889 še vedno prepovedana.
• Tretjič: nobenih dokazov ni, da bi tej resoluciji kdorkoli pripisoval kakšen posebno velik pomen. Nasprotno, tedanji tisk je skorajda ne omenja. Tudi v tisku nemške socialdemokratske stranke je bilo besedilo resolucije zgolj objavljeno, brez kakšnih komentarjev. Nekaj let kasneje je Edouard Vaillant, eden od delegatov kongresa povedal: "Le kdo bi lahko napovedal ... tako bliskovit vzpon prvega maja, praznika dela?"

Ta hiter vzpon pomena prvega maja je nedvomno posledica izjemnega uspeha prvih prvomajskih demonstracij leta 1890, vsaj v Evropi. Socialisti so tedaj izbrali pravi trenutek za ustanovitev, oz. če vam je ljubše, obnovitev Internacionale, saj so prvomajske demonstracije pokazale odločno naraščanje delavske moči in samozavesti. Naj navedemo zgolj dva znana primera: izbruh novega sindikalizma v Veliki Britaniji, ki je sledil stavki leta 1889, in socialistična zmaga v Nemčiji, kjer je Reichstag januarja 1890 ukinil Bismarckov protisocialistični zakon. Na volitvah, ki so potekale mesec zatem, je nemška socialdemokratska stranka osvojila 20 odstotkov glasov - dvakrat več, kot pred prepovedjo delovanja. Množične prvomajske demonstracije so bile uspešne zaradi požrtvovalnega dela številnih aktivistov in delavskih voditeljev, ki so uspeli združiti in spodbuditi delavce, da se pridružijo organiziranemu delavskemu gibanju, da pokažejo svojo moč, odločnost in izrazijo svoje zahteve.

Prvo praznovanje 1. maja na Teharjah, 1890. Vir: Železarski muzej Štore.

Obseg teh delavskih demonstracij je močno presenetil tudi organizatorje, v londonskem Hyde Parku se je npr. zbralo več kot 300.000 delavcev, kar je bila največja demonstracija v svetu. Za razliko od številnih drugih socialističnih strank, so se socialisti v Veliki Britaniji zavedali velike priložnosti, ki jo nudi praznovanje prvega maja za organiziranje delavskega razreda in temu primeren je bil tudi uspeh. V celinski Evropi so bile najbolj množične demonstracije v Avstriji, kot je nekaj tednov po prvem maju zapisal Engels: "Na kontinentu so bili najbolj uspešni Avstrijci, predvsem na Dunaju so priredili res čudovito slavje prvega maja."

V številnih drugih državah pa so se lokalne stranke in gibanja priprav lotila bolj zadržano - ali zaradi ideoloških sporov, ki so tako tipični za levico, ali pa zaradi strahu pred odzivom oblasti. Zaradi izrazito nervozne oz. kar histerične reakcije tedanjih vlad in celotne buržoazije, ki je grozila z odločnimi policijskimi represalijami, so se številni socialisti raje izognili množičnim praznovanjem. Tako je bilo zlasti v Nemčiji, kjer je bila šele pred kratkim preklicana prepoved obstoja socialdemokratske stranke. Vodja nemške stranke August Bebel je v tistih dneh pisal Engelsu: "Na prvomajski demonstraciji moramo brzdati množice in jih obdržati pod nadzorom. Izogibati se moramo konfliktu." In Engels se je strinjal.

Eno od ključnih vprašanj, s katerim so se ukvarjali organizatorji, je bilo tudi, ali bi demonstracije sploh organizirali na prvi maj, saj je bil leta 1890 prvi maj četrtek - torej delovni dan. Številni strankarski in sindikalni voditelji zaradi zgolj simboličnih demonstracij niso želeli izpostavljali sebe in svojega članstva, zato je bil najprej na mizi predlog, da se demonstracija izvede prvo nedeljo v maju in ne prvega maja. V Veliki Britaniji je prvomajsko praznovanje leta 1890 tako potekalo 4. maja. Takšno odločitev so želeli sprejeti tudi Nemci, ampak na koncu je prvi maj prevladal. O tem "problemu" je leta 1891 uradno razpravljal tudi mednarodni socialistični kongres, kjer pa so bili Britanci in Nemci preglasovani, podprt je bil avstrijsko-francoski predlog. Kot lahko vidimo je bil sam datum, tako kot mnogi drugi vidiki prvomajskega praznovanja, naključen. S tem problemom, kaj narediti, če bo prvi maj delovni dan, se prvotna resolucija sploh ni ukvarjala. Nihče ni razmišljal ali ustaviti delo ali ne. Težave so se zavedali kasneje, po sprejemu resolucije.

