Predlog novega Zakona o dolgotrajni oskrbi ne prinaša zadovoljivih rešitev za delavska gospodinjstva

CEDRA že več let raziskovalno in organizacijsko deluje na področju dolgotrajne oskrbe. Spremljamo naraščanje potreb uporabnikov, njihovih svojcev ter delavk in delavcev v socialnem varstvu, ki pa jih država sistemsko ne zadovoljuje, kar povečuje pritiske na delavska gospodinjstva, še posebej ženske. Naredili smo več 15 intervjujev z različnimi delavkami in delavci v DSO-jih. Izvedli kolektivne intervjuje z zaposlenimi v dveh DSOjih ter dva zbora z zaposlenimi, stanovalci in svojci v dveh domovih. Izvedli smo tudi anketo med svojci starejših, ki je imela izjemno dober odziv (več kot 500 udeležencev). Predloge rešitev smo podali tudi tekom kratke javne razprave o novem zakonu. Aktivnosti bomo nadaljevali v okviru Fronte za skupno dobro.

Državni zbor bo v ponedeljek odločal o sprejetju novega Zakona o dolgotrajni oskrbi. Zakon sicer prinaša novo financiranje za dolgotrajno oskrbo, a ohranja problematične rešitevi iz predloga t.i. “SDS-ovega” zakona iz leta 2021, ki so ga sedanje koalicijske stranke zavračale, na koncu pa ga je na referendumu zavrnilo tudi ljudstvo.

Slovenija iz javnih izdatkov za financiranje dolgotrajne oskrbe prispeva bistveno manj od evropskega povprečja, hkrati pa v Sloveniji za dolgotrajno oskrbo več prispevamo iz lastnega žepa. Posledično je dolgotrajna oskrba za veliko število starejših finančno nedostopna, kadrovska stiska na področju socialnega varstva pa še bolj omejuje dostop do storitev dolgotrajne oskrbe. Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi naj bi predstavljal sistemsko rešitev teh težav, predvideva namreč dodatno financiranje iz prispevkov delodajalcev, delavcev in upokojencev. Delavec in delodajalec naj bi prispevala vsak 1 % bruto plače, upokojenci pa 1 % neto pokojnine, s.p.-ji pa 2 % od dohodka.

Sam prispevek bi lahko vzpostavil določeno mero družbene solidarnosti pri financiranju oskrbe starejših, a je že vnaprej predviden na način, ki težav financiranja s strani uporabnika očitno ne rešuje. Zakon predvideva financiranje iz državnega proračuna v višini 190 milijonov EUR letno, ne glede na rastoče potrebe po dolgotrajni oskrbi. Namesto prilagajanja obsega sredstev iz proračuna, uvaja zakon doplačila s strani uporabnika od leta 2028, saj, glede na projekcije, sredstva iz prispevkov takrat več ne bodo zadoščala za financiranje dolgotrajne oskrbe. Poleg tega je treba poudariti, da v primeru sprejetja predloga dolgotrajna oskrba tudi do leta 2028 za uporabnike ne bo dostopna brez doplačila, institucionalna oskrba namreč ostaja plačljiva v “hotelskem delu” – za nastanitev in prehrano mora uporabnik plačati sam.

Zakon tako obremenjuje dohodek že sedaj družbeno ranljivih upokojencev, saj predvideva obremenitev neto pokojnin, kljub temu da pokojnina približno polovice upokojencev ne dosega niti praga tveganja revščine. Prispevka iz drugih vrst premoženja – npr. obdavčitve nepremičnin, ki bi po žepu udaril najbogatejše, zakon ne predvideva. Poleg tega predlog zakona še vedno omogoča podeljevanje koncesij. S tem se bo nadaljevalo tudi prelaganje stroškov prvotne investicije na same uporabnike dolgotrajne oskrbe in s tem povečevalo finančno nedostopnost, ki naj bi jo zakon odpravljal.

Predviden način financiranja bo prav tako dodatno obremenil samozaposlene, od katerih gre v veliki meri za t.i. “prisilne” s.p.-jev, delavk in delavcev na različnih področjih, ki bi morali biti v rednem delovnem razmerju, a so zaradi lukenj v zakonodaji prisiljeni delati prek s.p-ja.

Od uporabnikov se torej pričakuje, da plačajo prispevek, nastanitveni del institucionalne oskrbe in po potrebi od leta 2028 še doplačilo za storitve.

