Migrantski delavci

Med vsemi različnimi metodami, ki jih šefi skozi leta izumljajo, da bi čim bolj izžemali delavce, ostaja eno večno in nespremenljivo načelo: “Deli in vladaj!” Verjetno nismo nikoli prej v zgodovini videli tega bolj jasno kot danes, ko ista dela opravljamo delavci s popolnoma različnimi statusi, pogodbami in položaji. Šefi so nas že dodobra razdelili. Takoj ko se nekje začnejo redno zaposleni povezovati, vpokličejo študentske delavce, ki se potem menjajo praktično vsak mesec. Takoj ko začnemo med sabo govoriti o prenizkih plačah, se kup nalog “outsourca” zunanjim izvajalcem, ki delajo preko s. p.-jev in se ne morejo pogajati skupaj z nami. Samo da se omeni sindikaliziranje, pa firma že sklepa pogodbo z agencijo, ki pripelje svoje delavce, da opravljajo enako delo, vendar pod drugačno pogodbo. Ena firma lahko danes za isto delo zaposli ljudi na 5 različnih načinov - in z vsakim novim postane povezovanje med nami težje.

Nobena oblika delitve pa ni za šefe bolj donosna, kot je delitev med domačimi in tujimi delavci. Ko že mislimo, da so uvedli vse možne načine in oblike zaposlovanja, se pojavijo še posebne okoliščine, ki veljajo samo za tujce. Cel sklop pravil, zakonov in finančnih preprek tako postavlja delavce iz drugih držav v slabši položaj od domačih, s čimer se še bolj razrahljajo delavski standardi. Nekateri tujci so vezani na firmo, da lahko ohranijo dovoljenje za bivanje in sploh ne morejo zamenjati službe. Nekateri si ne morejo privoščiti šefove jeze, ker morajo biti za pridobitev državljanstva neprekinjeno zaposleni 2 leti. Nekateri morajo nabijati nadure, da lahko prikažejo zadostna sredstva za združevanje z družino. Nekateri odplačujejo visoke stroške vize in so se pripravljeni gnati čez vse meje, da bi prejeli stimulacijo. Še in še bi lahko naštevali razloge, iz katerih tuji delavci pristanejo v slabših pogojih in na ta način nenamerno pomagajo šefom drobiti delovne kolektive. Te delitve so slabe za vse - tako za tujce, ki so nepravično postavljeni v slabše (in včasih tudi nevzdržne) razmere, kot za domačine, ki morajo z njimi tekmovati v produktivnostni dirki proti dnu. Slabe pa so tudi za sindikate, saj na koncu člani sindikata predstavljajo le še manjšino zaposlenih v tako razdrobljenih delovnih okoljih. A vprašanje je, kaj lahko delavci storimo? Ena možnost je, da se pridružimo vse večji armadi ljudi, ki zahtevajo omejitev priseljevanja ali celo izgon tujcev. Množica vplivnih politikov po vsej Evropi namreč zagovarja tezo, da “več ljudi na trgu dela pomeni nižje plače” in da je zato strogo omejevanje priseljevanja edini način ohranjanja delavskih standardov. Zdi se, da jim tudi del sindikatov rad prisluhne in pogosto se zgodi, da evropski delavci podpirajo takšne pobude. Toda težko bomo našli primere sindikalnih gibanj, ki so s podporo protimigrantskim politikam prišli daleč. Ne samo, da niso uspeli izboljšati položaja delavcev, ampak so ga celo poslabšali. In čeprav imamo danes marsikje po Evropi desne protimigranstke vlade, ki so prišle na oblast tudi s pomočjo delavskega razreda in z obljubami v slogu “naš denar našim ljudem”, so življenjski pogoji za evropske delavce čedalje slabši.

Razlog za to je preprost: število priseljencev samo po sebi ne vpliva na obstoječe delavske standarde v določeni državi. Tega nam ne dokazuje le Marxova analiza, temveč tudi dejanska zgodovina delavskih bojev. Ta nam namreč kaže nešteto primerov močno reguliranih in zaprtih panog, kjer je bila moč delavcev kljub temu povsem uničena. V energetiki, logistiki, zdravstvu, izobraževanju, maloprodaji, novinarstvu in drugod so bili v preteklosti zaposleni pretežno domači delavci, a so se delovni pogoji kljub temu ves čas slabšali. Niso jih uničili tujci, ampak kapital in njegovi predstavniki (šefi, direktorji, predsedniki uprav), tako da so delavce razdrobili z uvajanjem novih metod dela, novih tehnologij in novih prekarnih oblik zaposlovanja. Na drugi strani pa je tudi nešteto primerov, ko so se delavski standardi izboljševali hkrati z vstopom novih ljudi na trg dela. Evropski delavci so videli velike izboljšave v obdobju po vojni, pa čeprav so v 50-ih in 60-ih letih 20. stoletja na delovna mesta množično vstopale ženske in tujci. Jasno, to obdobje je sovpadalo z močnim in vključujočim delavskim gibanjem. Napredni sindikati so vselej razumeli, da položaj delavskega razreda ni odvisen od števila tujcev “na trgu dela”, ampak od moči sindikatov na delovnih mestih in od moči delavskega gibanja na sploh. Zato niso sprejeli, da bi nas šefi delili po statusih, narodnosti ali spolu. Zahtevali so direktno zaposlitev in enake pravice za vse. In namesto omejevanja števila delavcev, so zahtevali več zaposlitev in krajše delovnike.

