Kaj je narobe z univerzo?

Uvod

Mnogi si univerzo predstavljajo kot visoko avtonomno in napredno institucijo, ki nudi prostor akademikom, študentom ter vsem ostalim, ki delujejo znotraj nje, da ustvarjajo teorijo, ki nam pomaga razumeti svet okoli nas in razvijajo znanje za izboljšanje naših življenjskih pogojev. Takšno razumevanje univerze je vsaj pomanjkljivo, če že ne napačno. Univerza ni avtonomna institucija, upravičeno pa lahko podvomimo tudi v njeno progresivnost. Primarna družbena vloga univerze ni zgolj vedoželjno raziskovanje sveta in obče razumevanje družbe, ampak ustvarjanje uporabnega znanja, kadra in inovacij za reprodukcijo vsakokratne vladajoče družbene formacije, trenutno torej kapitalizma. V kapitalistični družbi se spreminja tudi sam odnos posameznikov do univerzitetnega izobraževanja. Slednje se vse pogosteje dojema predvsem kot konkurenčna prednost, ki bo posamezniku omogočila lažjo vključitev na trg delovne sile. Srednješolce tako nagovarjajo, naj gredo študirat, da jim ne bo treba delati v proizvodnji, da si torej zagotovijo boljšo plačo od tistih, ki so iz izobraževalnega procesa izstopili prej, in pridobijo varnejšo obliko zaposlitve. Gre za idealizirano predstavo kapitalistične realnosti, saj se dejansko vse več visoko izobraženih mladih - tako med študijem, kot tudi po njem - preživlja z delom prek razpisov, študentskih napotnic in drugih negotovih oblik zaposlitve. Hkrati univerza te iste mlade tekom študija vse redkeje opremi s kritičnim znanjem, ki bi jim omogočilo razumevanje sistemske pogojenosti lastnega prekarnega položaja. Tega ne počenja zgolj zato, ker takšno znanje ni (ekonomsko) produktivno, ampak ker je za kapitalistični sistem tudi moteče. Tako lahko univerzo primarno razumemo kot konservativno institucijo, ki skrbi za ohranjanje kapitalističnega sistema na več načinov - zagotavlja mu visoko kvalificirano delovno silo, ki omogoča ustvarjanje vse večjih profitov in hkrati skrbi za ideološko legitimacijo obstoječe ureditve. V uvodu smo nakazali trenutne probleme univerze, skozi tekst pa bomo skušali dodatno razložiti vlogo univerze v sodobnem kapitalizmu. Še preden pa se lahko posvetimo nadaljnji analizi, moramo najprej razumeti, kaj kapitalizem sploh je in kako pravzaprav deluje.

Kaj je kapitalizem in kako deluje?

Zakaj je sploh treba razumeti kapitalizem?

Preden pričnemo z opisovanjem kapitalizma oz. kapitalističnega produkcijskega načina, se moramo vprašati, zakaj ga je sploh potrebno razumeti? Kapitalizem večina dojema kot nekaj samoumevnega, kot sistem, ki je kljub določenim slabostim še vedno najboljši za družbo in ga zato ne rabimo zares preizpraševati. V dominantnem javnem diskurzu se tako probleme naših družb rado pripiše posameznikom, ki so ali leni (revni in brezdomci so sami krivi za lastno bedo), ali neodgovorni (okoljska kriza se nam dogaja, ker vsak od nas premalo postori za njeno preprečitev – ne reciklira dovolj in ne »ozeleni« lastne potrošnje), ali grabežljivi (izkoriščanje delavstva in korupcija sta nekaj, kar je odvisno zgolj od (ne)moralnosti posameznega podjetnika), pri čemer sistemska pogojenost naštetega pogosto umanjka. Tako kot produkcijski načini pred njim – recimo antično sužnjelastništvo in srednjeveški fevdalizem – tudi kapitalizem neposredno narekuje samo strukturo in delovanje naših družb. Kakšen vpliv ima in zakaj je ta problematičen, bomo skušali na kratko obrazložiti na aktualnem primeru degradacije naravnega okolja in iz njega izhajajoče okoljske krize. Primer je bil izbran, ker je za nas študentke in študente, kot predstavnike mlajših generacij, še kako relevanten, saj bomo s posledicami preteklih in prihodnjih degradacij morali živeti ter jih skušali spreminjati. Problem pa lahko ustrezno naslovimo le z dejanskim razumevanjem njegovega izvora.

