Splošen komentar predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi

Po objavi predloga prenovljenega Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDO), ki bo v javni razpravi le pet delovnih dni, v CEDRI ugotavljamo, da tudi nova različica zakona (ki je zgolj nekoliko spremenjena verzija prejšnjega zakona, ki ga je ljudstvo na referendumu zavrnilo), ne teži k podružbljanju skrbi za starejše. Prav nasprotno, v veliki meri subvencionira in s tem spodbuja opravljanje skrbstvenega dela v gospodinjstvih, s strani družinskih članov ali na (črnem) trgu najete pomoči.

Dolgotrajna oskrba je delo, ki mora biti za ohranjanje življenja in blagostanja ljudi nujno opravljeno, mogoče pa ga je opravljati v treh oblikah: (1) kot neplačano delo, ki ga v družinskem krogu opravljajo svojci in sorodniki, (2) kot produktivno delo, ki je preko zagotavljanja oskrbe starejšim v obliki tržnih storitev ciljno usmerjeno v ustvarjanje profitov in (3) kot javna služba, ki jo izvajajo javni zavodi, s katero se dostop do storitev oskrbe zagotovi vsem, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo. V kateri prevladujoči obliki bo sistemska ureditev spodbujala izvajanje dolgotrajne oskrbe (1, 2 ali 3), je pomembno vprašanje s stališča delavskega razreda, še zlasti delovnih žensk, saj odloča o tem, kdo bo prevzel odgovornost za to, da bo za nas in naše svojce poskrbljeno, ko si svojega preživetja ne bomo mogli več zagotavljati z mezdnim delom. Cedrino stališče je, da mora sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe zagotoviti podružbljanje skrbstvenega in gospodinjskega dela. Dolgotrajna oskrba mora biti javno financirana, se izvajati izključno v okviru javnih zavodov, delo oskrbe pa morajo opravljati profesionalni kadri, ki so za to delo ustrezno usposobljeni, plačani in obremenjeni ter jim pripadajo vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

Protislovje med akumulacijo kapitala in reprodukcijo delovne sile je za kapitalizem temeljno in neizogibno. Kapital po eni strani v procesu neskončne akumulacije in prisvajanja presežne vrednosti delovno silo priganja do skrajnost, na drugi pa mu ni v interesu, da bi prepuščal del ustvarjene vrednosti, v obliki prispevkov in davkov, za vsakodnevno in generacijsko obnovo te iste delovne sile, saj bi to pomenilo zmanjšanje presežne vrednosti. Vprašanje podružbljanja dolgotrajne oskrbe je zato feministično vprašanje, je družbeno vprašanje in je razredno vprašanje, saj:

(1) Je v interesu delavk in delavcev, da se oskrba organizira na družbeni ravni in solidarno financira, kapital pa si prizadeva, da čim večji delež skrbstvenega dela ostaja zasebna odgovornost svojcev in s tem za kapital brezplačno.

(2) Vprašanje dostopa do kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe ne sme postati vprašanje požrtvovalnosti svojcev ali njihove ekonomske zmožnosti najemanja storitev oskrbe na trgu. Vsakomur, ki take storitve potrebuje, je treba ne glede na ekonomski položaj ali družinske okoliščine zagotoviti kakovostne storitve dolgotrajne oskrbe, ki jih izvaja profesionalen kader.

(3) Breme skrbstvenega dela na domu večinoma pade na pleča žensk. Od njih se pričakuje, da bodo to delo opravljale brezplačno in z nasmeškom na obrazu, kot del svoje “naravne” vloge matere, gospodinje in skrbnice gospodinjstva. Feminizirani so tudi poklici tako v zasebnem kot javnem skrbstvenem sektorju, starejše ženske, ki oskrbo potrebujejo, pa so tudi najrevnejši segment naše družbe. Tako jim je oskrba kot tržna storitev tudi najmanj dostopna. S tem, ko skrb za starejše in onemogle sistemsko naredimo za našo skupno, družbeno odgovornost, ustvarimo pogoje za razbijanje konservativnih ideologij o ženski kot "naravno" primernejši za skrb za druge, ter izenačujemo položaj moških in žensk.

