Kaj prinaša novela ZDR-1?

Po skoraj letu neuspešnih usklajevanj na Ekonomsko-socialnem svetu (ESS) je bila 26. oktobra 2023 v Državnem zboru sprejeta novela Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Na eni strani sindikalne centrale sicer poudarjajo, da so od vlade pričakovale več, a sprejetje novele vendarle pozdravljajo kot korak v pravo smer. Na drugi strani pa se predstavniki kapitala že dalj časa pritožujejo, da so imeli v pogajanjih le vlogo statista in vztrajno zatrjujejo, da zakon »ni uravnotežen, saj ne upošteva nobenega predloga sprememb s strani delodajalcev«.1 Toda končno besedilo zakona dokazuje, da negativna medijska kampanja ter stopnjevanje pritiska delodajalskih organizacij na vladajoči politični razred, ki je vrh doseglo 21. julija 2023, z njihovim izstopom iz ESS, ni bilo brez učinkov. Iz končnega besedila ZDR-1 so namreč izginili ambicioznejši ukrepi, ki jih je obljubljalo Ministrstvo za delo (MDDSZ), med katerimi so božičnica v višini minimalne plače, dodatek za sobotno delo, omejitev agencijskega dela, možnost 30 urnega delovnega tedna ter pravica do 48 ur neprekinjenega počitka vsaj enkrat mesečno. Mnogi drugi napovedani ukrepi pa so se v končnem besedilu obdržali v močno okrnjeni oziroma razvodeneli obliki.

Novela ZDR-1 tako vsebuje nabor ukrepov, ki ne prinašajo daljnosežnih sistemskih sprememb, kljub temu pa mestoma izboljšujejo položaj delavcev. Prvi med njimi je razširitev ti. subsidiarne odgovornosti v gradbeništvu. Do zdaj je veljalo, da so za izplačilo plač gradbenih podizvajalcev odgovorna zgolj tuja matična podjetja, ki opravljajo čezmejne storitve v Sloveniji, po novem pa se bo ta odgovornost razširila na vsa matična podjetja, ki prek podizvajalcev opravljajo storitve v Sloveniji. V primeru, da podizvajalec gradbenemu delavcu ne bo izplačal plače, bo moralo torej plačo pokriti matično podjetje, ne glede na to ali gre za domače ali tuje podjetje. Tovrstna razširitev subsidiarne odgovornosti je seveda dobrodošla, a ne zadostna. Problem plačilne nediscipline podizvajalcev namreč ni omejen na dejavnost gradbeništva. Presežnemu izkoriščanju v obliki neizplačila plače so pogosto podvrženi tudi delavci v drugih panogah, zato ni nobenega razloga za omejevanje subsidiarne odgovornosti zgolj na dejavnost gradbeništva.

Drugi ukrep zadeva varstvo žrtev nasilja v družini, ki bodo upravičene do petih delovnih dni plačane odsotnosti za obdobje urejanja zadev na centrih za socialno delo (CSD) ali sodiščih, organizacijo stikov pod nadzorom ali začasnega bivanja v varnih hišah (izvorni predlog zakona, ki je bil 23.6. poslan v javno razpravo, je sicer predvideval deset dni plačane odsotnosti). Delavka, ki bo žrtev družinskega nasilja, bo lahko v tem obdobju predlagala tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas. Poleg tega bodo žrtve nasilja deležne posebnega varstva v zvezi z delovnim časom: delodajalec jim brez njihovega soglasja ne bo mogel odrediti nadurnega in nočnega dela ali neenakomerne prerazporeditve delovnega časa. Med ukrepi je tudi zakonska podlaga za pravico do odklopa. Ob tem je treba poudariti, da novela prinaša le abstraktno opredelitev pravice delavca, da v času upravičen odsotnosti ni na razpolago delodajalcu, medtem ko bo konkretizacija pravice predmet kolektivnih pogajanj na ravni dejavnosti. Končna oblika ukrepa bo torej odvisna od razrednih razmerij moči na ravni dejavnosti, kjer pa ima kapital praviloma premoč nad delom. Vladna novela vsebuje še dvig nadomestila za agencijske delavce na čakanju iz 70 odstotkov minimalne plače na 80 odstotkov plače delavca, ne pa tudi določbe iz koalicijskega sporazuma, ki obljublja spodnjo mejo nadomestila v višini minimalne plače.

Med pomembnejšimi ukrepi novele je pet dni oskrbovalskega dopusta na leto, do katerih bo delavec upravičen za nego svojega družinskega člana ali člana gospodinjstva. Delodajalec bo za čas delavčeve odsotnosti sicer dolžan pokriti njegove prispevke za socialno varnost, vendar pa delavcu v času odsotnosti ne bo pripadalo denarno nadomestilo. V nasprotju z Nemčijo, Češko, Francijo ali Švedsko, ki so uvedle plačan oskrbovalski dopust (z nadomestili, ki znašajo od 60 do 100 odstotkov bruto plače) se je Golobova vlada odločila za neplačan oskrbovalski dopust, ki je cenejši za kapital in državo, a dražji za delavce.