Po predlogu zakona ocenjevanje upravičenosti in svetovanje uporabnikom izvajajo centri za socialno delo, kljub temu da v pripravo zakona niso bili aktivno vključeni. Zakon predvideva dvočlansko komisijo, ki z uporabo enotne ocenjevalne lestvice odloča o upravičenosti, sestavljata jo strokovni in administrativni delavec. S tem naj bi poenotili ocenjevanje potreb upravičencev, a vprašanje je, ali je en strokovni delavec, ki bo zaradi kadrovske stiske na centrih najverjetneje preobremenjen, primeren za celostno oceno potreb, ali bi morala upravičenost ocenjevati širša komisija strokovnih delavcev različnih področij. Tudi centri za socialno delo to vlogo zavračajo - ne le zaradi kadrovskega vprašanja, temveč tudi zaradi same vloge centrov in socialnega dela kot takega. Osebno delo z uporabniki je ključen vidik socialnega dela, ocenjevanje po standardiziranih obrazcih pa v socialno delo ne spada. Zato centri problematizirajo tudi dejstvo, da zakon združuje vlogo ocenjevalca in svetovalca, kar onemogoča objektivno in strokovno ocenjevanje uporabnikovih potreb. Predlagajo ustanovitev posebnega zavoda za dolgotrajno oskrbo z dejanskimi kadrovskimi in strokovnimi možnostmi za izvajanje ocenjevanja upravičenosti.

Tudi če bi predvidena dvočlanska komisija izdala optimalen osebni načrt za izvajanje dolgotrajne oskrbe glede na potrebe določenega uporabnika, mora ta najti izvajalca, ki lahko predvidene storitve nudi. Poleg pomanjkanja kadra v socialnovarstvenih zavodih je vprašljiv tudi sam obseg predvidenih storitev dolgotrajne oskrbe. Upravičenci naj bi se po postopku na CSD-ju uvrstili v eno izmed petih kategorij glede na obseg potreb, pravice (z izjemo denarnega prejemka in pravico do oskrbovalca družinskega člana) pa so opredeljene v številu ur oskrbe, ki pripadajo uporabnikom v določeni kategoriji. Predvideni obseg pravic se glede na potrebe oseb v posameznih kategorijah zdi bistveno premajhen - v 5. kategorijo spadajo osebe z najtežjimi omejitvami samostojnosti, zakon pa zanje predvideva le 110 ur mesečno, torej manj kot 4 ure oskrbe dnevno, v 1. kategoriji pa je predvidenih 20 ur mesečno. Storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti se zdijo skoraj simbolične, saj maksimalni obseg pravice predvideva 24 ur letno. Zaradi pomanjkljivega obsega pravic, ki naj bi jih kril predviden zakon, bo od uporabnika pri izvajalcu najverjetneje zahtevano sofinanciranje oskrbe za zadovoljiv obseg storitev, ali pa teh zaradi finančne stiske sploh ne bo mogel pridobiti.

Kljub temu, da pravice očitno ne bodo zadostovale za kritje potreb uporabnikov, predlog zakona predvideva izključevanje pravic iz Zakona o dolgotrajni oskrbi s primerljivimi pravicami iz drugih zakonov, ki urejajo socialno varstvo. S tem onemogoča pridobitev drugih oblik oskrbe - npr. pomoči na domu po Zakonu o socialnem varstvu - s katerimi bi lahko uporabniki vsaj teoretično dopolnjevali storitve iz Zakona o dolgotrajni oskrbi. Posledično bo velik del oskrbe še vedno odvisen od neplačanega skrbstvenega dela ali pa bo uporabnik prisiljen storitve iskati na trgu.

V zakonu se ohranja tudi institut oskrbovalca družinskega člana – ta omogoča, da oseba, ki živi na istem naslovu, uporabniku iz 4. in 5. kategorije DO z največjim obsegom potreb nudi storitve dolgotrajne oskrbe na domu. Institut v takšni obliki - sploh zaradi pomanjkanja kadrov in kapacitet v formalni oskrbi - skrbstveno delo v večini prenaša na družinske člane starostnikov, predlog zakona pa zanje predvideva nadomestilo izpadlega dohodka v višini 1,2-kratnika minimalne plače, v primeru skrbi za 2 osebi pa 1,8-kratnik minimalne plače. Pri tem je treba poudariti, da ne gre za osebo v delovnem razmerju, kljub vključitvi v obvezna zavarovanja pa oskrbovalcu družinskega člana ne pripadajo določene druge pravice – plačilo za malico, regres, božičnica …

Poleg nizkega plačila za skrbstveno delo je institut oskrbovalca problematičen tudi z vidika samega namena sistemskega urejanja dolgotrajne oskrbe. Družine, ki nosi večino odgovornosti za oskrbo starejših družinskih članov, namreč ne razbremenjuje, posledice nezadostnega financiranja s strani države pa nosijo podplačani družinski člani, v večini primerov ženske. Oskrbovalec družinskega člana bi lahko pogojno predstavljal uporabno obliko dolgotrajne oskrbe, če bi bilo drugih oblik dolgotrajne oskrbe dovolj, da bi oskrbovalec družinskega člana predstavljal le eno izmed možnosti dostopa do dolgotrajne oskrbe, v stanju, ko druge oblike oskrbe najverjetneje ne bodo na voljo, pa institut le utrjuje trenutno stanje oskrbe starejših z dodatno obremenitvijo družine.