V CEDRI zato pozivamo ministrstvo, da ponovno razmisli o predlogu zakona ter upošteva predvsem naslednje zahteve:

1. Vzpostavitev novega solidarnega in javnega financiranja dolgotrajne oskrbe – nov prispevek za dolgotrajno oskrbo plačan s strani delodajalca. Zahtevamo, da storitve dolgotrajne oskrbe postanejo v celoti javno financirane. Sredstva za javno financirano dolgotrajno oskrbo naj se zagotovi s posebnim prispevkom za dolgotrajno oskrbo, ki ga plačujejo delodajalci, s čimer se zopet zmanjša razmak v višini plačevanja prispevkov med delavci in delodajalci, ki se je pojavil v zadnjih desetletjih.

2. Univerzalno dostopne storitve dolgotrajne oskrbe, ki jih ne more nadomestiti denarni prejemek ali oskrbovalec družinskega člana. Storitve morajo biti vsakomur dostopne brez doplačil iz žepa. Tako predlog prenovljenega Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDO) kot že veljavni zakon (ZDO-sk) predvidevata štiri oblike koriščenja pravice do storitev dolgotrajne oskrbe: v instituciji, na domu, v obliki instituta oskrbovalca družinskega člana in v obliki izplačila pravice do oskrbe v denarni obliki.

Predlagatelji prenovljenega zakona (ZDO) govorijo o možnosti izbire med štirimi oblikami koriščenja pravic do storitev dolgotrajne oskrbe, a ker zakon ne ureja investicij za gradnjo novih javnih domov za ostarele ali beneficiranega staleža za zaposlene, namesto oskrbe v instituciji in oskrbe na domu, ki jo izvaja izobražen kader, takšna ureditev dolgotrajne oskrbe predvsem subvencionira svojce, ki se odločijo za svoje ostarele družinske člane skrbeti sami ali pa zanje najeti storitve na trgu. S tem pa sistemsko spodbuja pozasebljanje in poblagovljenje skrbi.

Možnost izplačila pravice do storitev dolgotrajne oskrbe v denarni obliki svojcem ostarelih pušča dve možnosti: bodisi v družinskem krogu organizirajo oskrbo za svojega svojca, pri tem pa so prepuščeni sami sebi, bodisi storitve oskrbe najamejo na trgu. Predvidevamo, da bo možnost izplačila pravice do storitve v denarni obliki tako okrepila privatni trg s poceni (predvsem migrantsko) delovno silo, ki bo za drastično nižje plačilo, od tistega v javni mreži dolgotrajne oskrbe, in v delovnih pogojih, ki jih ne bo nihče nadzoroval, skrbela za ostarele. Zato zahtevamo, da se možnost izplačila pravice do storitve v denarni obliki v celoti črta iz zakona.

Problematičen je tudi institut oskrbovalca družinskega člana. Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDO) z uvedbo instituta oskrbovalca družinskega člane tudi za svojce oseb, ki jim pripadajo pravice do koriščenja storitev dolgotrajne oskrbe, uvajajo možnost izstopa iz trga delovne sile, opravljanja kratkega 30 dnevnega tečaja in prevzemanja skrbi za svoje ostarele družinske člane v zameno za nadomestilo za izgubljeni prihodek v višini 1,5x minimalne plače, plačane socialne prispevke in 21 dnevni letni dopust. Naštetim bonitetam navkljub družinski oskrbovalci niso smatrani kot zaposleni, zato zanje tudi ne veljajo vse pravice, ki sicer izhajajo iz delovnega razmerja - omejitev dolžine delovnega časa, nadomestilo in čas za malico, bolniški dopust, regres, povrnjeni potni stroški, dodatki za nočno delo. To v praksi za družinske oskrbovalce pomeni neskončen delavnik, saj bodo za svoje svojce odgovorni 24 ur na dan 7 dni v tednu. V primeru, da za svoje svojce iz različnih razlogov ne bodo mogli več skrbeti, bodo v treh mesecih izgubili vse pravice, tudi pravico do nadomestila dohodka in plačila socialnih prispevkov. Ta oblika koriščenja pravice do dolgotrajne oskrbe bo najverjetneje še posebej privlačna za delavska gospodinjstva (od katerih okoli 90.000 prejema minimalno plačo), saj bo v primerjavi s koriščenjem pravice do oskrbe v instituciji ali na domu zanje ugodnejša - v instituciji je potrebno doplačati ceno namestitve in prehrane. Glede na statistične podatke in na prakso v tujini, je jasno, da bodo trg delovne sile v nesorazmerno večji meri zapuščale predvsem ženske in doma skrbele za svoje družinske člane. Po njihovi smrti pa bodo težko ponovno poiskale redno službo za nedoločen čas.