Ampak prvi maj je bil na koncu izglasovan zaradi simbolnega pomena – na delovni dan ustaviti delo – in ni imel veze s čemerkoli drugim. To, da so delavci za prvo praznovanje 1. maja ustavili delo, je praznovanje spremenilo v posebno priložnost, postalo je več, kot le še ena demonstracija. Prav v državah in mestih, kjer so organizatorji vztrajali pri ustavitvi dela za 1. maj, v nasprotju z voljo sindikalnih vodstev, je ta postal resnični osrednji simbol delavskega življenja, ravno v Veliki Britaniji pa do tega nikoli ni prišlo. Šele z ustavitvijo dela je delavski razred pokazal in uveljavil svojo moč - delavci so se odločili, da za delavski praznik ne delajo, ampak preživljajo čas, kakor sami želijo. Prvi maj je tako postal simbol uveljavljanja delavske moči, simbol razrednega boja, prav tako pa je postal nekakšna napoved boljšega življenja, ki ga bo prinesla osvoboditev delavstva.

To je ugotovil tudi vodja avstrijske socialdemokratske stranke Victor Adler, ko ni poslušal nemških nasvetov in je vztrajal, da mora avstrijska stranka izzvati soočenje z oblastmi - čemur se je Bebel želel na vsak način izogniti. Adler je, tako kot Bebel, prepoznal evforično razpoloženje, ki je v tem času zajelo delavstvo. “Volitve so spremenile razmišljanje politično manj izobraženih (geschult) množic. Verjamejo, da bodo nekaj dosegli že, če si to zaželijo”, je zapisal Bebel. Za razliko od Bebla pa je moral Adler to evforično razpoloženje množic čim bolje izkoristiti, saj so bili Avstrijci šele v procesu izgradnje množične delavske stranke. Še več, avstrijski delavci, za razliko od nemških, takrat še sploh niso imeli volilne pravice. Delavskemu gibanju tako svoje moči ni bilo treba dokazovati na volitvah. Mobilizacijski potencial prvega maja pa so najbolje razumeli socialisti iz skandinavskih držav, saj so nemudoma po koncu demonstracij in praznovanja leta 1890 že glasovali za ponovne prvomajske demonstracije v naslednjem letu, ki da morajo biti še posebej povezane z vsesplošno ustavitvijo dela. Tudi sama Internacionala je zavzela enako stališče, ko je leta 1891 (proti volji britanskih in nemških delegatov, kot smo videli) potrdila, da se 1. maja 1891 ponovno organizira demonstracije in “preneha z delom - povsod, kjer je to realno mogoče.”

To ni pomenilo, da je mednarodno gibanje pozvalo k splošni stavki kot taki, kajti organizirani delavci so se kljub evforičnemu razpoloženju dobro zavedali tako svojih prednosti kot slabosti. Kot lahko beremo v poročilih nemških policijskih špijonov, so v gostilnah in barih proletarskega Hamburga potekale strastne debate o tem, ali naj ljudje za prvi maj stavkajo, ali naj se odrečejo enodnevni plači, ker ne bodo delali itd. Jasno je bilo, da mnogi delavci ne bodo mogli demonstrirati, tudi če bi si to želeli. Tako so københavnski železničarji na prvi maj poslali telegram, ki so ga prebrali na demonstraciji: “Sicer zaradi pritiska, ki ga izvajajo oblastniki, ne moremo biti navzoči, a kljub temu jasno izražamo podporo zahtevi po uvedbi 8-urnega delovnega dne.” V Københavnu se je prvomajske demonstracije leta 1890 sicer udeležilo približno 40 odstotkov vseh delavcev v mestu. Kjer pa so delodajalci vedeli, da so delavci močni, dobro organizirani in odločni, so se tiho sprijaznili, da bodo njihovi delavci za prvi maj odsotni. V Avstriji je bil to pogost pojav, saj so kljub jasnim navodilom ministrstva za notranje zadeve o prepovedi povork in ustavitev dela ter kljub formalni odločitvi delodajalcev, da prvega maja ne priznajo kot praznika, izvedli demonstracije. V mestu Steyr v Gornji Avstriji so delavci državne orožarske tovarne uspešno ustavili delo in tovarna je bila 1. maja 1890 zaprta - kot nato vsako naslednje leto.

