Katera vprašanja morajo študenti postavljati svojim profesorjem in zakaj ravno ta?

Glede na ogromne probleme, s katerimi se sooča človeštvo, si je smotrno zamisliti družbo prihodnosti, ki bo radikalno drugačna in boljša od trenutne; ki bo pristno demokratična tako v ekonomskih kot v ne-ekonomskih sferah življenja. Za snovanje boljše družbe potrebujemo boljše ideje, za gradnjo dobrih idej pa si moramo najprej zastaviti dobra vprašanja. V tem kontekstu pa so zelo pomembni študenti, pri katerih je aktivno sodelovanje v študijskem procesu ključno za njihove intelektualne uspehe. Študenti lahko pri razmišljanju o izgradnji boljše družbe sodelujejo na različne načine, med drugim lahko svojim profesorjem postavljajo poglobljena vprašanja, kar je pomembno tako iz intelektualnih kot tudi iz praktičnih razlogov.

Študenti morajo postavljati pomembna vprašanja

Naše vprašanje se glasi: kakšne vrste vprašanj bi morali študenti postavljati svojim profesorjem? Nekaj predlogov vprašanj je predstavljenih v nadaljevanju.

Kakšno je vaše stališče o tem, da so produkcijska sredstva v zasebni lasti (npr. zemlja, rudniki, tovarne, raziskovalni laboratoriji, znanje)?

Mislite, da bi morali s produkcijskimi sredstvi kolektivno upravljati moški in ženske različnih ras in nacionalnosti, ki opravljajo ročno in/ali mentalno delo, potrebno za produkcijo dobrin in storitev, od katerih je odvisna reprodukcija družbe?

Katera je po vašem mnenju glavna oblika socialne razslojenosti v trenutni družbi? Izhaja ta razslojitev iz lastninskih odnosov ali iz česa drugega? Kateri argumenti so vas pripeljali do tega odgovora? Kakšne politične zaključke lahko iz tega izpeljete?

Mislite, da bi bilo bolje, če bi bila produkcijska sredstva uporabljena za zadovoljevanje potreb ljudi, ne pa za kovanje profitov?

Mislite, da bi morali uporabljati produkcijska sredstva in voditi družbo na ekološko vzdržne načine in tako, da bi lajšali težnje po geografsko neuravnovešenem razvoju med državami in znotraj držav in preprečevali socialno-kulturno zatiranje, kratenje demokratičnih pravic, imperializem, neokolonializem, vojne in fašizem?

Občudovanja vredno je, da profesorji govorite o zatiranih družbenih skupinah kot so ženske (čeprav mislite navadno tiste iz srednjega razreda) in rasne manjšine (čeprav imajo navadno zaledje srednjega razreda). A zakaj nikoli ne omenjate razrednih odnosov v družbi (mišljeno na splošno - da tisti, ki imajo lastnino izkoriščajo tiste, ki lastnine nimajo)?

V primeru, da se o razredu kot konceptu v učilnici vendarle govori:

• Zakaj se na razred gleda zgolj v smislu večjih ali manjših zaslužkov, oziroma v smislu kulturnih razlik med različnimi razredi?
• Zakaj se na razred gleda zgolj kot na še enega od mnogih družbenih procesov?
• Kako upravičen je pogled, da kapitalistični razredni odnosi nimajo poglavitnega vpliva na naša življenja, ker ljudje v kapitalizmu opravljamo tudi neplačano delo (npr. obdelovanje skupnih vrtov, varstvo otrok, skrb za starejše)?
• Zakaj je bister učenec, ki izreče neprimerno besedo - razred - obdolžen klasizma in ostalih slabih reči (rigidnosti, ekonomizma … )?
• Ali ni res, da večina ljudi na svetu nima skoraj nič lastnine in so zato primorani opravljati mezdno delo za tiste, ki imajo veliko lastnine?
• Ali niso glavni globalni problemi zakoreninjeni v ekonomskih in političnih odnosih med tisto manjšino, ki upravlja z lastnino in tisto večino, ki lastnine nima?
• Zakaj v skoraj vseh akademskih družboslovnih in humanističnih smereh prevladujejo branja in diskusije, ki se ukvarjajo z identitetami, problemi tega ali onega dela družbe, vključno z okoljem in živalmi ter mnogimi neživimi predmeti, medtem pa se o temeljnem problemu - problemu razreda in kapitalizma kot oblike razredne delitve - posveča najmanj pozornosti? Zakaj so teme študijskih predmetov tako ozko zastavljene? Ali naj ne bi bilo družboslovno in humanistično raziskovanje tisto, ki bi se moralo v veliki meri ukvarjati z družbo kot celoto?

