"Debirokratizacija" po meri kapitala

Matej Križanec

Po globalni finančni in gospodarski krizi 2011 si je vladajoči razred v Sloveniji izboril pomembne koncesije; najprej z novo zakonodajo leta 2012 pod drugo Janševo vlado, ki je prinesla znižanje splošne davčne stopnje in uvedbo dodatnih olajšav, nato pa še s spremembo delavske zakonodaje (ZDR-1) leta 2013 v času vlade Alenke Bratušek, ki je poslabšala pogoje za delavce s standardnimi zaposlitvami.

Aktualni predlog “debirokratizacije”, ki vsebuje reformne posege na davčnem, gospodarskem in okoljskem področju, je delo t. i. Strateškega sveta za debirokratizacijo. Skupino je konec maja ustanovila vlada, v njej pa so pričakovano aktivno sodelovali kapitalski lobisti iz GZS, ki jih poznamo po tem, da se dosledno oglašajo, vselej kadar je na mizi kakršnakoli koncesija za delavski razred. Nazadnje so, npr. zagnali vik in krik ob najnovejšem predlogu dviga minimalne plače, češ, da bo ta poguben za gospodarstvo.

Ko je nekdanji dacar Ivan Simič, sicer birokrat z izkušnjami vodenja slovenskih in srbskih davčnih institucij, sredi septembra predstavil sveženj predlogov, so jih na GZS tako pričakovano podprli in izrazili pričakovanje, da se bodo čim hitreje realizirali. Takšen entuziazem kapitalskih lobistov za delavski razred že sam po sebi ne more pomeniti nič dobrega. Sveženj “debirokratizacijskih” predlogov vsebuje 74 ukrepov na davčnem, gospodarskem in okoljskem področju, vanj pa je dokaj neprikrito zapakirana davčna reforma, ki bo še bolj razbremenila razred lastnikov kapitala, delno pa parazitirala tudi javno blagajno. Pa poglejmo najbolj kritične točke.

Odpustki bogatim in formalizacija upokojenskega dela

Simičeva skupina predlaga uvedbo socialne kapice, ki jo predstavniki oblasti imenujejo kar “razvojna”, čeprav ima z razvojem bolj malo skupnega. Po tem predlogu se namreč socialni prispevki od plač nad 6.000 evrov bruto sploh ne bi več obračunavali sorazmerno z višino plače. Da postavimo ta podatek v perspektivo – v to skupino sodi okoli 13.000 predstavnikov male buržoazije oz. dobro plačanih agentov kapitala. Med njimi najdemo menedžerje in člane uprav, ki so jim ti davčni odpustki pogodu, saj si plač ne morejo izplačevati na zanje ugodnejši način (v nasprotju z lastniki podjetij, ki si lahko izplačajo dividende, oni namreč nimajo druge možnosti, kot da poberejo plačo).

V svežnju predlogov se pojavlja tudi formalizacija stanja, ki je danes vse bolj razširjena praksa – delo upokojencev. Ti bi po novem lahko še naprej ostali na trgu delovne sile, prejemali mezdo in od nje (za razliko od menedžerske kaste) seveda plačevali polne prispevke ob siceršnjem prejemanju pokojnine. Gre za ukrep, ki bo formaliziral prakso, po kateri upokojenci ostajajo na trgu delovne sile in so še naprej na voljo kapitalu kot najizkušenejši sloj delavcev. Namesto da bi se vlada ukvarjala z večanjem pokojnin, ki bi upokojenim delavcem omogočale preživetje, jih prepušča trgu, da jih do konca “izžame”. Takšna praksa napoveduje postopni razkroj instituta pokojnine.

Nižji davki za kapital, višji za prekarizirano delovno silo

Simičevi birokrati so posredovali tudi na področju dividend, torej pri neposrednih dohodkih od kapitala iz naslova lastništva deležev v podjetjih, vrednostnih papirjev ali nepremičnin, in predlagajo znižanje davčne stopnje s sedanjega 27,5 odstotka na 25 odstotkov. Ob tem, da nas že trenutna stopnja uvršča med za kapital ugodnejše države OECD. Avstrija, s katero se pogosto radi primerjamo, ima popolnoma enako stopnjo, Nemčija 26,38 %, Italija pa 26 %. Največ od izplačila dividend v EU pobereta Danska in Luksemburg (po 42 %). Takšna obdavčitev bi za lokalno slovensko buržoazijo bila nezamisljiva.