Neenaki pogoji med delavci različnih narodnosti torej še zdaleč niso nekakšen naraven rezultat priseljevanja, ki bi ga morali sindikati sprejeti. Nasprotno - edino “naravno” stanje je, da smo vsi deležni enakih standardov za enako delo! Da bi to enotnost razbili in uvedli večtirno zaposlovanje, so šefi v spregi s politiki dolga desetletja vsiljevali nove protidelavske reforme, vključno s težjimi pogoji priseljevanja za tujce. Če so bili nekoč pri nas priseljenci (tako iz republik bivše Jugoslavije kot tudi drugih držav) po pravicah popolnoma izenačeni z domačimi, morajo po razpadu bivše države in priključitvi k Evropski Uniji isti ljudje danes izpolnjevati tisoč pogojev, da lahko sploh bivajo tu. Zakonodaja se za njih vsako leto zaostruje, z revnejšimi državami se sklepajo bilateralni sporazumi za “uvoz dela pod posebnimi pogoji”, s tem pa nastaja od ostalih prebivalcev ločen, na pol suženjski sloj delavstva, ki je čedalje bolj odrezan od družbe. Vse seveda spremlja rasistično hujskaštvo proti tujcem, ki ga širijo kapitalu zvesti mediji. In ker se med tranzicijo sindikati nis(m)o dovolj odločno uprli tem delitvam in rasizmu, se nam desetletja kasneje vse to zdi kot nekaj samoumevnega.

Seveda pa se ne glede na usmeritev vlade število priseljencev povsod po Evropi povečuje. Na eni strani države s starajočimi populacijami ne morejo doma najti dovolj delavcev, da bi zadostili vse večjim potrebam tako gospodarstva kot pokojninskih sistemov, na drugi strani pa je imperializem poskrbel za velikansko globalno neenakost, vojne in okoljsko opustošenje, pred katerim morajo delavci iz evropskega obrobja ves čas bežati. Tako je vsakemu, še tako desnemu politiku jasno, da se bodo migracije v Evropo zaradi nevzdržnih razmer drugod po svetu le še povečevale (nekateri člani bivše desne koalicije se ravno te dni mudijo na Filipinih in sklepajo pogodbe o “uvozu” novih agencijskih delavcev) - edino vprašanje je, pod kakšnimi pogoji bodo tujci prihajali. Ko torej domačini nasedemo protimigrantskim politikam in navijamo za strožje pogoje priseljevanja, v resnici ne dosežemo drugega, kot da pomagamo šefom spodkopavati izborjene delavske standarde. Rezultat tega ni “več denarja za naše ljudi”, ampak več delitev na delovnih mestih, šibkejši sindikati in še bolj brutalno izkoriščanje delavstva.

Na srečo ta pot ni naša edina opcija, saj lahko posnemamo tudi bolj uspešne prakse naprednih sindikatov. Tisti, ki danes po Evropi beležijo zmage, ne nastopajo proti tujim delavcem, ampak se skupaj z njimi borijo proti šefom. V današnjem vse bolj raznolikem delovnem okolju so uspešni le štrajki, ki uspejo povezati vse, ne glede na narodnost, spol ali status. In ko so v svoje vrste vključili priseljence, so organizatorji med njimi pogosto odkrili tudi najbolj bojevite in angažirane sindikalne tovariše. Nič drugače ni v Sloveniji, kjer se priseljeni delavci že dolgo, pogosto celo mimo sindikalnega vodstva in daleč stran od medijske pozornosti, z različnimi akcijami borijo za boljše pogoje. Ne mine mesec, da ne bi tuji delavci pritiskali na šefe in državo s protesti, upočasnitvami dela, divjimi stavkami, prepiri, tožbami … Skrajni čas je, da te boje prepoznamo, se začenjamo povezovati in vrnemo enotnost na delovnih mestih. Če se danes ne borimo za enakopravnost vseh delavcev, bomo jutri vsi pristali v enakem položaju. Namesto strožjih pogojev za tujce, zahtevamo strožje omejitve za šefe. Zahtevajmo konec agencijskega posredništva, outsourcinga in večtirnega zaposlovanja, ki nas že desetletja šibi.

Naslovna fotografija je s tiskovne konference Še vedno smo tukaj, ki jo je organizirala Ambasada Rog 10. 10. 2023