Kakšen je vaš pogled na družbene institucije?

• Ali lahko država in (birokratsko vodeni in kapitalu podrejeni) sindikati, nevladne organizacije in organizatorji iz lokalnih skupnosti razrešijo družbena nasprotja, iz katerih izhajajo problemi kot so nizke plače in stalno prisotna brezposelnost?
• Ali nam lahko te institucije pomagajo pri snovanju nove družbe, ki presega nadvlado denarja in kapitala? In če ne, zakaj ne in kaj lahko glede tega storimo?
• Ali je država v svojem bistvu nevtralna do družbenih razredov, tj. do tistih, ki imajo v lasti produkcijska sredstva in tistih, ki jih nimajo? Ali ni njena temeljna vloga ohranjanje obstoječih lastninskih odnosov, pri čemer uporablja prisilo in/ali grožnjo s prisilo?

Univerza bi morala biti mesto za vse vrste nazorov. Profesorji so lahko desni ali sredinski itd., pomembno je, da vsi spoštujejo akademsko svobodo. Ampak ali nimajo študenti pravice vedeti, kakšna stališča imajo njihovi profesorji? Imajo. Študenti zato lahko postavljajo profesorjem tudi naslednja vprašanja:

• Ali verjamete, da je univerza harmonični prostor, kjer bi morali ohranjati tradicionalne poglede?, Npr.: da mora vsak gledati le na lastno dobrobit, da lahko človek zaradi pomanjkanja svobodno umre, da bi moralo vse biti prepuščeno nevidni roki trga (ideje desnega pola).
• Ali verjamete, da bi morala biti družba prepuščena prostemu trgu, država pa naj igra vlogo regulatorja, ki se vmeša, ko tržni mehanizmi odpovedo, pri čemer še posebej pomaga revnim in marginaliziranim družbenim skupinam (liberalne ideje)?
• Kje je po vašem mnenju meja državnega vmešavanja v trg? Si lahko zamislite politično regulacijo kapitalizma (s strani države in sindikatov), ki bi presegala socialno demokracijo? Ali je socialna demokracija (kombinacija socialne demokracije in individualne pobude) skrajna meja vaših političnih pogledov?

Bolj podrobno: katera oblika družbene ureditve se vam zdi najboljša?

• Si predstavljate družbo z malo boljšim kapitalizmom (se pravi kapitalizem, v katerem je malo več ekonomske in geografske enakosti, manj zatiranja žensk in etničnih manjšin in več ekološke vzdržnosti)?
• Ali pa si predstavljate družbo, ki se v temeljih razlikuje od obstoječe, družbo prihodnosti, ki je presegla vladavino kapitala, ki je ekonomsko in politično demokratična in kjer so produkcijska sredstva v skupnem družbenem lastništvu? Kakšno racionalno razlago lahko podate za svojo izbiro?
• In katera skupina je lahko, če se mora družba preobraziti v svojih temeljih, najpomembnejši akter v tem projektu preobrazbe družbe?

Akademska odkritost zahteva, da se profesorji odkrito opredelijo do teh vprašanj, saj tako njihove predpostavke lahko povežemo z vsem, kar izrečejo v predavalnici.

Kakšni so vaši filozofski pogledi?