Glede na ta izjemen in nepričakovan uspeh prvega prvomajskega praznovanja, je bilo očitno, da je treba stvar ponoviti tudi naslednje leto. Kot rečeno, združena skandinavska gibanja so ponovitev predlagala že poleti 1890, čemur so se pridružili tudi Španci. Do konca leta je temu sledila večina evropskih delavskih strank. In nihče ni bil presenečen, ko je bruseljski kongres internacionale leta 1891 izglasoval, da naj praznovanje prvega maja poteka vsako leto. To je pomenilo, da naj se demonstracije za prvi maj izvedejo, ne glede na to, kateri dan v tednu je, s čimer so želeli poudariti “ekonomsko zahtevo za 8-urni delovni dan kot eno glavnih zahtev razrednega boja.” Internacionala pa je poleg tega postavila še 2 zahtevi: sprejetje zakonodaje, ki bo ščitila delavce in prenehanje vojn. Čeprav so protivojne zahteve na ta način postale del prvomajskega praznovanja, pa nikoli niso prišle v ospredje. Sprejeta resolucija je prav tako govorila o "praznovanju" prvega maja - prvi maj torej ni zgolj politična manifestacija, ampak tudi praznik.

Tudi ta, praznični del prvomajskih manifestacij ni bil del prvotne pobude; še več, mnogi militantni aktivisti v delavskem gibanju (predvsem anarhisti) so ostro nasprotovali ideji "praznika". Prvi maj naj bi bil dan boja - dan delavskega boja - ne pa praznovanje. Anarhisti so želeli iz prvomajskih demonstracij organizirati splošno stavko, ki bi zrušila celoten kapitalistični ustroj. Številni militantni revolucionarji so sprejemali tak pogled na razredni boj, kar potrjuje njihova ikonografija črnih in sivih množic, ki jih nekoliko osvetljuje le rdeča zastava. Za anarhiste je bil prvi maj prav tako dan spomina na mučenike - čikaške mučenike leta 1886, "prvi maj je dan žalosti in ne dan praznovanja" in tam, kjer je bilo anarhistično gibanje močno, npr. v Španiji, Južni Ameriki in Italiji, je praznovanje prvega maja vsebovalo tudi ta vidik. Pri njih torte in pivo niso bili del revolucionarne taktike. V Barceloni so v času pred Republiko kategorično zavračali, da bi prvi maj imenovali "praznik dela." Simbolična dejanja so bila zanje brez pomena: edina opcija je svetovna revolucija, v poštev ne pride nič drugega. Nekateri anarhisti so prvomajske demonstracije celo zavračali, ker je šlo zgolj še za eno demonstracijo, ki ne bo sprožila revolucije in ni zaradi tega nič drugega kot reformistična diverzija. Francoska konfederacija revolucionarnih sindikatov Confédération Générale du Travail (CGT) je npr. začela prvi maj obeleževati šele po prvi svetovni vojni.

Voditelji Druge internacionale so sicer zares želeli prvi maj spremeniti iz demonstracij z revolucionarnim značajem v mirno praznovanje, saj so se želeli izogibati konfrontacijam z oblastmi, prav tako pa so k praznovanju hoteli pritegniti kar najširši krog ljudskih množic. Vsekakor pa na začetku ni nihče razmišljal, da bi demonstracije oz. praznovanje prvega maja postalo reden mednarodni vsakoletni dogodek. Kako se je torej razvijal prvi maj kot delavski praznik?

