Vse večje stiske svojcev in delavcev zaradi neurejene skrbi za starejše
Kaj nam sporočajo rezultati raziskave stanja skrbi za starejše?
Anketa o oskrbi in negi starejših, ki smo jo opravili v Centru za družbeno raziskovanje, je pokazala, da se slovenska gospodinjstva soočajo s hudimi stiskami zaradi neurejenosti področja in vse večjih skrbstvenih potreb, ki jih vladajoča politika ignorira. V naši kapitalistični družbi namreč zadovoljevanje potreb ljudi ni osrednjega pomena, pomembno je le vprašanje ustvarjanja profita. Stanje v slovenskem javnem sistemu oskrbe starejših se bliža kolapsu. Pred izbruhom epidemije covid-19 (na katero so odgovorni reagirali neustrezno, posledica pa je bila visoka smrtnost v domovih starejših občanov), je na mesto v domu starejših občanov čakalo 25.000 ljudi, 10.000 bi posteljo potrebovalo takoj.
Vse vlade v zadnjih 15 letih so število mest v domovih večale samo s privatizacijo, saj naj v proračunu ne bi bilo dovolj javnih sredstev za oskrbo starejših. Drugače povedano, stroške skrbi za starejše so z višjimi cenami, ki jih zaračunavajo zasebni domovi, prevalile na uporabnice in uporabnike oziroma njihove svojce in na delavke in delavce, ki ob kadrovski podhranjenosti na delovnih mestih izgorevajo in izgubljajo zdravje. Od leta 2005 država ni zgradila nobenega doma starejših občanov, podelila pa je veliko število koncesij zasebnemu kapitalu. Ta proces se pospešeno odvija – v letošnjem februarju je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odobrilo koncesije enajstim zasebnikom za 1285 mest.
Starostniki zaradi postopne privatizacije oskrbe starejših nimajo enakega dostopa do dolgotrajne oskrbe, ta možnost je vse bolj povezana z družbenim položajem – zasebni domovi so namreč več kot 20 % dražji od javnih, s čimer zasebniki ustvarjajo profit na plečih starejših oseb in njihovih družin, v javnih pa prostih mest ni. Hkrati so tudi v javnih domovih za številne upokojence cene visoke – številni starostniki imajo prenizke pokojnine, da bi si lahko plačali tudi najcenejšo sobo v javnem domu.
Navedek iz odgovora v anketi:
“Razlog, da ne biva v domu starejših občanov je premajhna pokojnina. Še doma jima moramo pomagati, da preživita dokaj normalno iz mesec v mesec.”
Mnogi si mesta v domu starejših ne morejo privoščiti niti, če pri tem pomagajo svojci – kar 40 % svojcev je v anketi odgovorilo, da znaša njihov mesečni dohodek med 750 in 1000 € in bi le težko zmogli doplačevati za dom starejših občanov. Vendar je za marsikoga položaj še slabši, kar ponazarja naslednji anketni odgovor:
“V podobnih anketah, v vprašanju o zaposlitvenem statusu, večkrat ni bilo možnosti dela na črno. Jaz se že nekaj mesecev rešujem na tak način. Poznam še veliko ljudi, ki tako ali drugače ne dobijo boljše priložnosti, kakor da se gibljejo v nekih sivih conah. To hipno omogoča malenkost višji dohodek.”
Vladajoča politika s postopno privatizacijo sistem oskrbe starejših prilagaja kapitalu, zato je zadovoljevanje družbenih potreb odvisno od finančnih zmožnosti gospodinjstev, kar pomeni izključitev številnih prebivalcev iz socialne in zdravstvene oskrbe ali pa potiskanje starejših in njihovih svojcev v revščino zaradi visokih stroškov bivanja v domovih starejših.