• Menite, da so v svetu stvari (na primer borza, urbano okolje, gozdovi, tovarne itn.), ki obstajajo neodvisno od tega, kaj o njih mislimo; da stvari v večjem delu niso zgolj družbeno-mentalni konstrukti?
• Kaj menite o ideji, da se lahko ljudje s politiko, znanostjo, umetnostjo, religijo, gledanjem filmov na Netflixu in izvedbo predavanj ukvarjamo šele po tem, ko zadostimo osnovnim materialnim pogojem bivanja - da jemo, pijemo, imamo obleko in streho nad glavo? In da iz tega izhaja, da so osnovni materialni pogoji bivanja in neenaki odnosi, ki vladajo v produkciji osnovnih življenjskih potrebščin, temeljno izhodišče za razlago procesov, ki potekajo v naših življenjih, tudi ko nanje vplivajo drugi aspekti družbe?
• Zakaj pogosto predpostavljate, da se družbeni procesi odvijajo v ločenih sferah? Zakaj je univerzitetni pogled velikokrat geografsko zamejen? Zakaj ni prisotne dovolj kritične geografske imaginacije?
• Z ozirom na prejšnjo točko: zakaj so na mnogih univerzah družbeni procesi, ki potekajo v določenih delih sveta (na primer v Severni Ameriki in Zahodni Evropi), predstavljeni kot samoumevni? Zakaj zanemarjate dejstvo, da se procesi odvijajo na lokalni, regionalni, nacionalni in internacionalni ravni, pri čemer pa ima največjo moč internacionalna raven - svetovni trg; da je to, kar se dogaja v ‘’Zahodnih družbah’’ močno povezano s procesi na svetovni periferiji (kjer, mimogrede, živi največji delež ljudi) in obratno; da je geografska neuravnovešenost prisotna v skoraj vseh družbenih procesih, kar je rezultat interakcije med univerzalnimi mehanizmi in mehanizmi, vezanimi na določen prostor?
• Filozofsko gledano, družbeni položaj posameznika vpliva na njegove ideje: posameznikova ‘socialna bit’ omejuje njegovo ‘zavest’ (vključno z njegovim dojemanjem sebe in drugih). Glede na to, da profesorji po navadi izhajajo iz srednjega razreda meščanov, jih je pomembno vprašati: do kakšne mere ta pozicija vpliva na njihova predavanja? Koliko se akademski predmeti, ki se ukvarjajo z družbo, zares posvečajo življenjem množic iz urbanih in ruralnih okolij?
• Akademski svet je poln takšnih in drugačnih kritičnih stvari (npr. kritična sociologija, kritična geografija, študij kritičnega managementa …). Kaj kritičnost pomeni vam in kaj so filozofski in socialno-teoretski razlogi za nastanek kritike? Zakaj je kritika pogosto omejena na določeno obliko zatiranja, ne pa na kritiko družbe kot celote oz. družbene totalnosti - kapitalizma? Zakaj se dogaja, da je kritika kapitalizma pogosto omejena na (precej milo) kritiko neoliberalizma (določene oblike kapitalizma), ne pa na kapitalizem v celoti? Je doseg vaše kritike vezan na tiste vidike družbe, na katere se, po vašem mnenju, da vplivati? Kaj si mislite o tezi, da je treba v trenutni fazi spremeniti celotno družbo, če bomo želeli spremeniti nekatere njene posamezne vidike?

Pomen teh vprašanj

To niso le politična vprašanja. To so pomembna teoretična (razlagalna) vprašanja: da lahko razložimo karkoli na svetu, moramo najprej preučiti probleme upravljanja z lastnino, državo, naravo kolektivne človeške aktivnosti, ki je zakoreninjena v produkcijskih in menjalnih odnosih. Da lahko razložimo svet, se moramo strinjati o obstoju objektivnih struktur, odnosov in procesov, ki se naključno reproducirajo pod vplivom tega, kar ljudje mislijo in kako se obnašajo. Predpostaviti moramo tudi, da dogodki in izkušnje v naših življenjih niso zgolj produkt naših misli, čeprav ideje lahko igrajo pomembno vlogo pri družbenih spremembah. Pri razlagi česarkoli - selitev, ribolova, globalnega segrevanja, izsekavanja gozdov, telesa, življenjskih pogojev domorodcev, pandemije itn. - moramo raziskovane dele vpeti v širšo celoto. Ampak, ali profesorji verjamejo v idejo totalitete? Večina ne.