Na začetku je imela ključno vlogo izbira samega datuma. Različni načini praznovanja pomladi so v človeških družbah globoko zakoreninjeni, prav tako pa maj v resnici simbolizira "obnovo" narave. Na Švedskem je bil prvi maj po stari tradiciji skorajda državni praznik. In ravno geografska lega in s tem povezani letni časi so npr. oteževali popularizacijo prvega maja v sicer borbeni Avstraliji. Iz obilnega ikonografskega in literarnega gradiva, ki nam je na voljo v zadnjih letih, lahko vidimo, da so narava, rastline in predvsem cvetje samodejno in splošno simbolizirali prvi maj. Preprosta praznovanja, npr. praznovanje v eni od vasic na štajerskem leta 1890, so spremljali glasba, s cvetjem okrašeni transparenti in praznično vzdušje. Na fotografijah iz Avstrije pogosto vidimo socialdemokratske delavce-kolesarje, moške in ženske, ki so imeli kolesa okrašena z rožami. Rože se pojavijo tudi kot okras na sicer resnih portretih sedmih avstrijskih delegatov na mednarodnem kongresu Internacionale leta 1889, ki so jih delili prvega maja 1890. Rože se pojavijo celo v mitih bolj militantnih delavcev. V Franciji je leta 1891 policija v manjšem mestu Fourmies streljala na delavce, ki so praznovali prvi maj in jih 10 ubila - dogodek je poznan kot fusillade de Fourmies, njegov simbol pa je postala 18 letna Maria Blondeau, ki je načelovala skupini okoli 200 mladih, v rokah pa je držala cvetje.

Delavci so dan, ko niso šli na delo, preživeli družabno; po jutranji demonstraciji so si popoldan privoščili tudi zabavo, pri čemer je začela rasti tudi vloga restavracij in oštarij kot prvomajskih zbirališč, pa tudi sicer so bili gostilničarji precej dejavni v delavskem gibanju. Prvi maj je tako postal tudi množično ljudsko praznovanje.

Prvomajska plakata iz Jugoslavije in Nemške demokratične republike. Vir: beforeafter.rs

Pomemben vidik prvomajskih praznovanj je tudi ta, da so v njih množično sodelovale ženske. Za razliko od gole politike, ki je bila v tistih časih dojeta kot zgolj "moški posel", so pri praznikih pomembno vlogo igrale ženske. Tako fotografski kot literarni viri že od začetka dokazujejo prisotnost in udeležbo žensk pri prvem maju. Prvi maj je bil resnično razredni praznik tudi zaradi tega, ker so se praznovanju pridružili tudi delavci, ki sicer niso bili socialisti – šlo je za izrazito univerzalno praznovanje. Prvomajska revija, natisnjena leta 1891 v Bologni, je npr. vsebovala kar 4 prispevke, ki so poudarjali univerzalnost prvega maja. Prvi maj so ljudje torej dojemali kot del starodavne tradicije pomladanskih praznovanj in kot del tradicije krščanskih praznikov.

Italijanski socialisti, ki so se močno zavedali spontane privlačnosti novega festa del lavoro za pretežno katoliško in nepismeno prebivalstvo, so zato prvi maj imenovali "delavska velika noč", in sicer že leta 1892. Takšno vlečenje vzporednic med prvim majem in krščanskimi prazniki je v drugi polovici 90-ih let 19. stoletja postalo stalnica. Podobnost novega socialističnega gibanja z verskim gibanjem je bila očitna - prve delavske voditelje so dojemali kot nekakšne pridigarje. Na letaku iz belgijskega Charleroija iz leta 1898, ki so ga pripravili na pobudo poslancev belgijske Delavske stranke (ki so bili vsi ateisti), je bilo praznovanje prvega maja poimenovano kot "prvomajska pridiga." Na letaku so prav tako združili besede Karla Marxa (delavci vseh dežel, združite se) in Jezusa Kristusa (ljubite drug drugega) - "Delavci vseh dežel, združite se in ljubite drug drugega." Naj navržemo še nekaj citatov z letaka:

Nastopila je ura pomladi in svečanosti, ko narava zasije v vsej svoji veličini. Tako kot narava, se tudi vi napolnite z upanjem in se pripravite na Novo življenje.

Po nekaj stavkih moralnega nauka ("pokažite samospoštovanje; pazite se opojnih tekočin"; itd.) je sledil odstavek upanja:

Meje bodo kmalu izginile! Kmalu ne bo več ne vojsk ne vojn! Vsakič, ko delujete v duhu socialistične Ljubezni in Solidarnosti, se približamo tej prihodnosti. In potem bo v miru in veselju zaživel socialistični svet, v katerem se bo lahko vsak posameznik svobodno razvijal kot sočutno človeško bitje.

