Boj za delavske pravice v logistiki: izsiljevanje delavk in delavcev naj odfrči z letališča

Delavci so si v delavskih bojih in z organiziranjem v sindikate izborili vse pravice, ki jih danes skušajo uprave, lastniki in država vse bolj skrčiti. Marsikomu se zdi pravica do kolektivnih pogajanj samoumevna, čeprav je bila priborjena skozi dolgo tradicijo delavskih bojev. V kolektivnih pogodbah se običajno podrobneje in za delavce ugodneje opredeljuje tisto, kar je v zakonodaji ohlapno ali pa sploh ni določeno. Zato ni čudno, da je za poslovodstva podjetij tovrstno dogovarjanje in sklepanje kolektivnih pogodb pogosto le nepotrebna ovira, ki jo je treba čim prej odstraniti. Kapital pogajanja zato pogosto zamenjuje za ultimate in izsiljevanje.

Kolektivna pogodba je sporazumni dogovor med vodstvom oziroma kapitalom in delavci o medsebojnih pravicah, dolžnostih, višini prejemkov in normativih. Cilj kolektivnih pogajanj je torej rešitev, ki delavcem zagotovi čim večji nabor pravic, lastniku kapitala pa socialni mir. Če menedžment kolektivno pogodbo enostransko odpove in izsili sklenitev nove, neusklajene s predstavniki delavcev, ne gre za socialni dialog, ampak za izsiljevanje. Kar ostane delavcem, je ostrejši sindikalni boj, ki bo menedžmentu pokazal, da brez pristanka zaposlenih ne bo ustaljenega delovnega procesa in podjetje ne bo uspešno poslovalo. Je pa tudi na strani sindikatov veliko takih, ki so pozabili, da so sindikati v službi obrambe delavskih pravic in ne v službi poslovodstva.

Vodstvo podjetja Fraport Slovenija je prekršilo načela socialnega dialoga. Odpovedalo je staro kolektivno pogodbo, češ da gre za zastarela določila, ki jih tako ali tako že ureja Zakon o delovnih razmerjih. Vodstvo podjetja pod pretvezo, da želi prenoviti podjetniško kolektivno pogodbo, v resnici skuša znižati nabor pravic delavcev. Enostransko je zaključilo pogajanja o podjetniški kolektivni pogodbi z dvema manjšima – a reprezentativnima – sindikatoma in z večjim sklenilo novo pogodbo ter tako izsililo podpis nove “vitke” kolektivne pogodbe.

Menedžment pogosto uporablja taktiko, da en del zaposlenih izigrava proti drugemu. Pri tem izrablja sebi naklonjene sindikaliste proti tistim, ki poskušajo delavcem priboriti več pravic. Ti “rumeni” sindikati vedno znova odigrajo neslavno vlogo, čemur smo bili nedavno priča v Premogovniku Velenje, pred tem pa se je podobno zgodilo tudi v Pošti Slovenije in Alpetouru. Sodelovanje z upravo na kratki rok morda res prinese nekaj koncesij in bonusov za del zaposlenih, vendar na dolgi rok izgubljajo vsi delavci, predvsem pa bitko izgublja sindikalizem kot tak.

Boj za delavske pravice se mora voditi z načelnim vztrajanjem na pravicah za vse namesto s kravjimi kupčijami. Z organiziranjem delavcev namesto s spodbujanjem strahu med njimi. In z nepopustljivim bojem ter solidarnostjo. Socialni dialog in kolektivna pogajanja so le eno izmed orodij sindikalnega boja. Ta se mora v prvi vrsti osredotočiti na organiziranje delavk in delavcev v kolektive. Stavke in protesti so najmočnejše orožje zaposlenih, saj šele s prekinitvijo delovnega procesa uprave in rumeni sindikalisti spoznajo, kdo v resnici ustvarja vrednost in dobičke v podjetjih.

Napovedani protest Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije in Svobodnega sindikata Aerodroma Ljubljana je zato korak v pravo smer. Če uprava Fraport Slovenija ni pripravljena uskladiti kolektivne pogodbe z vsemi zaposlenimi in če ji pri tem pomaga tudi največji sindikat v podjetju, potem je čas za ostrejši sindikalni boj. Obenem je naloga obeh sindikatov, da v kolektivno akcijo vključita čim večje število zaposlenih, saj je njuna moč odvisna od pripravljenosti delavcev, da aktivno sodelujejo v delavskih akcijah. Sindikat ni storitev, ki bi si jo delavci najeli, kadar nastopijo težave, ampak so sindikat organizirani in solidarni delavci sami.

Delavski boj se nikoli ne konča, spreminjajo se le njegove oblike!