Začetki kapitalizma in sprememba v odnosu med človekom in naravo

Z nastopom kapitalizma se je razmerje med človekom in naravo kot virom za posameznikovo preživetje bistveno spremenilo. Ta sprememba ni bila stranski produkt vzpostavitve kapitalističnega produkcijskega načina, ampak nujna predpostavka, da je do te vzpostavitve sploh prišlo. Kapitalizem se uveljavi prek dolgega in izjemno nasilnega procesa prvotne akumulacije *1, v okviru katerega se je fevdalnim podložnikom (neposredni producenti s skromnimi, a lastnimi produkcijskimi sredstvi: orodja, material, zemlja) nasilno omejilo dostop do skupne zemlje (ang. common land), se jih zemljiško razlastilo in tako povsem onemogočilo samozadostno zagotavljanje lastnega obstoja prek kmetovanja. Sistemska razlastitev kmetov je ustvarila dvojno svobodnega delavca. Prvič, kot individuuma, ki je osebno svoboden in svobodno razpolaga s svojo delovno silo in drugič kot delavca, ki je ločen - “osvobojen” - od produkcijskih sredstev za lastno preživetje. Na ta način je torej nastala množica ljudi (delavski razred), ki so bili za preživetje prisiljeni pričeti prodajati svojo delovno sposobnost (delovno silo) lastnikom produkcijskih sredstev (razred kapitalistov) v zameno za plačilo (mezdo), ki posamezniku omogoča nakup za preživetje potrebnega (blaga) na trgu. Nastane kapitalsko razmerje, proces, ki družbena življenjska in produkcijska sredstva spreminja v kapital, prej neposredne proizvajalce pa v mezdne delavce. Osnovne zakonitosti zgodnjega kapitalističnega produkcijskega načina veljajo še danes: delavstvo tako tudi zdaj ni v celoti plačano za opravljeno delo (od tu presežna vrednost in profit) in ne razpolaga s končnimi produkti svojega dela (ampak jih mora, če jih potrebuje, kupiti na trgu) ter nima besede pri tem kaj in kako se bo proizvajalo. Hkrati ostaja enak tudi osrednji motiv proizvodnje, torej zakaj se sploh proizvaja. V prvi vrsti se blago proizvaja za to, da bo prodano na trgu, pri čemer lahko osnovne potrebe delovnih ljudi – zaradi svoje neprofitabilnosti – ostanejo povsem nezadovoljene. Namesto da bi bilo delavskemu razredu njegovo kolektivno ustvarjeno družbeno bogastvo neposredno na razpolago, se slednje vse bolj kopiči v rokah kapitalističnega razreda, kar zaostruje razredni antagonizem in krepi razredni boj (med izkoriščanim in izkoriščevalskim razredom).

Sicer drži, da je kapitalizem napram predhodni fevdalni ureditvi prinesel določene nove svoboščine, bilo pa bi napačno trditi, da je na novo izoblikovan delavski razred dejansko osvobodil, torej mu omogočil popolno upravljanje z lastno usodo. Formacija kapitalizma je sicer podložnike odrešila za fevdalizem značilne priklenjenosti na fevdalčevo ozemlje (torej omogočila prosto gibanje), a zgolj zato, da jih je na novo »priklenila« v nujnost prodajanja delovne sile za preživetje - v odvisnost od mezdnega dela, saj delavci več niso imeli lastnih produkcijskih sredstev, s katerimi bi se lahko preživljali. Z vzpostavitvijo kapitalizma se je hkrati spremenil odnos posameznika do narave: če je narava nekdaj predstavljala bistven del posameznikovega obstoja (preživljanje prek obdelovanja zemlje na podeželju je ob zemljiški odvezi zamenjala migracija v mesto in delo v tovarnah) in se mu tako kazala kot nekaj svetega, je zdaj postajala vse bolj odmaknjena. Takšna iztrganost iz narave in vse večja oddaljenost od naravnega je predstavljala podlago za upravičenost njenega izkoriščanja. O izkoriščanju delavstva smo nekaj že zapisali, v nadaljevanju pa se bomo posvetili temu, kako in zakaj ter na čigav račun kapitalizem izkorišča naše okolje.

Kapitalistična nujnost rasti in posledice za okolje

Če želimo razumeti pogojenost okoljske krize s kapitalističnim produkcijskim načinom, moramo začeti pri eni od njegovih osrednjih zakonitosti – imperativu rasti. Kapitalizem potrebuje nenehno rast – akumulacijo kapitala zavoljo povečanja akumulacije kapitala –, v nasprotnem primeru zapade v krizo. Ta logika ne velja zgolj na ravni celotnega sistema kot takega, ampak nujno tudi za vsakega posameznega kapitalista. V kolikor le-ta na trgu ni zmožen ponuditi svojih izdelkov po konkurenčni ceni in ustvariti zadostnega profita, sčasoma propade. Primerljivost cene je (med drugim) bistveno pogojena s stroški proizvodnje. Slednje lahko posamezen kapitalist niža recimo prek zmanjšanja plač, podaljševanja delovnega časa, večanja intenzivnosti dela ali izboljšave tehnologije in učinkovitosti delovnega procesa*2 – torej preko nižanja stroškov na enoto proizvoda. Takšna optimizacija in posledična pocenitev delovnega procesa je – zaradi večje količine resursov in proizvajanja »na debelo« – bistveno lažje dosegljiva za večja podjetja oziroma korporacije, zato lahko slednje svoje izdelke na trgu ponudijo po nižjih cenah in so tako bolj konkurenčne. Četudi posamezen kapitalist odkrije nov, na trgu še neprisoten izdelek, ki ga zaradi visokega povpraševanja lahko prodaja z višjim profitom, bo sčasoma primoran konkurirati večjim proizvajalcem. Ker manjša podjetja ne morejo tekmovati s cenami, ki jih ponujajo večja, so tudi sama prisiljena v kar čim večjo rast proizvodnje, da lahko ostajajo konkurenčna. To pa ni zmeraj možno, saj se večje korporacije poslužujejo različnih tehnik, s katerimi dodatno utrjujejo svoj dominanten položaj na trgu. Tako lahko nek izdelek začasno namensko prodajajo po izjemno nizki ceni, celo pod stroški izdelave (t.i. predatory pricing), in s tem s trga izrinejo podjetja, ki si tega ne morejo privoščiti. Na ta način sicer beležijo določeno izgubo, ki pa se pokrije s prihodki prodaje drugih artiklov oziroma z zvišanjem prihodkov ob izčiščenju trga. Takšna metoda za ohranjanje primata je dokaj riskantna, zato se korporacije raje odločajo za drugačen pristop. Vase skušajo integrirati manjša podjetja, saj si na ta način zagotovijo dve bistveni prednosti – znebijo se neposredne konkurence ter same žanjejo njihove profite. Gre za tendenco kapitalizma po koncentraciji kapitala in ustvarjanju monopolov. Tako smo na globalnem trgu priča tekmovanju med večjimi korporacijskimi konglomerati, ki se odvija prek »dirke do dna« z nižanjem stroškov proizvodnje ter vse večjo intenzifikacijo produkcijskega procesa na račun delavca in narave.

