Vzpostavljanje novih razmerij v svetu: ZDA in vzpon Kitajske
Od globalne finančne in gospodarske krize naprej se je fokus ameriške zunanje politike vse bolj premeščal na Daljni Vzhod. Po imperialističnih intervencijah v Afganistanu in Iraku v prvem desetletju tretjega tisočletja in po novi krizi kapitalizma (kriza, ki je svet prizadela v letu 2008) ter vse večji stagnaciji, so se ZDA v času prvega predsedniškega mandata Baracka Obame obrnile proti Aziji, z namenom, da postopoma ustavijo rast moči Kitajske. Nedavna vojna v Ukrajini je sicer začasno zasenčila vse bolj napeto rivalstvo med ZDA in Kitajsko, vendar pa je ravno vojna v Ukrajini lakmusov papir za razumevanje možnih razvojev prihodnih odnosov med ZDA in Kitajsko.
Selitev industrijske produkcije iz ZDA v druge, cenejše države »tretjega sveta,« je bil projekt, ki je kapitalu, lociranemu v ZDA, zelo koristil - in nasprotno, delavskemu razredu v ZDA je to prineslo brezposelnost in nižanje delavskih standardov . Le-ti so ostali brez služb, marsikdaj prisiljeni v opravljanje začasnih, slabo plačanih del za preživetje. Na ravni države je prevladal finančni kapital v spregi s tehnološkimi giganti, ki so največkrat privatizirali produkte in rezultate, ki so nastali zaradi vlaganj države - torej z javnimi sredstvi. Vpletenost v številne vojne in projekt širitve Nata so zelo pomagali ameriškemu vojaško-industrijskemu kompleksu, hkrati pa so okrepila vojaške apetite t.i. “jastrebov.” Spoznanje, da je Kitajska nova grožnja za ZDA, je prišlo ob izbruhu krize leta 2008. Do tedaj Kitajska ni bila predstavljena kot grožnja, saj je uspel zahodni kapital ustvarjati izjemne dobičke na račun izkoriščanja cenene kitajske delovne sile in nižjih okoljskih standardov.
Kitajska je država z ogromnim prebivalstvom in z neverjetnimi produkcijskimi kapacitetami (ki jih je uspela izgraditi v zadnjih 40 letih) ter aumuliranimi finančnimi rezervami z jasnim projektom sodelovanja. Kitajska je svojo neverjetno gospodarsko rast zastavila najprej na osnovi proizvajalke delov in končnih izdelkov za zahodne multinacionalke in/ali za zahodne trge. Neverjetna rast, ki je dvignila iz revščine na stotine milijonov ljudi, je bila posledica predvsem globalizacije in kapitalistične logike iskanja prostorov in pogojev z nižjimi stroški proizvodnje, oz. produkcijskih procesov, ki bi, ob tendenčnem padanju profitne mere, omogočili ohranitev visokih profitov. Vendar pa je Kitajska že v 90-ih letih prejšnjega stoletja začela s postopnim razvojem domače industrije, ta razvoj je pospešila ob prelomu tisočletja z velikanskimi naložbami. Tehnološki razvoj in industrijska rast so naredili Kitajsko za ključno državo v mednarodnih dobavnih verigah, hkrati pa se je njen delež in njen razvoj na področju visoke tehnologije nenehno krepil. Akumulirano bogastvo je vodstvo države začelo uporabljati za vse bolj samozavesten nastop na mednarodnem prizorišču. Splavitev projekta Cesta in pas – obnova svilne poti in izgradnja infrastrukture v Aziji, Afriki in Evropi (pristanišča, železnice, ceste) – je odprla prostor za kitajsko ekspanzijo. Veliko držav v razvoju, ki so bile do tedaj vezane izključno na zahodne institucije in kapital, je s Kitajskim prihodom na mednarodni oder dobilo alternativo zahodni hegemoniji. Kitajska je hitro razfila afriško infrastrukturno mrežo, predvsem prometne povezave, pristanišča in osnovne proizvodne obrate, hkrati pa je generirala visoke stopnje gospodarske rasti in okrepila povezave in prisotnost v teh številnih državah. Mednarodno sodelovanje, izgradnja infrastrukture in pa tudi nakup rodovitne zemlje, ki je za Kitajsko še kako pomembna, so velik del Afrike močno približali Kitajski.
Ravno ta projekt odpiranja navzven je bil alarm za ZDA. Ker so Američani začeli izgubljati primat v tehnološki tekmi in tudi v geopolitičnem boju, so postopoma začeli z uvajanjem številnih omejitev, carin in prepovedi uvoza izdelkov iz Kitajske. Ključni kamen spora leži v polprevodnikih in čipih, saj jih Kitajska krvavo potrebuje za lasten razvoj, ZDA pa prepovedujejo izvoz na Kitajsko vsem podjetjem na svetu, če želijo še naprej poslovati v ZDA. Zaradi tega je postalo vprašanje Tajvana, ki se nahaja zgolj okoli 130 kilometrov od kitajske obale, še bolj pomembno, saj se ravno na Tajvanu nahaja največje podjetje na svetu za proizvodnjo polprevodnikov - Taiwan Semiconductor.