Profesorji družbo pogosto delijo na številne skupine (ženske, migranti, ‘’norci’’, zaporniki, heteroseksualci …), brez ozira na to, da utegnejo biti povezane zaradi svojih življenjskih pogojev; da je vsaka od teh skupin vezana na vseobsegajoči družbeno-materialistični (razredni) značaj družbe, v kateri živijo. Kriteriji, po katerih je definirana vsaka od teh družbenih skupin, temeljijo na produkcijskih in menjalnih odnosih ter političnih in kulturnih mehanizmih, preko katerih se reproducira družba. Z drugimi besedami, profesorji ne prepoznajo, da lahko s proučevanjem določene skupine (ali kraja) povemo nekaj o celoti, ki ji ta skupina ali kraj pripadata. Za tem omejenim pristopom mogoče stoji politično prepričanje, da družbe kot celote ne moremo spremeniti, da lahko spremenimo samo ta ali oni del in še to z relativno majhnimi izboljšavami.

Če želimo katerokoli stvar natančno razumeti, potrebujemo teorijo. Ta je tista, ki nam pomaga povezati različne dele in ustvariti jasno in razumljivo sliko družbe. Ampak, ali večina profesorjev sploh verjame v nujnost teorije? Mnogi spodbujajo učence, da gredo in si sami ogledajo svet, na žalost pa lahko brez teorije gledamo, ne da bi zares videli.

Nujno je, da učenci učijo učitelje

Študenti morajo zahtevati, da sta v učni program vključeni tako natančna in podrobna teorija celotne družbe in teorija specifičnih delov družbe (npr. revščina otrok ali zatiranje žensk), kot tudi teorija teoretiziranja (tj. filozofija, vključno z ontologijo in epistemologijo). Zahtevati morajo, da se glavnina vsakega študijskega predmeta ukvarja z materialnimi problemi kapitalistične družbe in njene politike ter s filozofskimi problemi materializma in dialektike.

Študentje imajo pravico vedeti, kakšna so teoretična in politična stališča njihovih profesorjev. Pravico imajo zahtevati, da jih študij opremi s teoretičnimi orodji, ki jim bodo omogočala, da postavljajo takšna vprašanja, kot smo jih predlagali zgoraj. Študenti morajo zahtevati, da predavanja presežejo horizont identitetnih politik in (neo)kolonializma; prav tako je treba razširiti predmetnike, sezname literature in okrepiti diskusije v predavalnicah, celoten proces pa mora potekati v kolegialni atmosferi. Naši družbi vladajo odnosi in procesi kapitalistične produkcije ter menjave, ki nujno vodijo v imperializem, zato bi moral biti glavni poudarek akademskih predmetov kapitalistični značaj družbe, ki se delno reproducira ravno z ustvarjanjem delitev glede na spol, raso, spolno usmerjenost itd., delno pa preko regresivnih kulturnih mehanizmov. Akademski predmeti bi morali študentom pomagati pri teoretizaciji totalnosti kapitalistične družbe - v njenih petih glavnih dimenzijah (ekonomski, politični, kulturni, ekološki in geografski) in jo empirično proučevati na ravni opisovanja in razlaganja, s pomočjo tega pa poiskati zakonitosti obstoječe družbe in načine za njihovo preseganje.

Študenti morajo zavrniti idejo, da sta glavni nalogi izobraževalnega sistema zgolj:

1. predajanje tehničnih in organizacijskih veščin, s katerimi bodo lahko povečevali produktivnost in presežno vrednost (profiti, obresti, najemnine int.) za korist kapitalističnega razreda in
2. posredovanje ideologije, ki ljudske množice odvrača od zahtev po prevzemu nadzora tako nad produkcijskimi sredstvi in presežno vrednostjo, kot tudi nad skupnostnimi zadevami družbe (s katerimi trenutno upravljajo politiki in funkcionarji, ki služijo kapitalistom).