Vendar bistvo novega delavskega gibanja ni bilo v tem, da je bilo kakor vera, ki je odmevala v diskurzu, temveč v tem, kako malo je dejansko vera vplivala nanj, celo v zelo religioznih državah (npr. Španija). Poleg tega je bilo med staro in novo "vero" le malo podobnosti, razen morda v Angliji, kjer je imel protestantizem nekdaj vlogo borbenega opozicijskega gibanja. Socialistično delavsko gibanje je bilo bojevito, sekularno in protireligijsko, pri čemer je na svojo stran pridobilo tudi pobožne posameznike. Razumemo lahko tudi, zakaj je bilo tako. Socializem in delavsko gibanje sta nagovarjala moške in ženske, ki so se zavedali, da so pripadniki novega proletarskega razreda in v skupnosti, kjer je imela glavno in včasih edino vlogo Cerkev, niso našli primernega mesta zase. In ponekod v Evropi so zares obstajala popolnoma outsiderska naselja "tujcev" - tak primer je npr. naselje Piana degli Albanesi na Siciliji, ki so ga ustanovili albanski rudarji v 15. stoletju, kasneje pa je postalo najpomembnejše "rdeče" naselje na Siciliji (in obstaja še danes). V takih primerih je delavsko gibanje zamenjalo Cerkev in postalo osrednji del vsakdanjega življenja in folklore. A ta sicilski primer je ekstremen. Pravzaprav je bil glavni razlog za velik uspeh prvega maja ta, da so ga delavci dojemali kot edini praznik, ki je namenjen samo njim in nikomur drugemu, izborili pa so si ga sami, z lastnim naporom. Še več: na ta dan so postali delavci, ki so bili sicer bolj ali manj nevidni, jasno opaženi, prevzeli so prostor, ki ga sicer zavzemajo njihovi šefi, politiki in buržoazija. "Duhovniki imajo svoje praznike,“ je pisal časopis v mestu Voghera v dolini Pad leta 1891, "Centristi imajo svoje praznike, in tudi demokrati. Prvi maj pa je praznik delavcev vsega sveta."

Prispevki o prvem maju so pogosto vsebovali besedo "novo", tako je bil npr. tudi naslov revije Karla Kautskega - Die Neue Zeit (Novi čas), "Mit uns zieht die neue zeit" (z nami prihaja nov čas) pa je bil naslov avstrijske delavske pesmi, ki je še vedno povezana s prvomajskimi slovesnostmi. Kot kažejo tako skandinavske kot avstrijske izkušnje, je socializem pogosto prihajal na podeželje in v provincialna mesta dobesedno z železnicami - z delavci, ki so jih gradili in z železničarji, ki so jim sledili. Za razliko od drugih praznikov, je prvi maj zrl v prihodnost - v izgradnjo nove družbe, v osvoboditev delavskega razreda. Praznik prav tako, za razliko od tradicionalne religije, ni ponujal posmrtnih nagrad ali zaslug, ampak nov svet v tem življenju.

Ikonografija 1. maja, ki je zelo hitro razvila lastno podobo in simboliko, je bila povsem usmerjena v prihodnost. Sicer ni bilo jasno, kaj bo prihodnost prinesla, le, da bo dobra in da se neizogibno bliža. Leta 1890 je bila splošna volilna pravica (za moške) v Evropi še vedno izjemno redka in tako so zahtevo po splošni volilni pravici zlahka dodali k zahtevi po osemurnemu delovniku in ostalim prvomajskim sloganom. Zanimivo je, da zahteva po splošni volilni pravici, čeprav je postala sestavni del prvomajskega praznovanja v Avstriji, Belgiji, skandinavskih državah, Italiji in drugod, nikoli ni postala tudi uradna zahteva Internacionale.