Vendar je Kitajska, kljub vsem omenjenim prepovedim in carinam, le še napredovala: tehnološko se je začela intenzivno razvijati, infrastrukturna vlaganja in nova svilna pot pa sta postali temelj sodelovanja s številnimi državami. Odpoved sodelovanja s Huaweiem po obisku Mika Pompea poleti 2020 v številnih evropskih državah je še dodatno prisilila kitajsko gospodarstvo, da se posveti lastnemu razvoju visoke tehnologije. V tej igri omejevanja Kitajske se je le-ta poskušala odpreti še bolj proti Evropi, kjer pa je od leta 2020 soočena s številnimi omejitvami. Trgovinska vojna z ZDA in omejevanje izvoza kitajskim podjetjem ter uvoza na Kitajsko bodo prispevali tudi k velikemu povečanju kitajske samozadostnosti. Ključni problem pa je seveda proizvodnja polprevodnikov in mikročipov, saj le-ti zagotavljajo tehnološki razvoj in primerjalne prednosti v odnosu do drugih držav. In jabolko spora predstavlja ravno tehnološki zaostanek ZDA za Kitajsko, saj je jasno, da so imperiji nastajali in propadali ravno zaradi primata v tehnologiji ali pa tehnološkega zaostanka (s čimer so tesno povezane tudi vojaške zmogljivosti.
Vloga Evrope
V tem spopadu med ZDA in Kitajsko igra Evropa čedalje bolj podrejeno vlogo. Dejstvo je sicer, da je nemški kancler Scholz po partijskem kongresu jeseni 2022 obiskal Peking, ter da je Macron spomladi 2023 v Pekingu uspel urediti velike posle za francosko industrijo, vendar so to zgolj poskusi bežni ohranitve dobrih odnosov s Kitajsko, medtem ko institucije EU – predvsem Evropska komisija – vse bolj agresivno postopajo proti Kitajski. Evropa je povsem odvisna od Kitajske glede uvoza čipov, vse bolj pa postaja odvisna tudi od drugih ključnih elementov za preoblikovanje trenutnega kapitalizma v »zeleni« kapitalizem. Kitajska na EU ne glede kot celoto, temveč kot sestavljanko posamičnih držav in s temi državami poskuša vse bolj sodelovati in sklepati sporazume (pobudi 16 + 1 in Pas in cesta sta takšna primera). Zaradi mlačne in nejasne politike EU, ki se zapira Kitajski, tudi z ameriško spodbudo (čeprav od tega nima nič), bosta največ odnesli ravno Kitajska in ZDA, Evropi pa grozi nadaljna deindustrializacija in marginalizacija, “samomorilne” politike EU-ja pa so vidne tudi pri odzivu na vojno v Ukrajini.
Vojna v Ukrajini bo na dva načina prispevala h krepitvi kitajskega gospodarstva: 1) poceni ruski energenti bodo kitajski še lažje dostopni, saj Rusija potrebuje ta izvoz po prepovedi uvoza plina in nafta v Evropo; Kitajska pa bo zaradi tega lahko lažje pogojevala nižje cene; 2) zaradi deindustrializacije Evrope (kot posledica pomanjkanja energentov) se bodo podjetja začela seliti bodisi v ZDA bodisi na Kitajsko. V tem kontekstu se zdi nekoliko paradoksalno, da je Kitajski na nek način tudi v interesu, da vojna v Ukrajini traja še nekaj časa, saj to manjša možnost ameriške provokacije na Tajvanu, hkrati pa ohranjajo izključen dostop do ruskih energentov. Če je torej kriza v 70. ih letih naznanila možen kolaps zahodnokapitalističnega imperija skoncentriranega okoli treh elementov: ZDA, Nato in EU; in čeprav je propad realsocializma v 90. letih naznanil zmago tega imperija, pa Kitajska danes zelo jasno kljubuje zahodni hegemoniji.. Gradi lastno pot in razvoj na osnovi drugačnih praks kot so to počele ZDA po drugi svetovni vojni. Na Zahodu hkrati prihaja tudi do vse večjih internih trenj: ZDA izvajajo pritiske na Evropo, ki izgublja svojo avtonomijo na mednarodnem prizorišču, prav tako so uspeli pretrgati vsakršne odnose (diplomatske, gospodarske) med EU in Rusijo in Eu na ta način postaja nova “provinca” ZDA.
Na drugi strani raste blok držav, povezanih v BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika), v katerem živi kar 3,2 milijarde svetovnega prebivalstva, po deležu svetovnega BDP pa so že prehiteli države članice skupine G7. Neformalna organizacija se bo, po vsej verjetnosti, vse bolj širila. Kitajska je npr. uspešno posredovala v mirovnem sporazumu med Iranom in Savdsko Arabijo, s čimer je vstopila neposredno na ameriško dvorišče.. Po kaotičnem begu ameriške vojske tekom klavrne evakuacije iz Afganistana je Kitajska postala najmočnejša tuja sila, ki zdaj deluje v državi. Vse močnejša vloga v Pakistanu, daje Kitajski možnost, da se postopoma uveljavi kot dejanski Azijski hegemon, postopoma pa tudi kot svetovni hegemon.