Med posameznimi kapitali torej vlada odnos konkurence, v katerem skuša vsak kapitalist prehiteti drugega, kar pa mu lahko uspe le, če znižuje stroške proizvodnje, četudi to pomeni dodaten pritisk na delavčevo produktivnost (ki ga pogosto spremlja grožnja s prenosom izvajanja delovnega procesa na cenejšo – domačo ali tujo – delovno silo (ang. outsourcing)) ali nepopravljivo izčrpavanje naravnega okolja. Zato tudi uvajanje tehnoloških in organizacijskih sprememb v delovnem procesu ni nevtralno in avtomatično znak napredka, ampak je orodje razrednega boja kapitala, ki tako podreja delovno silo specifičnim potrebam procesa akumulacije, da bi jo učinkoviteje izkoriščal, hkrati pa uvaja nove načine delitve med delavci in delavkami, jih učinkoviteje disciplinira in nadzira. Tega ne počenja iz lastne pohlepnosti, ampak zato, ker ga v to sili kapitalistični odnos, torej zato da v konkurenčnem boju sploh preživi.

Negativne posledice nižanja produkcijskih stroškov, kot na primer onesnaževanje voda, zraka in zemlje, niso vštete v ceno izdelka – upošteva se le strogo ekonomski vidik. Tovrstne stranske učinke procesa akumulacije kapitala ekonomska veda pojmuje kot eksternalije, kot nekaj zunanjega in irelevantnega. Za primer takšnih spregledanih stroškov lahko vzamemo t. i. načrtovano zastarelost (ang. planned obsolescence) – ustvarjanje izdelkov, ki se po določenem času namensko pokvarijo. Z okoljskega vidika bi bilo edino smiselno, da bi bili hitreje pokvarljivi izdelki dražji. Okoljska škoda bi torej bila všteta v ceno, kar bi proizvajalce odvračalo od ustvarjanja kratkotrajnih artiklov. Kapitalizem načrtovano zastarelost razume povsem drugače. Četudi je slednja z ekološke perspektive izjemno problematična in se večini ljudi kaže kot moralno sporna, je v okviru kapitalistične miselne matrice nekaj popolnoma racionalnega, celo zaželenega. Če se namreč izdelek hitreje pokvari, bo potrošnik prej potreboval novega, kar pomeni, da bo podjetje lahko prodalo še več teh istih izdelkov, ustvarilo večji profit in akumuliralo več kapitala za investiranje v nadaljnjo rast. Posledice imperativa rasti v Karl Marx, marksizem in narava povzame Ožbolt: »Iz tega cilja izhaja tudi sistemsko pogojena nuja po premagovanju, izigravanju ali uničenju kakršnihkoli omejitev, ki bi bile kapitalu postavljene na pot (okoljska zakonodaja, izčrpanje določenega naravnega vira, nestrinjanje lokalnega prebivalstva s posegi v okolje, itn.), in razumevanju vsake meje zgolj kot še ene pregrade, ki jo je potrebno premagati« (Ostan Ožbolt, 2018, str. 29). Prav ta sistemsko pogojena grabežljivost v končni točki deluje samodestruktivno. Kapitalizem tako prek degradacije naravnega okolja sam sebi spodjeda lastne pogoje (re)produkcije (prekomerno izčrpavanje in posledično popolno uničenje okolja v katerem sam deluje), hkrati pa s tem slabša življenjske razmere za celotno človeštvo. Pri tem velja poudariti, da posledice kapitalistično pogojene okoljske degradacije niso za vse enake. Okoljsko krizo tako najmanj občutijo tisti, ki so zanjo najbolj odgovorni – kapitalistični razred globalnega centra –, najbolj prizadeti pa so prav tisti, ki so k okoljski degradaciji najmanj doprinesli – delavski razred svetovne periferije.

Kot torej vidimo, je narava v kapitalistični miselni matrici pojmovana kot nekaj človeku zunanjega, kar je lahko izkoriščano – kot vir surovin in ponor za odpadke. Kapitalističen odnos do narave recimo nazorno oriše primer plastike. Za njeno izdelavo se letno načrpa vedno več nafte, hkrati pa se vse več plastične embalaže zavrže v naravo. V kapitalističnem kontekstu je plastika idealen material, saj je pravi katalizator rasti. Po eni strani lahko privzame izjemno raznolike lastnosti – je prilagodljiva, lahka in obstojna –, po drugi pa so stroški njene izdelave precej nizki. Pri tem je z vidika posameznega kapitalista povsem irelevantno, da se v sistemsko pogojeni gonji za rastjo poslužuje uporabe okoljsko izredno problematičnega materiala. Izkoriščanje tako dolgoživega materiala za bizarno kratkotrajno rabo (primer plastičnih vrečk in ostale plastične embalaže za enkratno uporabo) lahko racionaliziramo zgolj v okviru kapitalistične miselnosti. Samo in zgolj slednja lahko hkrati razume recikliranje kot zadovoljivo tehnološko rešitev za spoprijemanje z vse večjimi količinami plastičnih odpadkov. Recikliranje je v interesu sistema, ker v primerjavi z ostalimi odgovori za dani problem – ponovni uporabi ali zmanjšanju ustvarjanja odpadkov – na nikakršen način ne omejuje dodatne proizvodnje. Ne zgolj to – recikliranje predstavlja enega od mitov, ki legitimirajo rast potrošnje in omogočajo nadaljnjo širjenje proizvodnje. Hkrati gre pri recikliranju za tipičen primer podružbljanja stroškov in privatizacije dobičkov – tako se delo in stroški sortiranja odpadkov prenašajo na posamezne skupnosti, medtem ko industrija proizvaja vse več pokvarljivih izdelkov ter kuje vse večje dobičke.