Na drugi strani predlog nalaga dodatne dajatve že tako davčno obremenjeni prekarizirani frakciji delovne sile samozaposlenih. Za normirane samostojne podjetnike se na primer predlaga stoodstotno davčno zvišanje, po katerem bi se efektivna obdavčitev prihodkov s 4 dvignila na 8 odstotkov, kar je po uradnem stališču t. i. vladnega strateškega sveta “še vedno malo”. To je za zdaj vsa argumentacija, ki so jo sproducirali vladni birokrati. A vendar na koncu dneva tukaj ne gre za odstotke in proporce, pač pa enostavno za dejstvo, da predlog preveša dodatna bremena na pleča prekarcev, medtem, ko hkrati razbremenjuje kapital.

Za piko na i – uvedba novega dohodninskega razreda

Predlog, ki verjetno najbolj bode v oči, pa je uvedba popolnoma novega dohodninskega razreda za superzaslužkarje. Ta bi postavil mejo za progresivno dohodninsko lestvico pri zaslužkih nad milijon evrov, ki bi bili po novem izvzeti iz lestvice in obdavčeni po 10-odstotni stopnji.

Na Svetu za debirokratizacijo si domnevno obetajo, da bodo na ta način v Slovenijo privabili “uspešne športnike”, a kaj, ko imajo slednji že dovolj oaz po vsem svetu, ki jim nudijo davčne ugodnosti, kakršnih si država industrializirane periferije, kot je Slovenija, nikoli ne bo mogla privoščiti. Uspešni športniki, ki nam jih skuša prodati Simičeva skupina, bodo denar seveda še naprej služili v tujini in v tej zgodbi niso ključni – predlog najverjetneje meri na druge interesne skupine, ki si obetajo milijonske nagrade od upravljanja velikih kapitalskih družb na domačih tleh.

Kaj storiti?

V svežnju predlogov se najdejo še druge cvetke, kot npr. ukinitev davka na luksuzna vozila, ali pa novo obračunavanje potnih stroškov, če omenimo le dva. Poanta celotnega svežnja predlogov je, da gre za ukrepe, ki bi buržoazijo in velekapital dodatno odrešili dajatev in vsekakor povzročili tudi določen primanjkljaj v javni blagajni, iz katere se financirajo storitve, ki so za delavski razred osrednjega pomena. Na tej točki nam ne sme izpred oči uiti dejstvo, da je razgradnja javnega zdravstva praktično na dnevnem redu kapitalskega lobija in bo v prihodnje vseskozi na udaru.

Organizirano delavstvo se mora tem predlogom odločno postaviti po robu. Položaj delavskega razreda se od leta 2011 praktično vseskozi slabša, to pa ne gre na račun kakšnih velikih in odmevnih reform, pač pa na račun prav takšnih “zmernih” in postopnih negativnih sprememb, saj se buržoazni strategi verjetno do neke mere zavedajo, da ne smejo dvigniti preveč prahu naenkrat.

Slovenski delavski razred že skoraj desetletje močno izgublja proti kapitalističnemu, ki si je v tem času zagotovil zajetne koncesije in uspel že dodobra revidirati pred tem sprejete ukrepe na področju obdavčitev. Prihajajoča obravnava predlogov Simičeve birokratske skupine zatorej kliče po širši mobilizaciji organiziranega delavstva in njegovih predstavnikov, ki bodo morali oblikovati trdno solidarnostno fronto za odločen upor proti vsakršnim dodatnim koncesijam buržoaziji.

Dodatno branje:

  1. del: https://damijan.org/2020/09/21/kako-naj-bi-nam-strateski-svet-za-debirokratizacijo-poenostavil-administriranje-1/
  2. del: https://damijan.org/2020/09/22/kako-naj-bi-nam-strateski-svet-za-debirokratizacijo-poenostavil-administriranje-2/

več v Raziskovalni članki