Sedemindvajstega aprila praznujemo dan boja proti okupatorju, ki je bil do leta 1992 znan pod drugim imenom - dan Osvobodilne fronte ali dan OF. Ta, na videz nepomembna sprememba v imenu, pa s sabo nosi spremembo diskurza, ki se je zgodila po slovenski osamosvojitvi in razpadu Jugoslavije. V splošnem diskurzu je boj proti okupatorju namreč tista komponenta narodnoosvobodilnega boja 1941-1945, ki prevladuje. Prevladuje pa zato, ker predstavlja nek večinski konsenz v slovenski družbi, da se je bilo pravilno upreti fašističnim okupatorskim silam, ki so zasedle tukajšnje ozemlje.

A narodnoosvobodilni boj je imel v svojem bistvu še eno drugo, bolj daljnosežno komponento, ki se je na etablirani levici marsikdo napačno spominja z neko mero “politične zadrege”, desnica pa jo že od sredine osemdesetih let naprej uporablja kot enega glavnih argumentov za svojo protisocialistično držo. Govorimo o prevratu, o družbeni revoluciji, ki je bila neposreden rezultat uspeha Osvobodilne fronte, v kateri so vodilno vlogo igrali komunisti.

Otroci v šoli, Kočevje 1944. Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Mednarodni kontekst

Na delovanje slovenske komunistične partije v tem obdobju je treba gledati v mednarodnem kontekstu. Sovjetska diplomacija je po nastopu nacistične oblasti v Nemčiji večkrat poskušala vzpostaviti močno protihitlerjevsko koalicijo z vodilnima zahodnima silama Veliko Britanijo in Francijo, a sleherni poskusi so se izjalovili, saj sta obe imperialistični sili do zadnjega zavračali vsakršno tesnejše sodelovanje s Sovjetsko zvezo, ki sta jo dojemali kot vsaj tolikšno grožnjo svojim interesom kot nacistično Nemčijo. Situacijo je dodatno poslabšalo oklevanje zahodnih sil ob nemški remilitarizaciji Porenja in italijanski invaziji na Abesinijo (Etiopijo), nato pa je sledila še münchenska konferenca, na kateri so Britanci in Francozi Hitlerju neovirano dopustili zasedbo Sudetov in posledično okupacijo celotne Češkoslovaške. Sovjetska zveza se je na tej točki znašla v izjemno kritični situaciji, ki se je na koncu manifestirala v odločitvi za podpis pakta o nenapadanju z Nemčijo, s katerim so Sovjeti želeli pridobiti vsaj nekaj časa, preden nasprotja med njimi in Hitlerjevo Nemčijo dokončno eskalirajo v vojni. Drugi vidik pakta je bil Stalinov interes za širitev sovjetskega vpliva na Baltik in Poljsko, torej da bi si ponovno zagotovil primat nad ozemlji nekdanjega Ruskega imperija.

Predvojna situacija v Jugoslaviji

V obdobju med obema vojnama kar 54 % delavcev oz. delavk s svojim zaslužkom ni moglo zadovoljivo pokriti osnovnih življenjskih stroškov, medtem ko jih je 12 % životarilo v popolni revščini. Ljudje so živeli v pomanjkanju, slabih bivanjskih razmerah in v strahu pred izgubo službe. Diktatura leta 1929 in gospodarska kriza, ki je na kraljevino Jugoslavijo vplivala po letu 1930, sta kmečko in delavsko prebivalstvo s propadom podjetij, brezposelnostjo, znižanjem mezd, podaljšanjem delovnega časa, zadolževanjem, padcem cen kmetijskih izdelkov, cenzuro, ukinitvijo društev, zborovanj itd. spravili na kolena. Slab gmotni položaj in s tem slabe bivanjske razmere, nezadostna prehrana in težko delo, pa so povzročali tudi številne zdravstvene težave in izbruhe bolezni, zaradi katerih je bila smrtnost v državi visoka. V tridesetih letih je imela kraljevina Jugoslavija npr. najslabšo tuberkulozno statistiko med evropskimi državami. Takšno klavrno stanje je omogočilo, da so se socialistične ideje vse bolj širile med ljudmi – preko delavskih strank (komunisti in reformistični socialdemokrati), društev in sindikatov. V tridesetih letih so se začeli zbliževati ilegalna komunistična stranka in krščanski socialisti, ki so se vse bolj spogledovali z marksističnimi idejami. Strah pred fašizmom in nacizmom pa je spodbudil tudi številne študente in študentke, da so ustanavljali različna društva ali se pridruževali obstoječim. Že od leta 1935 so slovenski študentje organizirali narodnoobrambne tabore po vaseh, še posebej ob meji z Avstrijo, ter pričeli z izobraževanjem vaščanov in vaščank. Takšen razvoj dogodkov v okviru izkoriščevalskih družbenih razmerij pa je ob izbruhu druge svetovne vojne pripeljal tudi do specifične oblike slovenskega narodnoosvobodilnega boja, ki je bil del širšega jugoslovanskega partizanskega gibanja in je bil utemeljen na antifašizmu in ljudskofrontni politični osnovi.