Iz zgoraj napisanega je več kot očitno, da obstoječi produkcijski način ni v interesu večine svetovnega prebivalstva, saj hkrati izkorišča tako delavske množice, kot tudi naravo in postopoma vodi v okoljski armageddon. Če je kapitalizem tako škodljiv, zakaj potemtakem še ni odpravljen oz. zakaj v njem še kar vztrajamo?

Zakaj se obstoječe stanje ohranja in kakšna je pri tem vloga univerze?

Sicer ustrezna razlaga trdoživosti kapitalističnega produkcijskega načina zahteva podrobnejšo analizo, a si lahko ohranjanje obstoječega stanja za lažje razumevanje pojasnimo na kratek in precej poenostavljen način. Kot že rečeno, ima kapitalistični produkcijski način tendenco po vse večji koncentraciji kolektivno ustvarjenega bogastva v rokah kapitalističnega razreda. Slednji nakopičeno bogastvo pridoma uporablja za ohranjanje in dodatno poglabljanje lastnega privilegija na račun izkoriščane večine (t.j. delavskega razreda).

Obstoječa razredna in izkoriščevalska razmerja se ohranjajo prek represivnih in ideoloških aparatov kapitalistične države, med katere sodi tudi univerza. Sicer drži, da raziskovalna dejavnost na univerzi sama po sebi ne more biti videna kot nekaj škodljivega ali nezaželenega, saj nedvomno prinaša civilizacijski napredek. Problem tiči v tem, da je v prvi vrsti podrejena potrebam kapitalističnega razreda in tako vse prepogosto deluje v nasprotju z interesi delavskih množic – ustvarja ponudbo fleksibilne in primerno usposobljene delovne sile z za trg uporabnimi kompetencami ter producira in osmišlja vedno nove tehnike obvladovanja delovnega procesa (različni predmeti ali celotne študijske smeri namenjene menedžmentu ali “upravljanju s človeškimi viri”), hkrati pa služi kot eden ključnih ideoloških aparatov obstoječe ureditve. Podrobneje se bomo vlogi in delovanju univerze v okviru kapitalizma posvetili v nadaljevanju.

Univerza v službi kapitala

Družbena dinamika in univerza skozi zgodovino

Da bi lažje pokazali, kaj je narobe z univerzo in njenim delovanjem, je potrebno najprej povzeti spreminjanje njene vloge skozi zgodovino. Prve univerze lahko postavimo v pozno 11. in zgodnje 12. stoletje. Vloga srednjeveške univerze je bila precej drugačna od vloge današnje univerze, kljub temu pa težko govorimo o povsem svobodni volji univerze pri akademskem raziskovanju. Slednje je načeloma služilo ohranjanju fevdalnega družbenega reda in je bilo tako namenjeno sloju evropske aristokracije, ki je svoje izobraževanje začela prenašati iz sfere duhovniškega in meniškega izobraževanja. Hkrati pa velja poudariti, da - za razliko od danes - znanje ni bilo razumljeno kot nekaj, kar mora biti nujno uporabno za obstoječo ekonomijo. V novem veku smo priča prvi veliki ekspanziji univerzitetnega izobraževanja, prav tako pa se poveča število ved, ki so našle svoje mesto na univerzah. Glavna funkcija univerze na tej stopnji je bila moralna, jezikovna in politična integracija. Ko so Evropo preplavile ideje razsvetljenstva, kot so svoboda, razum, nacionalna država in narod definiran na skupnem jeziku, se je vloga univerze ponovno spremenila. Postala je “snovalka naroda”, razvijala in raziskovala je nacionalno zgodovino, definirala jezikovne posebnosti narodnega jezika ter pomagala postaviti temelje nacionalne države. Po vzpostavitvi nacionalne države je primarno vlogo univerze začela narekovati nacionalna industrija, ki je potrebovala izobraženo delovno silo za racionalizacijo gospodarstva in vpeljavo tehnoloških inovacij. Kljub temu, da se navezanost med univerzo in gospodarstvom v tem obdobju precej ojača, pa ta vseeno še ni tako močna, da bi lahko govorili o podreditvi izobraževalnega sistema gospodarstvu. Poznamo celo primere institucij, ki so strogo ločevale izobraževanje od državnih in gospodarskih imperativov. Gre za t.i. univerzo utemeljeno na humboldskem idealu, univerzitetni model, ki se je zavzemal za avtonomno produkcijo teorije in razvijanja znanosti.

Razredni kompromis po drugi svetovni vojni

Po drugi svetovni vojni visokošolsko izobraževanje doživi bliskovit razvoj. Med drugim se močno poveča število profesorjev in študentov. Ta proces je bil del poskusa razrednega kompromisa, ki se je vzpostavljal v kontekstu povojne obnove, na podlagi izkušnje velike depresije tridesetih let 20. stoletja, strahu pred širitvijo socialistične revolucije in nevarnosti, ki jo je predstavljal realsocializem na Vzhodu. V teh razmerah si je organiziran delavski razred (pogosto le na načelni ravni) izboril socializacijo stroškov reprodukcije delovne sile in dostop do sredstev za lastno teoretsko produkcijo. Šolstvo je postalo socialna pravica, ki je služila razvoju širših družbenih potencialov, a je kljub vsemu legitimirala in ohranjala kapitalistična razmerja v družbi in v podjetjih. Povojni družbeni pogoji so omogočili, daniverza ni služila le goli reprodukciji delovne sile kot delovne sile, ampak je hkrati uresničevala načelo vsesplošne upravičenosti do najvišje stopnje izobraževanja in proste izbire smeri ne glede na razred ter skušala producirati splošno znanje, ki je presegalo podrejenost kapitalu. Tako si je delavski razred izboril socializacijo stroškov reprodukcije delovne sile in dostop do sredstev za lastno teoretsko produkcijo. Višja obdavčitev kapitala je v začasni konjukturi omogočila razvoj socialne države, redistribucijo bogastva, brezplačno šolstvo (velja za večino držav) in splošno socializacijo stroškov reprodukcije delovne sile (zdravstvo, vzgoja, šolstvo, itd.), katere organizacijo prevzame država.