Institut oskrbovalca družinskega člana ocenjujemo kot škodljiv tudi z vidika oskrbovanca. Poudarimo, da gre za oskrbovance s hudo oviranostjo, ki imajo tudi številne zdravstvene težave. Namesto izobraženega kadra bodo zanje z opravljenim enomesečnim tečajem skrbeli njihovi družinski člani. S tem pa bodo še bolj izolirani od socialnih stikov izven družinskega okolja. Povedano drugače, z institutom oskrbovalca družinskega člana se sistemsko spodbuja oblika izvajanja dolgotrajne oskrbe, ki krepi predstave o skrbstvenem delu, kot delu, za katerega niso potrebne posebne kompetence ali izobrazba, pač pa ga najbolje opravljajo tisti, ki imajo osebo najraje in to počno iz ljubezni in ne kot del svoje poklicne obveznosti.

Zahtevamo, da se institut oskrbovalca družinskega člana iz zakona umakne, saj morajo delavke in delavce, ki izvajajo storitve dolgotrajne oskrbe, postati prepoznani kot delavci; za delo morajo biti ustrezno usposobljeni, pripadati pa jim morajo vse pravice iz delovnega razmerja - plačan letni dopust, bolniška, malica in 8-urni delovnik.

Prav tako nasprotujemo uvajanju ločenih naborov standardnih in nadstandardnih storitev in zahtevamo, da sta enak nabor in kakovost storitev na voljo vsem, ki te storitve potrebujejo, in ne le tistim, ki si doplačilo za nadstandard lahko privoščijo.

3. Višje plače, beneficiran poklicni staž, redne zaposlitve za nedoločen čas in izboljšanje drugih pogojev za zaposlene v poklicih socialnega varstva. Finančna podhranjenost dolgotrajne oskrbe je pripeljala tudi do kroničnega pomanjkanja kadrov v sektorju, zato postelje v domovih ostajajo prazne, delavke in delavci, ki še vztrajajo, pregorevajo. Zaradi velikega manjka delovne sile je oskrba v domovih vse manj kakovostna, tako pa tudi vse manj privlačna. Za ohranjanje kakovosti in izboljšanje dostopnosti dolgotrajne oskrbe je potreben načrt pridobivanja nove delovne sile. Zaposlovalci, tako javni kot zasebni, se v iskanju delovne sile vse pogosteje ozirajo v tujino, saj so migrantski delavci, zaradi svojega statusa, primorani delati v slabih razmerah, pogosto pa so jim kršeni osnovni delavski standardi, kot so minimalna plača, pravica do počitka ali koriščenja bolniške. Pri zaposlovanju nove delovne sile moramo izboljšati obstoječe delavske standarde, določene s kolektivno pogodbo dejavnosti. Novo zaposleni morajo biti za opravljanje dela ustrezno kvalificirani in z redno pogodbo o zaposlitvi, migrantske delavke in delavci pa morajo biti zaposleni pod enakimi pogoji kot domači.

4. Javno financirana dolgotrajna oskrba naj se izvaja le v okviru javne službe, ki jo izvajajo javni zavodi. V Sloveniji se je ob restavraciji kapitalizma začel odvijati proces krčenja javnega sistema socialnih storitev, saj naj bi skrb za starejše predstavljala previsok strošek za javne finance. Leta 1992, zgodaj v obdobju tranzicije, je bil ukinjen Sklad za sistemsko financiranje gradnje domov (starejših občanov), v katerega so se stekala sredstva za gradnjo in vzdrževanje javne mreže domov, s čimer je javna mreža dolgotrajne oskrbe, ki se izvaja v okviru javnih zavodov, ostala brez namenskih sredstev. Na ta način je vladajoča politika v sektorju dolgotrajne oskrbe starejših odprla vrata zasebnemu kapitalu, ki je začel, prek prejemanja koncesij, na račun ostarelih kovati profite.

V sektorju dolgotrajne oskrbe smo zaradi tega priča oteženemu dostopu do skrbstvenih storitev, neustreznemu financiranju javne skrbstvene mreže ter podeljevanju koncesij zasebnim podjetjem, ki kujejo dobičke na ramenih starejših in njihovih družin, ki zasebnikom za isto storitev plačujejo 20 % višje cene. Gradnja in razvoj javne mreže javnih domov starejših občanov sta zaradi finančne podhranjenosti do leta 2005 povsem v rokah zasebnih koncesionarjev, ki lahko zaračunavajo do 20 % višje cene za isto storitev, kot javni domovi.