Krepitev odporniškega gibanja

Pakt o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo se je odrazil v zmedi v delovanju slovenskih in jugoslovanskih komunistov, ki so bili takrat vključeni v Kominterno, znotraj katere so dominirali sovjetski interesi. A lokalna specifika je imela veliko težo, saj je bila kljub začasnemu paktu med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo grožnja italijanskega fašizma in nemškega nacizma za slovensko prebivalstvo zelo realna. Slovenski komunisti so na ta pakt zato gledali kot na taktično potezo Sovjetov, s katero so bili preprečeni francoski in britanski naklepi, da se Nemčija in SZ iztrošita v medsebojnem spopadu oz. so po besedah Edvarda Kardelja propadli načrti “chamberlainovske reakcije, da bi vrgli Hitlerja proti SZ”. Po njegovih besedah je bilo že na začetku leta 1941 jasno, da je sovjetsko-nemški spopad neizbežen, naloga Komunistične partije Slovenije pa je bila, da oslabi Hitlerjev udarec proti Sovjetski zvezi, zato so jugoslovanski komunisti začeli v agitiranju zavestno krepiti odpor pod geslom: “Bolje rat nego pakt”.

Dva meseca pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo se je OF imenovala PiF ali Protiimperialistična fronta, v svojem programu pa je jasno izpostavljala nujnost zaslombe na Sovjetsko zvezo in prepričanje, da je “osvoboditev slovenskega naroda mogoča samo na ruševinah imperializma”, to pa je poleg nemško-italijanskega vključevalo tudi anglo-ameriški imperializem. Hkrati so se na prvem zasedanju PiF udeleženi opredelili tudi o tem, da se “brez boja proti izdajalski ‘lastni’ kapitalistični gospodi zatirani narod ne more osvoboditi.” Zasedanja 15. junija 1941, ko so te opredelitve nastale, so se udeležili predstavniki komunistov, krščanskih socialistov, Sokola in kulturnih delavcev, pa tudi nekaterih plenumskih skupin, ki so že vstopile v osvobodilno gibanje.

Razvijajoča se organizacija se je po nemškem napadu na ZSSR preimenovala v Osvobodilno fronto in v svoje vrste postopoma pridobila vse več skupin ter tako postala množična ljudsko-frontna organizacija, ki se je zavzemala za nacionalno, socialno in človeško osvoboditev - za nov svet. Infrastrukturno podporo in politično linijo ji je kot najbolje organizirana frakcija dajala Komunistična partija, ki je imela do takrat že večletne bogate izkušnje z delovanjem v ilegali. Jeseni 1941 je bilo v okviru OF ustanovljeno vojaško krilo Narodna zaščita, ki je pomenilo začetek slovenskega partizanstva in z njim neposrednega oboroženega odpora proti okupacijskim fašističnim silam.

Partizanke Koroškega odreda, Solčava, 12. november 1944. Muzej novejše zgodovine Celje.