Dejansko je praksa organiziranja splošnih stavk, na katerih je delavstvo zahtevalo splošno volilno pravico, ki se je uspešno razvila npr. v Belgiji, na Švedskem in v Avstriji, zrasla iz prvomajskih demonstracij. Prvi takšen protest so rudarji v Belgiji izvedli že za prvi maj leta 1891. Po drugi strani pa je sindikalna vodstva, ki so podpirala boj za splošno volilno pravico, precej motil prvomajski slogan švedskih delavcev: krajši delovni dan in višje plače. Hiter napredek in porast delavskega gibanja tako ni temeljil zgolj na neposrednem in ozkem ekonomskem interesu posameznih delavcev.

Demokracija je bila seveda osrednjega pomena za socialistična delavska gibanja in je bila z njimi tesno povezana. Za prvo prvomajsko praznovanje v Nemčiji so slovesno odkrili spominsko ploščo, kjer je bil na eni strani prikazan Karl Marx, na drugi strani pa Kip svobode. Eden od avstrijskih prvomajskih letakov iz leta 1891 je prikazoval Marxa, ki je v eni roki držal svojo knjigo Das Kapital z drugo pa je kazal preko morja, kjer se je na obzorju dvigalo prvomajsko sonce - močan simbol boljše prihodnosti. Žarki prvomajskega sonca so nosili gesla francoske revolucije: svoboda, enakost, bratstvo, ki jih najdemo tudi na številnih drugih zgodnjih prvomajskih značkah in spominkih. Okoli Marxa so stali delavci, ki so se pripravljali, da odjadrajo proti svetlemu obzorju, na jadrih pa je bilo zapisano: splošna in neposredna volilna pravica in osemurni delovni dan ter zaščita delavcev.

Vse to je bila prvotna tradicija prvomajskega praznika.

Ta tradicija je nastala v hipu - v zgolj dveh ali treh letih - in je predstavljala nenavadno simbiozo med gesli socialističnih voditeljev in njihovo spontano interpretacijo s strani delavskih množic. Prvomajska tradicija se je oblikovala v prvih nekaj letih bliskovitega razcveta množičnih delavskih gibanj in strank. To je bil čas, ko je sama rast delavskih strank, sindikatov in socialističnega delavstva že pomenila zagotovilo za bližajočo končno zmago delavskega razreda. Še več: vsesplošna rast delavskega gibanja je že bila znak bližajočega zmagoslavja, znak, da je delavski razred že začel zmagoslavno odpirati vrata v novo družbo.

A dokončno zmagoslavje se ni uresničilo in prvomajsko praznovanje je, podobno kot druge tradicije delavskega gibanja, postalo vse bolj institucionalizirano, čeprav je upanje o boljši družbi vseskozi ostalo del prvega maja. To lahko vidimo tudi v zelo futurističnih praznovanjih prvega maja v obdobju zgodnje ruske revolucije in tudi drugod po Evropi v letih 1919–20, ko je bila ponekod prvotna zahteva po 8-urnem delovnem dnevu že uresničena. Upanje po vzpostavitvi boljše družbe lahko opazimo tudi v prvomajskih praznovanjih v času ljudske fronte v Franciji (1935 in 1936) ter po zmagi nad fašizmom in nacizmom drugod po celinski Evropi.

Praznovanje 1. maja na Dunaju, 1926. Vir: Voolkskundemuseum Dunaj

V glavnem je bil prvi maj v večini držav institucionaliziran do leta 1914 – to pa je tudi čas, ko je začel dobivati svojo bolj ceremonialno plat. Kot je dejal nek italijanski zgodovinar - ko prvi maj več ni bil neposreden znanitelj zmage delavskega razreda, se je začel spreminjati v kolektivni obred, z glasbo in množičnimi procesijami in podobami mladih žensk, ki so kazale proti vzhajajočemu soncu. So te mladenke simbolizirale svobodo, pomlad, ali mladost? Ali delček vsake od teh stvari? Kdo bi vedel? Gre za podobe mladih žensk, ki kaže proti vzhajajočemu soncu in ikonografsko nima nobene univerzalne značilnosti, razen mladosti. To spremembo prvega maja v obred lahko opazimo tudi pri rožah, ki so bile sicer prisotne že od samega začetka, a proti koncu stoletja na prvomajskih prireditvah niso smele več manjkati. Tako je rdeči nagelj svoj uradni status v habsburških deželah in v Italiji dobil približno leta 1900, rdeča vrtnica je postala uradna v letih 1911-12. Na žalost revolucionarjev se je v simboliko prvega maja v začetku 20. stoletja pričela infiltrirati tudi povsem nepolitična lilija, ki je tudi postala eden od simbolov praznika.