Ob koncu sedemdesetih let se razredni antagonizem zaostri, saj se na eni strani začneta produktivnost in gospodarska rast po svetu upočasnjevati, na drugi pa polna zaposlenost in izborjen standard okrepi moč delavskega razreda, ki začne postavljati radikalnejše zahteve. Regulirani kapitalizem, vzpostavljen po 2. svetovni vojni, je bil soočen z razrednimi konflikti in poskusi vzpostavljanja alternativ tako z delavske kot z vladajoče strani. Če so organizacije delavskega razreda zahtevale nadaljnjo socializacijo stroškov reprodukcije in demokratizacijo upravljanja s produkcijo, je v osemdesetih in kasneje v devetdesetih letih prevladala politično nasprotna doktrina.

Neoliberalni obrat in teren za novodobno univerzo

Neoliberalni obrat sega v osemdeseta leta 20. stoletja, za čas britanske premierke Margaret Thatcher in predsednika ZDA Ronalda Reagana (predstavnika vladajočega razreda, ki sta mnogo prispevala k s svojo administracijo veliko prispevata pri uvajanju neoliberalnih gospodarskih politik). Same ideje neoliberalizma prihajajo od različnih povojnih meščanskih ekonomistov, najbolj znana pa je zagotovo čikaška neoliberalna šola. Neoliberalizem pa ne moremo zvesti le na ekonomsko doktrino, ampak predstavlja preplet družbenih, političnih, ekonomskih, tehnoloških in intelektualnih procesov. V prvi plan so postavili privatizacijo javnih storitev in institucij, zniževanje obdavčitve kapitala, odpravljanje delavske kontrole nad delovnim procesom, discipliniranje delavstva s prekarizacijo zaposlovanja (nove fleksibilnejše oblike dela), uveljavljanje vitke produkcije in preseljevanje proizvodnje v države s šibkejše organiziranim delavskim razredom. Ti politični procesi so v prvi vrsti zmanjšali politično moč delavskega razreda in njegovih organizacij ter jih z novimi - inovativnimi - metodami disciplinirali v okvirih kapitalistične akumulacije. A neoliberalizem ne pomeni vrnitve v deregulirani kapitalizem “prostega trga” z minimalno vlogo države, temveč se vloga države in njen odnos do ekonomije bistveno spremeni. Država ne zasleduje več redistributivnih politik in povečevanje zaposlenosti, glavni cilj postane uveljavljanje konkurenčnosti na vseh ravneh, tako s tehnološkimi kot represivnimi orodji. Citat Margaret Thatcher: “Ekonomija je le sredstvo, cilj je spreminjanje duše”, dobro ponazarja namen neoliberalizma, ki skuša aktivno razgrajevati vsakršen kolektivizem in uvajati nov diskurz človekovega individualizma. Ta logika bistveno vpliva tudi na izobraževalne in socialne politike.

Kriza kapitalizma in univerza

Postopno uničevanje pridobitev razrednega boja in spremenjena razmerja moči s ponovno prevlado kapitala so vplivala tudi na delovanje državnih aparatov. Prehod k bolj liberalnim idejam trga vpliva na univerzo na dva načina: 1) Krči se prostor za produkcijo kritične teorije, namesto tega pa se z novimi inovacijskimi strategijami akademske delavce in študente sili v proizvajanje inovacij, ki bodo neposredno koristile dvigovanju produktivnosti. 2) Izobraževalni proces se vse bolj podreja proizvodnji fleksibilne in primerno usposobljene delovne sile. Znanje postaja zgolj sredstvo za doseganje gospodarske rasti in izboljšanje konkurenčnosti nacionalnega gospodarstva. Seveda so že predhodne etape kapitalizma univerzo razumela kot tovarno znanja za svoje potrebe, vendar se v neoliberalnem tipu kapitalizma to razumevanje legitimira in še bolj zaostri. Hkrati je problematično tudi, da neoliberalne državne politike razbremenijo zasebne lastnike kapitala določenih stroškov, ki jih predstavlja izobraževanje za potrebe kapitalizma, saj ga prenesejo na javno financirano visoko šolstvo in posameznikovo lastno “delo na sebi”.

Kako deluje univerza danes?

Kot smo že nakazali, izobraževalni sistem danes temelji na čim bolj neposredni podvrženosti ekonomiji, prostemu trgu in ekonomskemu razmišljanju. V praksi to pomeni, da se posameznik preko univerzitetnega izobraževanja transformira v fleksibilnega človeka, ki bo opravljal različne funkcije za gospodarstvo in blaginjo sistema ter se prilagajal potrebam trga. Znanje in inovacije, ki se proizvajajo na univerzi, morajo biti podrejene tržni logiki in imeti aplikativni značaj za gospodarstvo. Bolje povedano, vsa produkcija znanja mora biti namenjena ekonomski rasti in mora biti uporabna za trg.