Neplačanega dopusta si delavci z najnižjimi plačami, enostavno ne bodo mogli privoščiti, saj je za mnoge med njimi petdnevni izpad dohodka prevelik zalogaj. Prav ti delavci pa zaradi nizkih dohodkov najtežje dostopajo tudi do alternativnih oblik skrbstva, bodisi do institucionalne oskrbe bodisi do oskrbe na domu. Institut oskrbovalskega dopusta bo zato ravno tistim delavcem, ki bi ga najbolj potrebovali, ostal nedostopen. Ob tem pa je treba poudariti, da ukrepi, kot je neplačan oskrbovalski dopust, strukturno težijo k razgradnji družbene solidarnosti: z njimi se namreč poskuša ključne funkcije države, ki naj bi prek dolgotrajne oskrbe in drugih institutov socialne države, zagotavljala oskrbo starejših in drugih, ki ne zmorejo skrbeti zase, prevaliti na ramena posameznikov, ki naj bi takšno oskrbo opravljali kar v obliki neplačanega dela.

V nadaljevanju bomo nekoliko podrobneje obravnavali še ukrepa, ki naj bi delavce in njihove predstavnike ščitila pred neosnovanim odpuščanjem. Prvi zadeva opomin pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora po ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe iz krivdnega razloga delavcu izdati pisno opozorilo. Osnovni namen tega instituta naj bi bil delavca opomniti na možnost prekinitve pogodbe in ga s tem odvrniti od ponovnih kršitev. Delodajalec lahko v aktualni ureditvi delavca odpusti, če ta v roku enega leta (oziroma največ dveh let, če tako določa kolektivna pogodba na ravni dejavnosti) od prejema opozorila ponovno krši pogodbene obveznosti. Po novem se rok v korist delavca skrajšuje na 6 mesecev oziroma največ 18 mesecev, če tako določa kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Poleg tega pa novela ZDR-1 uvaja institut zagovora, ki delavcu omogoča, da se v roku 30 dni po prejemu pisnega opozorila izjasni o očitani kršitvi, pri čemer v postopku zagovora lahko sodeluje tudi sindikat oziroma svet delavcev.

Z institutom zagovora vlada naslavlja problem zlorabe pisnega opozorila s strani kapitala z namenom discipliniranja delavstva, vendar žal tega problema ne rešuje zadostno. ZDR-1 namreč na eni strani delodajalcem omogoča, da z namenom zastraševanja neposlušnih delavcev izdajajo pisna opozorila brez utemeljitve, torej tudi za kršitve, ki so lahko popolnoma izmišljene. Na drugi strani pa delavcem vse do prekinitve pogodbe o zaposlitvi ne ponuja pravne podlage za spodbijanje delodajalčevih malverzacij na sodišču. Sindikat Policistov Slovenije (SPS), čigar člani so bili pogosto žrtev takšnih malverzacij, je zato 7.1. 2022 s podpisi volivk in volivcev v Državni zbor vložil novelo ZDR-1, ki bi uvedla sodno varstvo zoper opozorilo pred odpovedjo. Tudi Golobova vlada se je v Koalicijskem sporazumu zavezala, da bo uzakonila »pravno varstvo zoper pisno opozorilo pred odpovedjo«. A je novelo ZDR-1, ki jo je vložil SPS, zavrnila z obljubo, da bo problematiko naslovila v vladni noveli tega zakona.

V pravkar sprejeti noveli vlada ni izpolnila svojih obljub in zavez. Uvedeni institut zagovora namreč ni primerljiv s sodnim varstvom. Zagovor ni sodni postopek, niti postopek pri kakem oblastnem organu z javnimi pooblastili, ki bi lahko delodajalca v primeru zlorabe instituta pisnega opozorila prisilil v umik opozorila ali pa ga kako drugače sankcioniral. Kljub manjšim izboljšavam torej ZDR-1 od delodajalca še vedno nikjer ne zahteva, da utemelji ali dokaže resničnost svojih očitkov o delavčevih kršitvah (zadostuje že navedba očitka), delavec pa lahko na sodišču kršitve, ki mu jih očita delodajalec, še vedno spodbija šele, ko mu delodajalec na podlagi izdanega opozorila odpove pogodbo o zaposlitvi. S tem v veljavi ostaja bizarna ureditev, po kateri je delavec do sodnega varstva zoper pisno opozorilo, ki naj bi ga ščitilo pred prenagljenim ali neutemeljenim odpuščanjem, upravičen šele, ko je že odpuščen.