Rezultati ankete kažejo, da se kvaliteta oskrbe v domovih poslabšuje (mnogi zaradi tega tudi zavračajo odhod v dom starejših občanov), vzrok temu pa je izrazito kadrovsko pomanjkanje, ob hkrati vse starejših stanovalcih v domovih, ki potrebujejo višji nivo socialne in zdravstvene oskrbe. Hkrati v domovih starejših zaradi predpisanih kadrovskih normativov – ki so danes povsem zastareli, saj niso bili spremenjeni že od okvirno leta 1992 – dodatnega osebja ne smejo zaposlovati, čeprav se je zahtevnost oskrbe v vmesnem času občutno povečala, saj se je spremenila starostna in zdravstvena struktura oskrbovancev.
Naša raziskava delovnih pogojev v domovih starejših občanov je pokazala, da se tudi delavke in delavci soočajo s hudimi obremenitvami, ki so se v času epidemije covid-19 še povečale. Vzrok za to tiči v velikem pomanjkanju delavcev (primanjkuje približno 1200 delavcev, tako negovalnega kot zdravstvenega kadra), kar je predvsem posledica izjemno nizkih plač - nekateri delavci (npr. strežnice) imajo osnovno plačo nižjo od minimalne in jim domovi starejših občanov doplačujejo razliko do minimalne plače. Zaposleni v domovih vseskozi delajo pod izjemnim fizičnim in psihičnim pritiskom (bolničarji na dan dvignejo med 2 in 6 ton bremen), prisiljeni so opravljati naloge, za katere niso usposobljeni. Po najboljših močeh se trudijo zagotoviti zadostno kvaliteto storitev, a v mnogih primerih je to zaradi premajhnega števila delavcev nemogoče, najpogosteje zato trpi socialni stik s stanovalci v domovih. Primera iz raziskovalnih intervjujev:
“Hočejo, da bi mi delali po šolsko … Za nego rabiš od pol ure do 40 minut, za eno nego. Veš koliko časa imam jaz? 10 minut. Da številčno pridemo nekam.” (Intervju z delavko v domu starejših občanov, 17. 11. 2020).
“10 minut moraš pridobiti, če ne, ne prideš skozi … Ne bom rekel, da je nega slaba, ni preležanin, ni nič; ampak je brzina … kot tovarna. Tu ni čustev, nič.” (Intervju z delavcem v domu starejših občanov, 5. 10. 2020).
Sistem javne oskrbe starejših je izrazito podfinanciran, podatki OECD kažejo, da je Slovenija v tisti skupini držav, ki stroške dolgotrajne oskrbe v največji meri prelaga na uporabnike; delež državnega sofinanciranja oskrbe v domovih za starejše je med najnižjimi med razvitimi državami. Anketa CEDRE je pokazala, da velika večina (67 %) podpira dodatno obdavčitev kapitala, ki bi bila namenjena izključno dolgotrajni oskrbi starejših: gradnji javnih domov, plačam za skrbstvene in zdravstvene delavce ter posodobitvi infrastrukture v obstoječih domovih. Očitno je, da nujno potrebujemo nov, solidarnostni vir sredstev za dolgotrajno oskrbo.
Ker mest v domovih kronično primanjkuje, ker so cene za številna gospodinjstva previsoke, ker trpi kvaliteta oskrbe, so mnogi prisiljeni za svoje starejše svojce skrbeti doma, pri čemer delo v veliki večini opravljajo ženske. Kaj kažejo odgovori na anketna vprašanja? Količina dela se sicer razlikuje, največ jih skrbi nameni okoli dve uri na dan, številni pa tudi štiri, osem ali celo več. A že dve uri na dan pomenita, da oseba opravi 56 ur neplačanega skrbstvenega dela na mesec – torej več kot en dodaten delovni teden v mesecu.
“Z osnovno penzijo je že plačilo za najosnovnejšo oskrbo nemogoče. Ko oseba potrebuje pomoč pri vstajanju, oblačenju in tuširanju, je ta še bolj nedosegljiva. Bolj se stanje slabša, v bolj neizhodnem položaju smo svojci.”
