Vojna v Ukrajini

Po ruskem napadu na Ukrajino februarja 2022 je postalo zelo priročno ponavljati zgodbo, ki nam jo servirajo zahodni mainstream mediji. Napad na Ukrajino naj bi bil neizzvan, posledica norosti in kršenja temeljnih pravic in mednarodnega prava s strani predsednika Rusije, Vladimirja Putina. Razprava o globljih vzrokih in povodih za ruski napada na Ukrajino so umanjkali, Evropska unija (EU) pa je po izbruhu vojne postala zgolj stroj za ponavljanje stališč, ki so predvsem v interesu ZDA.

V Ukrajini gre za spopad med dvema blokoma držav (na eni strani ZDA+EU+Nato, na drugi pa Rusija in Kitajska), ki zastopata interese vladajočih razredov znotraj in zunaj svojih držav. Temeljni problem v odnosih med ZDA in Rusijo tiči v prelomljeni obljubi ZDA, da se Nato po razpustitvi Varšavskega pakta ne bo širil proti Vzhodu oz. proti in do meja z Rusijo. Na ta način naj bi Rusija ohranila svoj vpliv v ključnih strateških vzhodnoevropskih državah. In Ukrajina je in vedno bo ključnega strateškega pomena za Rusijo zaradi dolge meje, številčne ruske manjšine in zaradi tega, ker je Črno morje edino ruski izhod na toplo morje. Vendar se je Nato, ne glede na lastne obljube, že sredi 90. letih prejšnjega stoletja začel širiti proti Vzhodu, proti Rusiji. V tistem obdobju je bila Rusija propadla država pod Jelcinovim vodstvom, ki so ga nadzirali oligarhi. Šele v zadnjih dveh desetletjih, po nastopu Putina, se je odnos med politično in ekonomsko močjo v Rusiji spremenil: še vedno ostajata združeni, vendar pa je trenutno politična oblast tista, ki določa pravila igre oligarhom, in ne več obratno. V tem okviru je Rusija od začetka novega tisočletja opozarjala Zahod, da naj nikakor ne sprejme Ukrajine v Nato (prve obljube na pobudo ZDA so bile podane že na vrhu Nata v Bukarešti leta 2008). Ukrajina v Natu je za Rusijo politično, gospodarsko in vojaško nesprejemljiva opcija, saj bi na ta način Rusija ostala močno zamejena pri izhodu na Črno morje, ki je vitalnega vojaškega in trgovskega pomena za rusko državo in ruski kapital.

Začetek vojne v Ukrajini februarja 2022 predstavlja pomembno prelomnico v sodobni svetovni zgodovini razvoja EU in evropskega kapitalizma. EU, in s tem tudi Slovenija, se je – razen primera Madžarske – izkazala za povsem podrejeno ZDA in kot vzhodno krilo Nata. Nikjer ni možno zaslediti nikakršne avtonomije institucij EU, še manj pa naporov za resnično iskanje miru. Ustanovitev in poraba sredstev iz sklada za mir EU (European Peace Facility – EPF), ki bodo namenjena financiranju orožarske industrije in pošiljanje orožja Ukrajini, predstavlja orwellovski novorek. Pričakovana avtonomija evropskega industrijskega kapitala se je izkazala za povsem iluzorno, oz. se je še enkrat več pokazalo, da kapital nima nacionalnih meja ter da, ob očitni prevladi ameriških kapitalskih interesov v Evropi, evropskim frakcijam kapitala preostane le, da ob tendenčni izgubi ekonomskega in političnega vpliva znotraj meja EU, zasledujejo logiko iskanja nižjih stroškov s selitvijo produkcije na druge kontinente.

Dragi energenti in ekonomske sankcije, ki so jih uvedle države EU zoper Rusijo, imajo predvsem negativen vpliv na gospodarstva članic EU, saj se vrstijo poročila o drsenju v recesijo. Nemčija je že v tehnični recesiji, postopoma pa bodo verjetno sledile še druge države. Ponovitev dolgotrajne krize kapitalizma bo še dodatno razdrla enotnost razdrobljenih evropskih kapitalskih interesov in bi lahko dodatno pogrelo stremljenja k širši vojni zaradi ekonomskih in političnih interesov različnih držav in frakcij kapitala.