Vse bolj pa se tudi sama univerza, s posegi v njeno delovanje, organiziranje in upravljanje s finančnimi sredstvi, spreminja v prostor akumulacija kapitala. Javno financiranje fakultet je vse bolj podhranjeno, zato so se te prisiljene zatekati k financiranju iz zasebnih virov, bodisi donacij ali sponzorstva bodisi od prodaje svojih izdelkov in storitev. Vodstva univerze se zato zatekajo k varčevalnim ukrepom, kar zaostruje razredni boj na fakultetah, ki se kaže v onemogočanju zaposlovanja za nedoločen čas, povečanju intenzivnosti dela, poslabšanju delovnih pogojev, outsourcanju, vse bolj pa se uvaja tudi kapitalistična delovna disciplina.

K čemu stremi univerza se da pojasniti s termini iz ekonomije. Univerza stremi h konkurenčnosti in produktivnosti znanja. Spodbuja določene kompetence (opredeljene kot posebej značilne za podjetnost in podjetniško razmišljanje) pri študentih, s ciljem, da se bodo ti lažje vključili na trg delovne sile in pomagali pri vzdrževanju in reprodukciji kapitalističnega sistema, čeprav so po svojem prepričanju lahko tudi njegovi nasprotniki. Po drugi strani pa se univerza zelo malo ukvarja s problematiko zaostrovanja globalne konkurenčnosti, večanja neenakosti in poslabšanja delovnih razmer ter zaposlovanja znotraj kapitalizma. Ti pojavi so v šolstvu predstavljeni kot naravno stanje, ki nima svojih zakonov, se ga ne da pojasniti in nanj ni mogoče vplivati. Zapostavlja se razredno delitev družbe, posledično pa je onemogočena tudi vsakršna kritična analiza. Možnosti kolektivnih sprememb v družbi skozi družbene boje niso omenjene, saj je delovanje kapitalistične ekonomije predstavljeno kot objektivna nujnost našega časa. Dijake in študente se tako v okvirih neoliberalne teorije človeškega kapitala izobražuje in vzgaja v podjetnike/kapitaliste, ki z vstopom na univerzo vlagajo v svoj kapital, s katerim naj bi si izboljšali svoj položaj na trgu delovne sile in profitirali. Takšna pričakovanja se pogosto izkažejo za neutemeljena, mladi pa ob morebitnem neuspehu krivijo sami sebe, češ da niso bili dovolj prilagodljivi, podjetni in opremljeni s konkurenčnimi prednostmi. Univerza torej posameznika ne opremi s kritično teorijo, ki bi mu pomagala razumeti sistemsko pogojenost lastne situacije, ampak prek poučevanja teorije človeškega kapitala še dodatno prikriva izkoriščevalske odnose kapitalizma in onemogoča kolektivnost ter solidarnost med študenti in delavci. Za lažje razumevanje, kako si je kapital prisvojil vzvode delovanja univerze in njene produkcije znanja ter inovacij, se je najbolje za trenutek ustaviti pri reformi, ki je pomagala pri hitri podreditvi univerze kapitalu in s tem tudi legitimirala ter utrdila takšno delovanje univerze. Govorimo o danes med študenti že praktično pozabljeni bolonjski reformi.

Reforma po meri kapitala

Da bolonjska reforma ni pripeljala kapitalističnih odnosov na univerzo, je jasno. Povezovanje in prepletanje javnega šolstva z zasebnim interesom kapitala je proces, ki poteka že dlje časa. Bolonjska reforma je le legitimizirala in utrdila take odnose ter njihovo uveljavljanje še pospešila. Deklaracija, ki je bila podpisana leta 1999, je začrtala strategijo evropskega visokega šolstva in njegovo spremembo. Bolonjska reforma je preobrazila študijski proces in na univerzo v večji meri pripeljala odnose značilne za kapitalistično ekonomijo. Univerza naj bi se začela obnašati kot kapitalistično podjetje, ki mora nujno skrbeti za učinkovitost izobraževalnega procesa, njegovo koristnost za trg in konkurenčno produkcijo znanja. Skrajšanje dodiplomskega študija na 3 leta naj bi hitreje in učinkoviteje proizvajalo visoko izobražene mlade posameznike, ki se bodo lahko nemudoma vključili na trg delovne sile. Vendar na račun česa? Univerza se je skoraj povsem odrekla proizvajanju kritične teorije, ki služi obči družbi. Študijski proces je tako vse bolj omejen zgolj na reproduciranje znanja po predpisanih in v nekaterih primerih precej standardiziranih kurikulumih, ki se ne posodabljajo vsako študijsko leto. Proizvodnja teorije, ki bi pomagala pri razumevanju sveta okoli nas in bila kritična do različnih družbenih sistemov ter procesov, se je bila tako primorana umakniti iz univerze in se preseliti v druge - dejansko avtonomne - prostore in med različne samoorganizirane kolektive.

Študentje na današnji univerzi prejemajo le končni produkt znanja, razbremenjen kritičnega razmišljanja. Tako znanje postane razvrednoteno in merjeno le s konkurenčnimi ekonomskimi merili. Od avtonomne in kritične teorije je ostalo bore malo. Študentje, ki so doštudirali v sklopu bolonjske reforme, naj bi tekom študija postali fleksibilni, inovativni in iznajdljivi posamezniki, ki so med študijem pridobili številne kompetence in t.i. »uporabno znanje«. Bolonjska reforma je na papirju prinesla primerljivost programov po Evropi, enotni sistem točkovanja (ECTS) in boljše možnosti zaposljivosti. Če pa pogledamo pod površino bolonjskega projekta, opazimo, da je primerjava programov le možnost hitrejšega prehajanja med nacionalnimi ekonomijami, ki se tako hitreje oplemenitijo s tujo kvalitetno visoko izobraženo delovno silo (seveda v korist kapitalističnega sistema in lastnikov produkcijskih sredstev). Pridobivanje kompetenc in uporabnega znanja naj bi pripomoglo k lažji vključitvi na trg delovne sile, kjer pa naj bi bili pripravljeni sprejeti tudi negotovo delovno razmerje (kar se danes kaže kot ključna konkurenčna prednost!). Bolonjska reforma je bila tako prej zmaga za razred kapitalistov, kot za študentstvo in delavstvo.