Za konec bomo obravnavali še določbo novele ZDR-1, ki na novo ureja zaščito predstavnikov delavcev pred povračilnimi ukrepi kapitala. Vodstva podjetij namreč aktivne člane sindikatov ali svetov delavcev, ki si drznejo preglasno opozarjati na kršenje pravic delavcev ali pa postanejo preveč uspešni v organiziranju delavskega kolektiva, pogosto enostavno vržejo na cesto. To jim omogoča ureditev, po kateri lahko delodajalec brez soglasja sindikata oziroma sveta delavcev neposlušnemu predstavniku delavcev izda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer domnevne kršitve njegovih pogodbenih obveznosti dokazuje kar sam. Po letu mučnih sodnih bitk lahko sicer delovno sodišče ugotovi, da so bile domnevne kršitve pogodbenih obveznosti delavskega predstavnika zgolj dimna zavesa za katero se skriva dejanski razlog za odpoved pogodbe, to je njegov sindikalni angažma. A takrat je nastala škoda že nepopravljiva: do pravnomočne odločitve sodišča je delavski predstavnik na cesti, delavci pa brez svojega predstavnika.

Številni primeri dokazujejo, da gre za pogosto uporabljeno in učinkovito orodje v rokah kapitala za razbijanje delavskega organiziranja: leta 2018 je na primer odmeval primer glavnega sindikalista Arrive, ki je bil odpuščen tik pred začetkom stavke, ker je javno opozarjal na šikaniranje delavcev v podjetju in mahinacije s tehnično opremo, kar je kasneje potrdilo tudi delovno sodišče. Novela ZDR-1 takšne primere naslavlja z uvedbo začasnega zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delavske predstavnike do odločitve delovnih sodišč na prvi stopnji oziroma najdlje 6 mesecev ter z dvigom nadomestila zaradi prepovedi opravljanja dela iz 50 odstotkov na 80 odstotkov plače delavca. Z ukrepom vlada izboljšuje varstvo delavskih predstavnikov, vendar pa v celoti ne izpolnjuje zaveze iz koalicijske pogodbe, ki obljublja uzakonitev »učinkovanja odpovedi do pravnomočne odločitve delovnih sodišč«. Delavski predstavniki so namreč po vladni spremembi pred odpuščanjem zaščiteni le delno, za striktno omejeno časovno obdobje, ki traja največ šest mesecev, ne pa do pravnomočne odločitve sodišča, na katero morajo marsikdaj čakati tudi po več let.

Vladna novela ZDR-1 torej prinaša drobtinice, nekatere skromne izboljšave, a na žalost za sabo pušča grenak priokus, saj ne dosega niti standardov, ki jih je stranka, ki vodi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zapisala v svoj program, niti standardov, ki si jih je vladna koalicija določila v Koalicijskem sporazumu. V slednjem so omenjeni ukrepi za odpravo prekarnosti, omejitev outsourcinga ter redefinicijo delovnega razmerja. Za realizacijo svojih obljub bi moralo pristojno ministrstvo radikalneje poseči v ZDR-1, hkrati pa preseči njegov okvir. Zakon o delovnih razmerjih ima namreč iz vidika delavstva dve strukturni omejitvi. Prva je v tem, da ponuja le varstvo pravic delavcev v delovnem razmerju, ki se sklepa s pogodbo o zaposlitvi, ne vključuje pa varstva pravic prekarnih delavcev, ki delajo prek pogodb civilnega prava. Druga omejitev pa je v tem, da ureja le individualna delovna razmerja: delavce v izhodišču obravnava kot atomizirane posameznike, ki svoje pravice uveljavljajo v sodnih sporih, ne pa kot članov organiziranega delovnega kolektiva. Za oprijemljivejše izboljšanje položaja delavskega razreda bodo potrebne radikalnejše spremembe delovnopravne zakonodaje. Za takšne spremembe pa se bo moralo Ministrstvo za delo prenehati obnašati kot »nevtralen« posrednik med interesi dela in kapitala v »socialnem dialogu« ter se jasno postaviti na stran organiziranega delavstva. A zgodovinske izkušnje kažejo, da v buržoazni državi, kjer ima politično nadvlado kapital, tega ni moč pričakovati. Radikalnejše spremembe si lahko delavski razred pridobi le z odpravo kapitalizma.

1 Sporočilo za javnost - Delodajalske organizacije ne nasprotujemo prenosu EU direktiv v Zakon o delovnih razmerjih, https://www.tzslo.si/sl/aktualno/novice/sporocilo-za-javnost-delodajalske-organizacije-ne-nasprotujemo-prenosu-eu-direktiv-v-zakon-o-delovnih-razmerjih-2023-10-13.