ZDA so si uspele povsem podrediti države članice EU, saj vse ključne politike in odzive diktira Washington. Najprej ustavitev dobav plina in potem razstrelitev plinovoda Severni tok sta dokončno dosegla enega izmed temeljnih ciljev – ločitev EU od poceni ruskih energentov. Kdo je sabotažo izvedel, niti ni pomembno. Jasno je, da so od tega najbolj profitirale ZDA in njihov energetski sektor, saj prodajajo dražji utekočinjeni plin EU, medtem ko so s tem dosegli tudi ključni geopolitični in vojaški interes, saj je bila dobava poceni ruskih energentov tudi in predvsem politična in geopolitična povezava, ne zgolj gospodarska. Še več, ameriška orožarska industrija v tem obdobju cveti, pri čemer tuje – predvsem ameriške korporacije – pridobivajo izjemno donosne posle za povojno »obnovo« Ukrajine, ki bo v bistvu predstavljala plenjenje Ukrajine s strani zahodnega kapitala.

Vloga Slovenije

Slovenija je bila pred kratkim izvoljena za nestalno članico VS OZN. Ta dosežek so vodilni politiki prikazovali kot velik uspeh slovenske diplomacije in zunanje politike. Vendar če se ozremo na zadnji dve desetletji slovenskega političnega delovanja, potem kaj kmalu vidimo, da je to bila bolj posledica »slabše« alternative – Belorusija - , kot pa dejanske zanesljivosti in nepristranskosti v mednarodni politiki (Slovenija je npr. podprla tudi Vilensko izjavo pred napadom na Irak). Tudi v tej vojni se je Slovenija povsem podredila interesom Zahoda, saj je navkljub drugačnim izjavam na skrivaj večkrat dostavljala orožje na ukrajinsko fronto. Ob tem pa je slovenska politika videla v proizvodnji orožja še perverzno priložnost za zagon gospodarstva. Slovenija sicer ni bila toliko neposredno energetsko odvisna od Rusije kot so nekatere druge evropske države, a so vendarle višje cene energije že začele puščati posledice v smeri postopne deindustrializacije (ker je Slovenija vezana na nemški trg se predvsem pozna deindustrializacija Nemčije). Čedalje večji pritiski na Slovenijo, da poveča porabo na oborožitev, medtem ko se soočamo z največjo krizo zdravstvenega in skrbstvenega sektorja, katere posledice vsi skupaj že lahko čutimo, jasno kaže na vojaško, politično in ekonomsko podreditev interesom ZDA in Nata.

Od začetka ruske invazije na Ukrajino najbolj preseneča povsem vsakršno pomanjkanje stremljenja k miru. Mir v mednarodni politiki več ne obstaja, obstajajo zgolj prave in pravične vojne, ki sicer za različne strani pomenijo različne stvari. Stopnjevanje vojne in vse bolj intenzivno pošiljanje orožja v Ukrajino – zadnje napovedi kažejo, da bodo ZDA poslale tudi kasetne bombe – nam ne dajo slutiti ničesar dobrega. Čeprav se že dolgo časa špekulira o postopnem usihanju podpore Ukrajini v ZDA, konkretnih korakov še nismo videli. EU postaja čedalje bolj podobna vojnemu stroju, ki je zamenjala svoj osnovni temelj integracije – mir in prosti trg za zadovoljevanje interesov kapitala – za vojno gospodarstvo, pri čemer tvega nadaljnjo destabilizacijo in širitev vojne na celotno Evropo.

V Ukrajini ne gre zgolj za »lokalno«, »evropsko« vojno, temveč gre za prvo vojno po koncu hladne vojne, v kateri je na kocki prihodnost kapitalističnega svetovnega reda. Slovenska država se je tudi v tej vojni eksplicitno postavila na stran zahodnega imperializma, še prej pa se je institucionalno zavezala takšni politiki z vstopom v Nato. Alternativa ni podpora ruskim interesom, temveč iskanje poti miru onkraj zasledovanja individualnih in imperialističnih ciljev ene ali druge strani.