Kako se potrebam trga prilagajajo specifične veje znanosti

Potrebam kapitala so se morale prilagoditi vse univerze in vsi oddelki na samih univerzah. Na univerze so vpeljali poslovne modele značilne za kapitalistično ekonomijo, različne znanstvene vede pa so se morale podrediti logiki kapitala. Če so to logiko zavračale, so zaradi svoje “neproduktivnosti” ali “neuporabnosti” hitro postale tarča očitkov in zahtev po njihovi ukinitvi ali uvedbi šolnin.

Naravoslovne in tehnične univerze so tretirane kot koristne (za materialno reprodukcijo družbe), ker producirajo odkritja, ki lahko neposredno povečujejo konkurenčnost in storilnost različnih industrij. Kadri, šolani na univerzah tega tipa, so hitreje zaposljivi in bolj iskani, saj obvladujejo tehnologije, ki povečujejo produktivnost produkcijskega procesa. Naravoslovne-tehnične znanosti so neposredni dediči industrijske revolucije in industrijskega kapitalizma, ki je vzpostavil nujnost hitre produkcije tehničnih inovacij za povečanje produktivnosti. Kljub temu, da se morda zdi, da tak obrat povsem ustreza takim tipom univerze, to ni čisto res. Če bi se naravoslovne univerze totalno podredile gospodarskim potrebam zasebnih lastnikov kapitala, bi trpela sama produkcija naravoslovnega znanja. Profesorji bi izgubili avtonomijo raziskovanja manj profitabilnih vej naravoslovne znanosti, cenzuriralo bi se njihovo delo, ki bi kritično vrednotilo produkte zasebnega značaja, umaknila bi se še tista mala javna sfera inovacij, ki so namenjene širši porabi. Dober in aktualen primer lahko izpeljemo ravno iz farmacije. Kaj bi bilo, če ne bi imeli javno financiranih farmacevtskih fakultet, ki preverjajo različne farmacevtske produkte, če bi njihov pregled izvajala le zasebne organizacije, ali kar sama podjetja? Bi res lahko zagotovili varno uporabo zdravil?

Ne samo naravoslovje, temveč tudi družboslovje ima pomembno vlogo pri akumulacij kapitala, saj ponuja vednosti s področja organizacije delovnega procesa ter študije ciljnih skupin kot potencialnih kupcev in odjemalcev najrazličnejšega blaga in storitev. Prav tako je družboslovje skupaj s humanistiko ključno pri reprodukciji podrejanja delovnega razreda vladajoči ideologiji. Družboslovje se je tako razvilo v velik spekter vednosti od menedžmenta, ki pomaga pri discipliniranju delovne sile in hitrejši organizaciji podjetij, do študij spola in drugih smeri, ki so lahko izredno koristne pri preusmerjanju pozornosti na individualne antagonizme npr. med spoli ter v proučevanje različnih potrošniških življenjskih stilov.

A družboslovne vede in humanistika so lahko za kapital tudi neuporabne, ker teorije, ki poskušajo konceptualizirati družbena razmerja, same družbe ne morejo analizirati neodvisno od razrednega boja. Producenti teorije lahko s pomočjo historičnega materializma producirajo novo teorijo, ki v praksi postaja orožje delavskega razreda. Le ta pa se ne more sama po sebi uveljaviti brez povezave med nosilci teorije in delavskimi množicami. A s podrejanjem univerze kapitalu se tudi tovrstna uporabnost teorije vse bolj oža. Študentke in študenti smo tako vse bolj primorani iskati teoretsko produkcijo izven zidov akademskega hrama, kajti šele oboroženi s teorijo lahko analiziramo obstoječe stanje, nove oblike nadzora in razdvajanja, iščemo rešitve in preidemo v ofenzivo napram kapitalu.

Za univerzo po potrebah (delovnih) ljudi

Skozi tekst smo pokazali, da na univerzi prostora za kritično teorijo praktično več ni, akademska produkcija znanja pa služi skoraj izključno potrebam reprodukcije sodobnega kapitalizma. To seveda ne pomeni, da univerzitetna raziskovalna dejavnost ne prinaša določenih dognanj in inovacij, ki služijo v splošno dobro. Problem je v tem, da to ni primarni cilj univerze, ampak slučajni stranski produkt proizvajanja za trg uporabnega znanja. Takšna tržna pogojenost študija bistveno niža njegovo kvaliteto, hkrati pa ga z uvajanjem šolnin dela vse manj dostopnega.

Na delovanje visokega šolstva in pogoje teoretske produkcije pa kapital ne vpliva samo z državnimi politikami, ampak tudi preko trga delovne sile, s katerim posamezni kapitali uveljavljajo zahteve po določeni sestavi delovne sile. Kakšno delovno silo je trenutni kapitalistični trg delovne sile sploh potrebuje? Ali morebitno neskladje med trenutnim delovanjem univerze in potrebami gospodarstva odpira potencial za politično organiziranje*3?

