Zakaj bomo glasovali proti

Na Ministrstvu za okolje in prostor se radi pohvalijo, da predlagana novela Zakona o vodah zaostruje dosedanjo zakonodajo, da le-ta dodatno varuje pitno vodo in onemogoča nekontrolirano pozidavo priobalnih pasov z zasebnimi ali industrijskimi objekti. Hkrati pa naj bi novela omogočala zgolj postavitev enostavne infrastrukture za javno rabo, ki ne škodi okolju.

Te trditve ministrstva moramo postaviti pod vprašaj iz več vidikov.

1. Celoten proces priprave zakona in njegove učinke moramo pogledati skozi kapitalistično logiko razvoja - v tem pogledu narava za kapital pomeni brezplačen vir bogastva, soočasno pa tudi pogoj za njegovo širitev. Kakršnakoli regulacija, ki posege v naravo onemogoča, pa naj bi bila zaviralec kapitalističnega razvoja.
2. Že sam postopek sprejemanja zakona, iz katerega je bila strokovna javnost popolnoma izključena, kaže glavni namen zakonskih sprememb - deregulacijo. Zakonski predlog je v izhodišču namreč vključeval člen, ki bi omogočil gradnjo proizvodnih naprav z nevarnimi snovmi in odlagališč odpadkov na vodovarstvenih območjih, kar nam jasno kaže, da namen zakona nikoli ni bil zaščita pitnih voda in približevanje voda ter narave ljudem na trajnosten način. Omenjeni člen je bil iz zakona umaknjen šele po ostrem odzivu strokovne javnosti, opozicije in nevladnih organizacij.
3. Zakon ostaja problematičen tudi ob umiku tega člena, saj v njem še naprej ostaja določba, ki dovoljuje posege na vodnih in priobalnih območjih. Ta bi v svoji trenutni različici (preširoka določba) omogočil gradnjo različnih objektov v javni rabi, kot so gostilne, hoteli, poslovni in upravni objekti, trgovine, parkirišča, storitvene dejavnosti idr., kar odpira možnosti za degradacijo teh zemljišč ter posledično tudi za onesnaženje površinskih in podzemnih vodnih virov. Prav tako bi gradnja teh objektov ljudem onemogočila prost dostop do obrežji rek, jezer in morja, saj bi nabrežja in obale postala last zasebnikov. Priobalna območja in nabrežja bi s tem prenehala biti skupno dobro.

A problem, s katerim se soočamo je širši. Kapital v vodi oz. naravi na sploh vidi le neizkoriščeno možnost za profit, takšna, in podobna deregulacija zakonodaje, pa s tem vodi v degradacijo okolja, odpira vrata privatizaciji javnih dobrin in v ospredje postavlja razvoj, ki koristi le peščici. Zato se je treba temu upreti!

Degradacija okolja

Kakršna koli degradacija okolja in posledično zmanjševanje biodiverzitete (tj. pestrost živalskih in rastlinskih vrst) močno vpliva na odpornost okolja na pojave kot so suše, erozija prsti in podobno. Hkrati pa bolj pestri ekosistemi skrbijo tudi za ‘’skladiščenje’’ ogljikovega dioksida in imajo s tem pomembno vlogo pri soočanju s podnebnimi spremembami, ki so posledica rabe fosilnih goriv. Gradnja na priobalnem pasu pa ogroža tudi površinske vode, ki so neposredno povezane s podzemnimi vodami. Te predstavljajo glavni vir pitne vode v Sloveniji. Priobalna in obrežna območja so pri tem ključnega pomena za čiščenje voda, saj delujejo kot ledvice v človeškem telesu.

Ker živimo v okoljski krizi neslutenih razsežnosti, ki ogroža preživetje ljudi in številnih drugih vrst, lahko kot smotrn razvoj razumemo zgolj politike in ukrepe, ki do sedaj degradirana območja skušajo obnoviti, prav gotovo pa niso smotrni zakoni, ki preko deregulacije na stežaj odpirajo vrata kapitalu za gradnjo raznih objektov. Dodatno kapitalistična logika razvoja v ospredje postavlja profitni motiv, neokrnjeno naravo pa vidi zgolj kot nov vir zaslužka, kar pod vprašaj postavlja trditve o dobronamernih spremembah zakonodaje za zagotavljanje sonaravnega oddiha prebivalcem Slovenije.

Mogoča prihodnost, če nas na referendumu dovolj ne glasuje proti zakonu.