OF v retrospektivi

Danes v Sloveniji prevladujeta dva dominantna pogleda na OF in narodnoosvobodilni boj med drugo svetovno vojno. Na eni strani desnica s “šnelkurs” zgodovinarjem Jožetom Dežmanom na čelu trdi, da se je za časa druge svetovne vojne le malokdo strinjal z okupatorjem, zato tudi slovenske kolaboracije ne smemo razumeti kot podpore nacistom in fašistom. Po Dežmanovih besedah je šlo pri slovenskih kolaborantih (vaške straže, domobranci, črna roka, četniki) za strah pred rdečo pošastjo imenovano komunizem, zato so se z okupatorji povezali zgolj zaradi orožja – kot nujno zlo v boju proti partizanom oz. komunistom. Niso želeli pomagati Nemcem pri uničenju lastnega naroda, ampak se zgolj boriti proti komunistom in komunistični revoluciji. Po zmagi imperialističnih zahodnih zaveznikov bi ti osvobodili našo državo in nam vrnili družbeno politični sistem, ki je veljal v Jugoslaviji pred vojno.

Poleg desničarskega tolmačenja narodnoosvobodilnega boja pa v državi prevladuje še liberalni pogled, ki zavrača tako kolaboracijo kot tudi revolucijo. Večina liberalcev in levo-liberalcev se še vedno strinja, da je nacizem slab in kot tak nesprejemljiv, zato je oborožen in nasilen partizanski odpor vsesplošno sprejet, čislan in označen kot herojsko dejanje. Povsem nesprejemljiva pa je socialistična revolucija, ki jo predstavljajo zelo negativno – kot zaroto majhne skupine ljudi tj. komunistov oz. komunistk, ki orožja ni uporabila zgolj za boj proti okupatorjem, temveč tudi proti lastni kapitalistični eliti in njenim podpornikom. Liberalcem se namreč diktatura kapitala v kapitalizmu ne zdi sporna, sporna jim je le diktatura proletariata v socializmu. Na ta način je liberalna struja uspela sestaviti zgodovino, v kateri je narodnoosvobodilni boj ločen od revolucije, partizane pa prikazujejo kot verne in domoljubne borce proti fašizmu, ki so ob koncu vojne postali žrtve komunističnih spletk.

Tako smo priča podobnemu diskurzu liberalcev in desničarjev, ki želijo - eni partizane drugi domobrance - prikazati kot žrtve komunizma in tako opravičiti njihovo sodelovanje s komunisti ali njihovo sodelovanje z okupatorji. Mnogi so nasedli tovrstnemu diskurzu in glasno obsojajo desnico ter levico, ki naj bi s svojim odnosom dajali potuho in celo vzpodbudo drugi strani, da vztraja pri svojem obsojanju partizanstva in revolucije. Tako desničarji kot liberalci torej stojijo na skupnem stališču: revolucija v narodnoosvobodilnem boju je bila zarotniška poteza peščice komunistov.

A nič ne bi moglo biti dlje od dejanske zgodovine. Vrednote, ki so prevevale narodnoosvobodilni boj, so bile revolucionarne že od vsega začetka, takšne so bile tudi točke OF, ki so jih organizacije članice spisale in sprejele leta 1941, bile pa so utemeljene tudi v širokem ljudskem konsenzu. OF je tako zanetila prvo množično ljudsko vstajo v okupirani Evropi, ki je bila hkrati največji revolucionarni izbruh po španski vojni. Komunistična partija narodnoosvobodilnega boja ni “izrabila” za revolucijo, saj je bil boj revolucionaren že od samega začetka. Običajni ljudje (kmetje, študenti, delavci, uradniki, učitelji) so vzeli svojo usodo v lastne roke in se pričeli z orožjem boriti za osvoboditev delovnih množič, za boljšo prihodnost sebe in svojih potomcev. Boj je temeljil na internacionalnem kontekstu boja proti družbenim razmeram, ki so porodile fašizem. Celotna organiziranost in delovanje narodnoosvobodilnega boja jasno kažeta, da ni šlo za nikakršno “zaroto” ozkega kroga komunistov, temveč so gibanje aktivno tvorile najširše ljudske množice. Nič ne bi moglo biti bolj ciničnega, kot razlaga, da so želeli pripadniki OF in narodnoosvobodilnega boja doseči zgolj vrnitev v predvojno stanje.

Prihod partizanov v Ljubljano, 9. maj 1945. Muzej novejše zgodovine Slovenije.