Kljub temu se "velika doba" prvega maja ni prenehala vse dokler je ostal praznik neuraden, dokler so se praznovanj udeleževale velike delavske množice, ali pa dokler ga oblasti (npr. v Italiji) niso prepovedale. Kljub temu so italijanski socialisti (in kasneje komunisti) iz Piane del Albanesi tudi v najbolj črnih dneh fašistične vladavine vsak prvi maj poslali nekaj tovarišev na gorski prelaz, kjer jih je leta 1893 nagovoril lokalni "apostol" socializma, po katerem je prelaz še danes znan kot prelaz dr. Barbata. Na tej isti lokaciji je leta 1947 razbojnik Giuliano postrelil nekaj delavcev v prvomajski procesiji (dogodek se je v italijansko zgodovino zapisal kot masaker pri Portelli della Ginestre; do masakra je prišlo 12 dni po presenetljivi zmagi komunistične in socialistične stranke na volitvah v sicilski parlament). Po letu 1914, še posebej pa po letu 1945, je postal prvi maj uraden praznik v številnih državah.

Danes prvi maj večini v Evropi predstavlja spomin na preteklost in tako ni več simbol upanja v svetlo prihodnost. Družba, v kateri je nastal prvi maj, se je spremenila. Koliko pomena še imajo majhne proletarske vaške skupnosti, ki se jih spominjajo stari Italijani?

Korakali smo okoli vasi. Potem je sledilo javno kosilo. Tam so bili vsi člani stranke in ostali, ki so prišli.

Kaj se je v industrializiranem svetu zgodilo z delavskim razredom, ki se je v devetdesetih letih 19. stoletja prepoznal v besedilu Internacionale: "Vstanite, v suženjstvo zakleti"? Kot je povedala neka stara italijanka leta 1980, ko se je spominjala prvomajskega praznovanja iz leta 1920: "Tisti dan sem nosila zastavo kot dvanajstletna tekstilna delavka, ki je ravno začela delati v tovarni. Danes pa v tovarnah delajo sami gospodje in gospe. Kaj se je zgodilo s prvomajskim pričakovanjem boljše prihodnosti? Kaj se je zgodilo s kolektivnimi sanjami o gradnji boljše družbe?

A kljub koreniti spremembi, ki jo je doživelo dojemanje prvega maja, je ta danes postal eden od najbolj priljubljenih praznikov v Evropi - več ljudi ima dela prost dan le še 25. decembra in 1. januarja, prehitel pa je vse ostale tekmece, pri čemer ne smemo pozabiti, da je bil prvi maj zgrajen od spodaj navzgor, zgradile so ga ljudske množice. Oblikovali so ga številni anonimni delavci, ki so se prepoznali v geslih in ideji prvega maja kot enoten razred, ki je enkrat na leto pokazal svojo kolektivno moč. Kot je leta 1893 rekel Victor Adler: "Počitek od dela - to je smisel prvomajskega praznovanja in tega se naši nasprotniki najbolj bojijo. To je tisto, kar se jim zdi revolucionarno."

Zgodovinarja ta stoletnica zanima iz več razlogov. Na en način je pomembna, ker pomaga razložiti, zakaj je postal Marx tako vpliven v delavskih gibanjih, čeprav delavci zanj pred tem niso slišali, nato pa so se v hipu prepoznali v njegovem klicu, da naj se organizirajo kot razred. Prav tako je pomembna, ker prikazuje zgodovinsko moč idej in čustev, ki jih oblikujejo široke ljudske množice in pokaže, kako lahko anonimni ljudje, ki jih sicer ne poznamo po imenih, pustijo pomemben pečat v zgodovini. Predvsem pa je to za mnoge od nas zelo ganljiva stoletnica, ker predstavlja tisto, kar je nemški filozof Ernst Bloch imenoval Načelo upanja: upanje na boljšo prihodnost v boljšem svetu. Če se tega leta 1990 ni spomnil nihče drug, so to morali storiti zgodovinarji.

Originalna objava na: https://libcom.org/history/birth-holiday-first-may