Ne glede na to, da univerza trenutno deluje predvsem za potrebe kapitala, še vedno obstaja potencial in možnost, da bi delovala po potrebah (delovnih) ljudi. Univerza je namreč le eno od polj družbe na katerem se bije razredni boj in je odvisno od razmerij moči v celotni družbi kar pomeni, da lahko študentke in študentje ter delavke in delavci obrnemo razmerje moči na univerzi le s hkratnim spreminjanjem razmerij moči v korist delavstva. Zavoljo tega pa bo potrebno najprej povezati študentstvo v progresivno študentsko gibanje. Slednje se ne sme zadovoljiti zgolj z reformističnimi prizadevanji v sferi študentskega organiziranja ali biti progresivno v danes prevladujočem razumevanju, torej ukvarjajoč se z razdrobljenimi identitetnimi politikami, ampak mora svoje delovanje nasloniti na marksistično teoretsko misel. Ta je namreč nujno potrebna že za razumevanje problematik znotraj študentske sfere – na primer za študentstvo vse težja dostopnost stanovanj ali študentsko delo kot ena najbolj prekarnih oblik zaposlitve – ima pa še bistveno večji emancipatorni potencial. Tako bo ta teoretski okvir vanj priučenim študentkam in študentom služil vsaj kot orodje za boj na univerzi in delovnem mestu ali jih celo spodbudil k aktivnemu prizadevanju za širše organiziranje delavskega razreda. Tvoril bo podlago za nujno navezavo med študentskim in delavskim gibanjem, ki lahko le prek skupnega boja spreminjata razmerja moči na univerzi in širše v družbi.

Boji za demokratično študentsko organiziranje so lahko in morajo biti tudi boji za demokratično univerzo in demokratično delovno mesto. S skupnimi močmi lahko preobrnemo razloge zakaj (znanje in dobrine za potrebe skupnosti, ne trga), določamo kaj (znanje in dobrine za vse, ne le za peščico) in načine kako (v simbiozo z naravo, ne brez upoštevanja vplivov na okolje) proizvajamo na univerzi in delovnem mestu ter z našim kolektivno ustvarjenim bogastvom upravljamo sami!

*1 Ta proces je opisoval Karl Marx v prvi knjigi Kapitala v poglavju “Tako imenovana prvotna akumulacija”, str. 548. Dodatno kritično razlago in razširitev koncepta pa najdete v tekstih v zborniku Prvotna akumulacija: med zgodovino in konceptom.

*2 Kapitalist skuša preoblikovati delovni proces tako, da iz delavca iztisne kar največ iz njegove zmožnosti za delo, s čimer zviša njegovo produktivnost. To dosega z uvajanjem organizacijskih in tehnoloških sprememb, s katerimi povečuje disciplino in nadzor na delovnem mestu ter hkrati oblikuje sestavo delovne sile, ki jo vsakokratni delovni proces potrebuje.

*3 Prvi Cedrin razmislek o tej temi najdete v Raziskovalnem zvezku št. 1: Organske intelektualke v prelomih tehnične sestave delovne sile, nadaljevali pa bomo v naslednjem prispevku na temo univerze in organiziranja.

Seznam literature in priporočila za nadaljnje branje

Osnove kapitalizma:

• Marx, Karl. Kapital. Kritika politične ekonomije. Prvi zvezek. Založba Sophia.
• Bembič, Branko. 2012. Kapitalizem v prehodih. Politična in ekonomska zgodovina Zahoda po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Založba Sophia.
• Chibber, Vivek. 2018. The ABCs of capitalism: Understanding capitalism. Brooklyn, New York: Jacobin Foundation.
• Thier, Hadas. 2020. A people’s guide to capitalism. Chicago, Illinois. Haymarket Books.
• Zbornik (več avtorjev) 2013. Prvotna akumulacija Med zgodovino in konceptom. Inštitut za delavske študije.

O navezavi med kapitalizmom in okoljem:

• Kralj, Saša. 2020. Plastika - fiktivnost recikliranja in potencialne alternative (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Ljubljana.
• Magdoff, Fred, in Bellamy Foster, John. 2011. What every environmentalist needs to know about capitalism. New York: Monthly Review Press
• Ostan Ožbolt, Izidor. 2018. Karl Marx, marksizem in narava (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Ljubljana.

O ideologiji in ideoloških aparatih države:

• Althusser, Louis. 2000. Ideologija in ideološki aparati države. Izbrani spisi. Ljubljana: *cf.
• Althusser, Louis. 2014. On the Reproduction of Capitalism. Ideology and Ideological State Apparatuses. London, New York: Verso.

O navezavi med kapitalizmom, šolstvom in univerzo:

• Avtorska skupina. 2013. Kaj po univerzi. Ljubljana, Založba Cf
• CEDRA. 2019. Mladi prekarci in sindikat v vzgoji in izobraževanju, Kranj.
• CEDRA. 2019. Učinki sprememb šolskega aparata na delavski razred. V: Organske intelektualke v prelomih tehnične sestave delovne sile, CEDRA, Kranj, str. 37-42.
• Krašovec, Primož. Še enkrat o neoliberalizmu I. Andragoška spoznanja. 22(1). 2016.
• Krašovec, Primož. Še enkrat o neoliberalizmu II. Andragoška spoznanja. 22(1). 2016.
• Laval, Christian. 2005. Šola ni podjetje. Ljubljana: Krtina.
• Močnik, Rastko. 2011. Trg delovne sile in sestava delavskega razreda. Teorija in praksa. let. 48.
• Močnik, Rastko. 2009. Spisi iz humanistike. V: Ali univerza lahko nudi začasno zatočišče teoretski produkciji? in Univerzitetni študijski program. 363-439. Ljubljana: Založba /*cf.