Zahtevamo, da se z zagotovitvijo stabilnega financiranja dolgotrajna oskrba ponovno začne izvajati kot resnično javna mreža storitev v okviru javnih zavodov, kjer bodo tako storitve domov starejših občanov kot izvajanje pomoči na domu primerno financirane, regulirane in podprte.

Prav tako naj se ukine možnost podeljevanja koncesij zasebnim podjetjem, ki v zadnjih letih prihajajo predvsem iz tujine (Orpea/Senecura), ki je že največji koncesionar na področju zdravstva in socialnega varstva v Sloveniji. Za obstoječe koncesionarje pa naj se pripravi plan, kako jih zlagoma pripraviti v vračanje koncesij in v vrnitev njihovih domov v mrežo javnih zavodov, ki izvajajo dolgotrajno oskrbo.

V Centru za družbeno raziskovanje (CEDRA) poleg splošnega komentarja predloga novega Zakona o dolgotrajni oskrbi prilagamo še komentarje konkretnih členov in konkretne predloge sprememb členov.

1) V 2. členu se v 1. odstavku del “Z obveznim zavarovanjem za DO” zamenja z “S prispevkom za dolgotrajno oskrbo, ki ga plačajo delodajalci.” Prav tako se besedna zveza “zavarovanim osebam” zamenja z “prebivalcem.”

Spremenjen prvi odstavek 2. člena se v celoti glasi: “S prispevkom za DO, ki ga plačajo delodajalci in iz naslova drugih finančnih virov se prebivalcem po načelih univerzalnosti, solidarnosti, enakosti in prepovedi diskriminacije zagotavljajo pravice iz DO.”

Predlog velja za celotno besedilo zakona in pri vseh členih se “obvezno zavarovanje za DO” smiselno črta ali nadomesti z “prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki ga plačajo delodajalci.” Tudi predlog zamenjave besedne zveze “zavarovana oseba” se v celotnem zakonu smiselno zamenjuje z “prebivalec.”

2) V 2. členu se v 3. odstavku zamenja “zavarovanim osebam” z “prebivalcem.”

Spremenjen 3. odstavek 2. člena se v celoti glasi:

“DO se organizira in opravlja v javnem interesu na način, ki prebivalcem omogoča enako razpoložljivost, dostopnost, dosegljivost in kakovost storitev DO ter pravico do neodvisnega in samostojnega življenja upravičencev do DO.”

3) V 3. členu se za “javna služba” doda “ki se izvaja v okviru javnih zakonov.”

Spremenjen 3. člen se v celoti glasi:

“DO je javna služba, ki se izvaja v okviru javnih zavodov, ki se v obsegu in na način, kot ga določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, izvaja v okviru javne mreže DO.”

4) V 6. členu se 1. odstavek 1. točke v celoti spremeni. Nov 1. odstavek 1. točke 6. člena se glasi:

“ureja obvezni prispevek za DO in nadzira njegovo pobiranje.”

5) 4. oddelek “Denarni prejemek” se v celoti črta iz zakona. Predvidevamo, da bo možnost izplačila pravice do storitve v denarni obliki tako okrepila privatni trg s poceni (predvsem migrantsko) delovno silo, ki bo za drastično nižje plačilo, od tistega v javni mreži dolgotrajne oskrbe, in v delovnih pogojih, ki jih ne bo nihče nadzoroval, skrbela za ostarele. Zato zahtevamo, da se možnost izplačila pravice do storitve v denarni obliki v celoti črta iz zakona. Prav tako pa je zelo problematično načelo, da bo upravičencem do DO izplačan denarni prejemek, če druge oblike oskrbe ne bodo na voljo/dostopne. To je zelo jasna pot v popolno razgradnjo mreže javnih domov starejših občanov in drugih institucionalnih oblik oskrbe, saj bo vsakokratni minister oz. vsakokratna vlada lahko enostavno rekla, da nobena od storitev DO ni na voljo in bo izplačevanje denarnega prejemka postalo dominantni način “izvajanja” DO – kar se dogaja npr. v sosednji Avstriji.