Osnovni smoter védenja je vedeti, kaj se dogaja in zakaj, saj lahko na ta način s svojimi dejanji spremenimo smer, v katero se bo družba v prihodnosti razvijala. Vseeno pa moramo poudariti, da so tehnične in ostale podobne veščine zelo pomembne, saj vse oblike družbe potrebujejo razširjeno produkcijo. Ta pa se lahko odvija le v določenih, zgodovinsko pogojenih odnosih, ki so v trenutni družbi izkoriščevalski, zatirajoči in neenaki. Raziskati je torej treba značaj teh odnosov.

Akademski svet se nam kaže drugačen od tega, kar v resnici je, enako kot družba, ki ji vlada kapital: obstaja torej neskladje med tem, kar je resnično in tistim, kar se kaže kot resnično. Profesorji nas ponavadi ne spodbujajo, da postavljamo težka vprašanja, ki bi lahko razkrila to neskladje. Ampak tudi učitelje je treba učiti. Tisti profesorji, ki premorejo kanček skromnosti, bi morali biti veseli, če se lahko česa naučijo od svojih učencev. Učenci pa morajo redno prevzemati vlogo učiteljev, le tako lahko poučevanje postane sodelovanje. To še posebej velja na podiplomskem študiju.

Študenti morajo sprejeti odgovornost za lastno izobrazbo. Imajo možnost, da organizirajo bralne krožke in berejo določene knjige/članke/bloge ter debatirajo o številnih temah, ki so iz kurikuluma izključene, oziroma so obravnavane le površinsko. Eden od pomembnih vidikov izobraževanja pa je tudi želja študentov, da spremenijo družbo, v kateri živijo in sodelujejo v konkretnih akcijah za doseganje sprememb - tako na univerzah, kot izven njih. Pomemben del takšne študentske politike mora biti zahteva po polni zaposlenosti in zadostnih mezdah ter zahteva po zaustavitvi poblagovljena izobraževalnega sistema in vmešavanju religije v izobraževalni proces. Izobrazba je človekova potreba, ki mora biti zadovoljena brez posegov trga ali države. Materialno dejstvo, da bo po letih visokošolskega izobraževanja, ki ga mnogi zaključijo v visokih dolgovih, večina študentov brezposelnih ali zaposlenih na področjih, ki niso povezana z njihovim študijem, ima zelo negativen vpliv na izobraževalni proces. Navsezadnje, vsakdo mora jesti, piti, imeti zavetje, oblačila in zdravila, dostop do prevoza itn., preden se lahko plodovito vključi v izobraževalni proces. Zahtevi po zadovoljivi izobrazbi in boljših materialnih pogojih sta tesno povezani.

Zaključek

Zavedamo se, da bodo študenti, ki npr. z organiziranjem bralnih krožkov prevzamejo odgovornost za svojo izobrazbo, postali tarča kritik nekaterih profesorjev, ker so se preveč odmaknili od predpisanih norm akademskega sveta. Kadar pride do tega, se moramo zavedati, da počnemo pravo stvar, kritike pa je smotrno povabiti na naša srečanja. Možno in tudi nujno je, da se učenci do neke mere izobražujejo izven predavalnic, da vidijo odnos med izobraževanjem in svojimi lastnimi prepričanji, ki temeljijo na razumu in dokazih in da oboje povežejo v eno celoto in si s tem ustvarijo drugačen pogled na svet. Ko bodo študenti prevzeli odgovornost za lastno izobrazbo, se jim bodo nekateri učitelji pridružili kot njihovo prijatelji in so-učenci. Res je, da mnogi tovrstnih aktivnosti ne bodo podpirali, ampak kdo pa pravi, da se primernost nekega početja nujno meri po tem, koliko ljudi ga odobrava?

Originalni prispevek najdete na:https://socialistproject.ca/2020/09/what-questions-must-students-ask/