Verjetnost, da bodo posledice ozkega obsega storitev nosili družinski člani, je še toliko večja, ker eno od oblik dolgotrajne oskrbe predstavlja denarni prejemek, ki bi ga upravičenec lahko izbral namesto institucionalne oblike oskrbe ali oskrbe na domu, tudi če sta pri obstoječih izvajalcih na voljo. Zaradi denarne stiske upokojencev in njihovih družin se s takšno ureditvijo pojavlja možnost, da bo denarni prejemek v prvi vrsti deloval kot socialni korektiv, in upravičenec z njim ne bo prosto razpolagal za financiranje primernih storitev dolgotrajne oskrbe, kot predvideva predlog zakona.

Glede na predvideno časovnico naj bi se pravice uvajale precej počasi. Kot prva bi se s 1. 1. 2024 začela uporabljati prav pravica do oskrbovalca družinskega člana, najverjetneje zaradi istočasne predvidene reforme sistema osebne asistence, ki je po besedah pristojnega ministra postala finančno nevzdržna. A to nam zgolj kaže, da so potrebe ljudi po tovrstnih storitvah visoke, država pa za njihovo izvajanje ni pripravljena zagotoviti zadostnih sredstev. Predviden premik osebnih asistentov, ki so družinski člani, v sistem dolgotrajne oskrbe, je za same delavce neugoden, plačilo bo sicer nekoliko višje, a bodo za razliko od dela v osebni asistenci ostali brez drugih pravic iz delovnega razmerja, prav tako pa se bo njihova razpoložljivost oz. delovna obveznost podaljšala z 8 na 24 ur.

S 1. 7. 2024 naj bi se začelo izvajanje dolgotrajne pomoči na domu, s 1. 1. 2025 bi začela delovati enotna vstopna točka na centrih za socialno delo, 1. 7. 2025 pa bi se uvedel prispevek. Decembra istega leta bi sledila še denarni prejemek in dolgotrajna oskrba v instituciji. Zaradi kadrovske podhranjenosti je vprašljivo, ali bo katera od teh storitev na voljo v praksi, saj so izvajalci storitev dolgotrajne oskrbe v večini primerov isti, kot izvajalci storitev po Zakonu o socialnem varstvu. Ker je glede na točkovni sistem uvrščanja v dolgotrajno oskrbo smiselno sklepati, da se starejši z ožjim obsegom potreb vanjo sploh ne bodo uvrstili, bodo do še vedno lahko koristili storitve kot je pomoč na domu po ZSV, ki enotnega vstopnega praga nima. Gre torej za povečano obremenitev trenutnih izvajalcev, ki že sedaj komaj shajajo.

Na področju krepitve izvajalcev dolgotrajne oskrbe in reševanja pomanjkanja kadra zakon ne prinaša bistvenih sprememb, zato obstaja verjetnost, da bosta instituta oskrbovalca družinskega člana in denarnega prejemka med redkimi, ki se bodo lahko uveljavili v praksi. Predlog kadrovske pogoje sicer širi na način, da se lahko v izvajanje DO vključijo tudi osebe, ki imajo opravljen strokovni izpit ali usposabljanje iz socialnega varstva, za poklice, kjer delavka nima direktnega stika z uporabnikom pa bi zadostovala tudi nižja stopnja znanja slovenskega jezika. A predlog s tem ne naslavlja temeljnih težav, ki izhajajo iz slabih delovnih pogojev in nizkih plač na področju socialnega varstva, temveč išče načine privabljanja slabo plačane in nizko kvalificirane delovne sile, ki bi na takšne pogoje dela pristajala. Aktivne politike, ki bi spodbujala vključevanje delavcev v socialno varstvo ni – kljub fizično zahtevnemu delu niso vključeni v poklicno zavarovanje, delovne obremenitve se zaradi vse večjega števila uporabnikov povečujejo, standardov varnosti in zdravja pri delu praktično ni, plača pa v najboljših primerih komaj presega minimalno.

Predlog zakona je torej za uporabnike, zavarovance, izvajalce in ocenjevalce problematičen. Javna obravnava je bila za produktiven pogovor z deležniki bistveno prekratka, kar so izpostavili tudi v podanih mnenjih.

Sistemska reforma mora nasloviti ključne težave na področju oskrbe starejših, vključno z dohodkovnimi neenakostmi med njimi, kadrovskimi težavami zaradi podcenjevanja skrbstvenega (in v veliki večini feminiziranega) dela, omejevanjem dobičkarstva na področju osnovnih pravic starejših in določanjem proračunskih prioritet v t.i. solidarni prihodnosti. Predlog zakona zadovoljivih rešitev ne ponuja. Cedra se v okviru Fronte za skupno dobro nadaljuje zavzemanje za kvalitetne, javne, vsem dostopne storitve dolgotrajne oskrbe.