6) 5. oddelek “Pravica do oskrbovalca družinskega člana” naj se v celoti črta iz zakona, inštitut tovrstnega izvajanja dolgotrajne oskrbe pa naj se preoblikuje v redno službo, po vzoru osebne asistence. To pomeni, da so oskrbovalci v rednem delovnem razmerju, opravljajo 8-urni delovnik, iz delovnega razmerja pa jim pripadajo vse pravice po ZDR. Posamezniki lahko skrbijo za svoje družinske člane, a kot del svoje službe skrbijo tudi za druge upravičence do dolgotrajne oskrbe. V ta namen se lahko razširi osebno asistenco ali pa storitve pomoči na domu.

V trenutnem predlogu zakona družinski oskrbovalci niso smatrani kot zaposleni, zato zanje tudi ne veljajo vse pravice, ki sicer izhajajo iz delovnega razmerja - omejitev dolžine delovnega časa, nadomestilo in čas za malico, bolniški dopust, regres, povrnjeni potni stroški, dodatki za nočno delo. To v praksi za družinske oskrbovalce pomeni neskončen delavnik, saj bodo za svoje svojce odgovorni 24 ur na dan 7 dni v tednu. Glede na statistične podatke in na prakso v tujini, je jasno,, da bodo trg delovne sile v nesorazmerno večji meri zapuščale predvsem ženske in doma skrbele za svoje družinske člane. Po njihovi smrti pa bodo težko ponovno poiskale redno službo za nedoločen čas.

7) V sedanjem 48. členu se 1. točka spremeni iz “obveznega zavarovanja za DO” v “prispevka za DO.” Nov 48. člen se v celoti glasi:

_“DO se ob upoštevanju določb XY. člena tega zakona financira iz naslednjih virov:

1. prispevka za DO; _2. državnega proračuna; _3. donacij in drugih virov.”__

8) Obstoječi 49. člen se v celoti spremeni in naj definira prispevek za DO. Predlog novega besedila 49. člena se glasi:

“(1) Plačevanje prispevka za DO je za delodajalce obvezno (2) Prispevek za DO se uporablja za financiranje sistema DO, s katerim prebivalci koristijo eno od možnih storitev DO, takrat, ko zaradi bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanj ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše od treh mesecev, ali trajno, in ki so odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih opravil. (3) Plačevanje prispevka procesira FURS, s sredstvi pa razpolaga ZZZS.”

9) Obstoječi 50. člen se v celoti spremeni. Spremenjen 50. člen se glasi:

“(1) S prispevkom za DO, ki ga ureja zakon, je vsem prebivalcem zagotovljeno kritje pravic iz DO. (2) Stroški postopkov ugotavljanja upravičenosti do pravic iz prejšnjega odstavka in stroški postopkov uveljavljanja pravic, ki se vodijo v skladu s tem zakonom, se krijejo iz virov financiranja DO, primarno pa iz prispevka za DO.”

10) 1. odstavek 52. člena se spremeni tako, da se spremenjen člen glasi:

“(1) Pogoje prispevka za DO, osnovo za plačevanje prispevka, način obračun in plačevanja prispevka določi ta zakon v pravilniku.” Odlaganje sprejetja načina financiranja v nedoločeno prihodnost in v poseben zakon, za katerega ni nujno, da bo kadarkoli sprejet, ni sprejemljivo. Financiranje DO se mora določiti in oblikovati v Zakonu o dolgotrajni oskrbi.

11) V 1. odstavku 57. člena se za “Izvajalci DO so” doda “javni zavodi ter obstoječi koncesionarji, in sicer.” Spremenjen 1. odstavek 57. člena se v celoti glasi:

_“(1) Izvajalci DO so javni zavodi ter obstoječi koncesionarji, in sicer:

• izvajalci DO v instituciji,
• izvajalci DO na domu,
• izvajalci e-oskrbe.”_

12) 4. Odstavek 57. člena se v celoti črta.

13) Komentar za člene od 73. do 83. Sistem dolgotrajne oskrbe mora biti javna storitev, ki jo izvajajo javne institucije. Ministrstvo, pristojno za dolgotrajno oskrbo, mora težiti k odpravljanju koncesij, ki jih imajo obstoječi koncesionarji, povsem pa je treba ustaviti podeljevanje novih koncesij. Gradnjo novih DSO-jev mora prevzeti država prek svojih institucij. Zaradi tega naj se členi od 73. do 81. črtajo, v posebnem členu pa naj se opredelijo naloge, obveznosti in način izvajanja DO za obstoječe koncesionarje.