Neplačano skrbstveno delo je torej ekonomsko neovrednoteno, potisnjeno v zasebnost in v veliki večini naloženo ženskam, predvsem tistim iz delavskih gospodinjstev. Te poleg plačanega dela, opravljajo še veliko količino neplačanega dela, kar ima posledice za njihovo zdravje, intelektualni in osebni razvoj ter družabno življenje. Pogosto pa se zgodi, da morajo zaradi prevelikega obsega predvsem skrbstvenega dela, prenehati opravljati svojo plačano službo, kar jih vodi v ekonomsko odvisnost in zapira med štiri stene doma.
Premožnejša gospodinjstva, ki zaradi vedno slabših pogojev svojcev ne želijo nastaniti v domovih za starejše, pa skrb za starejše in bolne pogosto prenesejo na druge ženske, pogosto revne in migrantke, ki to delo opravljajo večinoma v sivi ali črni ekonomiji, brez zaščite in brez socialnih pravic iz dela. Zaradi izjemno slabih pogojev dela je tudi v domovih za starejše zaposlenih vse več negovalk priseljenk.
Sklepamo lahko, da nas je politika v skladu z interesi kapitala zavestno pripeljala v tako stanje – ker vodilni politiki menijo, da so starejši in njihova blaginja v družbi, kjer so na prvem mestu interesi kapitala in njegove konkurenčnosti, previsok strošek (pri čemer davke stalno zmanjšujejo), sistem javne oskrbe namerno nezadostno financirajo in odpirajo vrata zasebnemu kapitalu, ki bo na račun starejših koval profite; z višanjem stroškov za gospodinjstvo pa bodo številni zaposleni opravili še več ur dela, saj bodo le tako lahko ohranjali življenjski standard. Skrb za tiste, ki si zasebnega doma preprosto ne bodo mogli privoščiti, pa znova potiskajo v zasebno družinsko sfero, kjer se bo moral vsak znajti sam.
“Ja moje mnenje je, da je definitivno kriva država. Poleg tega pa je slaba odzivnost samih ljudi. Zakaj svojci sploh dovolijo to, zakaj mi delavci sploh delamo tako. Evo, vsak bi stopil korak naprej in bi mogoče kaj izboljšali.” (Intervju z delavko v domu starejših občanov, 17. 11. 2020).
JE MOŽEN DRUGAČEN RAZVOJ SKRBI ZA STARAJOČE SE PREBIVALSTVO?
Proces privatizacije (tj. izdajanja koncesij) vpliva na različne družbene skupine, poslabšuje pa položaj velike večine družbe. Interes za spremembo delovanja in financiranja domov starejših občanov ter nasploh skrbi za starejše, imajo tako svojci, delavke in delavci v domovih, starejši, ki potrebujejo oskrbo ali jo bodo potrebovali v prihodnje. Proces privatizacije oskrbe starejših je možno ustaviti le s povezovanjem in združitvijo vseh akterjev, delavcev, uporabnikov storitev in svojcev, v enotno, dobro organizirano skupino, ki si bo aktivno prizadevala izbojevati zahteve po dostopnem sistemu javne skrbi za starejše za vse, ne glede na socialni status. Anketa je pokazala, da je potencial za takšno povezovanje velik, saj je kar 95 % sodelujočih odgovorilo, da so pripravljeni podpreti delavce v domovih starejših občanov v boju za boljše pogoje dela.
Želite sodelovati v nadaljevanju aktivnosti? Pišite nam: info@cedra.si ali pokličite: 041 950 395 (Andraž)
Z raziskavo nadaljujemo - delamo intervjuje z zaposlenimi, pripravljamo anketo za stanovalce. Hkrati pa želimo že zdaj povezati skrbstvene in zdravstvene delavce z uporabniki in uporabnicami. Rabimo pa vašo pomoč!