Odpiranje vrat omejevanju dostopa do vode kot javne dobrine

Pristop spreminjanja zakonodaje, kakršnemu smo priča pri tem zakonu - izključevanje stroke in rahljanje členov, ki onemogočajo gradnjo, goreče zagovarjanje interesov kapitala ter obravnava vsakega kotička Zemlje kot blaga odpira vrata nadaljnjim posegom in spremembam zakonodaje, ki vodijo v omejevanje dostopa do vode kot javne dobrine. To lahko v končni fazi vodi v stanje kakršnemu smo priča v Avstriji, kjer je v primeru Vrbskega jezera le še 13 % obale v lasti občin, skoraj 90 % obale pa je privatizirane (zasebniki za dostop do obale lahko zaračunavajo vstopnino ali pa dostop povsem prepovedo). Na splošno prinaša takšen pristop urejanja priobalnih površin mnogo večje koristi zasebnim lastnikom kapitala (lastniki gostiln, hotelov, trgovin idr.), kot pa delovnim ljudem. S podobnim problemom se soočajo tudi na Italijanski morski obali, kjer vse več priobalnih območij zasedajo zasebni klubi, za povprečne delavske družine pa ostajajo le prenatrpani kotički obale.

Avstrija, Vrbsko jezero - omejen dostop do jezera. Si v Sloveniji res želimo takšnega razvoja?

Kakšen razvoj želimo?

Seveda si želimo urejenih, vsem dostopnih sonaravno umeščenih javnih površin kot so parki, urejeni prostori za rekreacijo, otroška igrišča idr. A to ni namen trenutne spremembe zakona. Urejanje priobalnega pasu, kot ga predvideva sprememba zakona, primarno namenjeno ohranjanju narave in zagotavljanju kvalitetnega oddiha za prebivalke in prebivalce, temveč čim večjemu zaslužku. To vodi v gradnjo hotelov, gostiln, trgovin, kazinojev, s katerim bo več denarja priteklo v žepe podjetnikov in prek davščin tudi države oz. lokalnih skupnosti (občin).

Podobno kot država so tudi občine ujetnice kapitala in kapitalističnega razvojnega modela, zato takšne posege po tihem podpirajo oz. se jim vsaj ne zoperstavljajo. Občine razumejo razvoj zgolj kot zagotavljanje pogojev za razvoj večjega števila profitno naravnanih dejavnosti, kar pa v končni fazi vodi v številne negativne učinke - od turistifikacije, vse manjše namembnosti storitev za lokalno prebivalstvo, do onesnaževanja okolja.

Borimo se za: demokratično upravljanje z življenjskimi viri in za razvoj, ki bo koristil vsem, ne le kapitalu

Za razvoj, ki bo koristil vsem, se moramo boriti. Sprememba Zakona o vodah je zgolj eden v mozaiku problemov, ki se nam obetajo, če problema ne bomo naslovili pri samem bistvu, torej pri kapitalističnem produkcijskem načinu, ki takšen odnos do narave in do dela diktira. Deregulacija zaščite narave, dojemanje skupnega dobrega skozi prizmo denarja idr. je zgolj logična posledica razvoja, ki ga vodi neskončna akumulacija kapitala. Takšnih primerov lahko v prihodnosti pričakujemo vse več in so v veliki meri posledica slabo organiziranega delavskega razreda, ki (še) nima zadostne moči za upor proti izkoriščanju delovne sile in uničevanju narave za neskočno rast kapitala in bogatenje peščice kapitalistov. Zato ne bodo dovolj zgolj ustaljeni civilno-družbeni pristopi, ki probleme naslavljajo površinsko, s pravnimi boji, tiskovnimi konferenci, peticijami in lobiranjem pri politikih.

Potrebujemo lastne ljudi in organizacije, ki bodo branile interese delavskega razreda in se borile za ohranitev našega zelenega planeta. Potrebujemo množični angažma za prekinitev kapitalistične logike razvoja, ki je skupni temeljni problem tako izkoriščanja delovnih ljudi kot uničevanja narave.

Zato v nedeljo, 11. 7. na referendumu obkroži PROTI! A naj se tu naš boj ne konča. Da se bomo skupaj uspešno zoperstavili za delavce in naravo škodljivim interesom kapitala, se moramo organizirati - poveži se na delovnem mestu, pridruži se lokalnim iniciativam, povabi in izobražuj sodelavke, sodelavce, prijatelje ter prijateljice!

Za naravo in delovne ljudi, ne kapital!

Pridružite se aktivnostim na terenu: javi se na: [info@cedra.s] in [prostovoljcizapitnovodo@gmail.com] vas povežemo v regijske terenske ekipe v sklopu skupne kampanje z ostalimi organizacijami.

Kako glasovati: https://zapitnovodo.si/kako-lahko-glasujem-na-referendumu/#Predcasno-glasovanje