Kako zaustaviti nazadovanje sindikalizma?

“Kadar delavk in delavcev ne vključimo v boj, izgubimo.” To je za levico najpomembnejša lekcija lanskega leta¹, ki se je začelo z žarki upanja in končalo kot katastrofa¹.

Ta izjava je eden od dvajsetih aforizmov, ki tvorijo dokument “Nasveti sindikata 1199 za začetnike pri organiziranju”, ki je nastal sredi osemdesetih, ko je bila 1199 še samostojna organizacija, preden se je združila z drugimi sindikati. Nasvet tega bojevitega sindikata z levim vodstvom je uvodni citat v knjigo Jane McAlevey No Shortcuts, ki je niz študij primerov organiziranja delavskega razreda v ZDA danes.

McAlevey je dolgoletna organizatorka in strateginja študentskih, protiapartheidovskih, okoljskih in delavskih gibanj ter solidarnostnih akcij za prebivalce Srednje Amerike. Verjetno pa je najbolj poznana kot avtorica dela Raising Expectations (And Raising Hell), v katerem popisuje leta lastnih izkušenj sindikalistke v različnih sindikatih.

To knjigo, njeno prvo, zaznamujejo neposredne izkušnje nekoga, ki je bil v prvih bojnih linijah. Njena najmočnejša poglavja so obenem najbolj izvirna: opisujejo prezapletenost sodobnih sindikalnih kampanj za kolektivna pogajanja. Prepozna jo vsak, ki je kakšno kampanjo že dal skozi, a se vendar ne spomnim nikogar, ki bi te zadeve kdajkoli prej tudi popisal – vsaj ne tako podrobno. Bolj moreči deli te knjige so poučni, saj opisujejo uničenje prej močne lokalne sindikalne izpostave zaradi internih bojev v širšem delavskem gibanju.

Bralci in bralke dela No Shortcuts bodo naleteli na precej drugačno knjigo od predhodne, vendar nič manj pronicljivo. McAlevey namreč črpa iz svojih študij primerov, da bi razvila teorijo za vse nas – ne v akademskem, pač pa praktičnem smislu: na izkušnjah temelječe ideje, ki nam lahko pomagajo pri oblikovanju naše strategije za prihodnost.

Delo je rezultat nedavnega raziskovanja McAlevey v okviru doktorskega programa sociologije na CUNY-ju (City University of New York), zato so vseskozi prisotne reference na sociološko literaturo (vse od Roberta Michelsa, C. Wright Millsa do Marshalla Ganza in tudi avtoričine mentorice, Frances Fox Piven). V tem oziru novejša knjiga sicer odstopa od zgodnejše, vendar kljub temu ni prezahtevna za laične bralce in bralke.

Študije primerov obsegajo tri poglavja o sindikatih in enega o organiziranju družbenih gibanj, knjigo pa zaključijo poglavja, v katerih McAlevey zatrjuje, da je pristop levice – tako v sindikatih kakor tudi v organizacijah družbenih gibanj – že desetletja bolj ali manj zgrešen.

Levica se sicer sooča z mnogimi zunanjimi ovirami, med katerimi je tudi nezanemarljiv odpor močnih sovražnikov, vendar je kljub tem oviram treba zmagati. Zato se, piše McAlevey, “ta knjiga osredotoča na tisto, kar lahko akterji gibanj dejansko (in to zlahka) nadzorujejo: svojo lastno strategijo”.

Prav tako se McAlevey ne ukvarja s konservativnimi sindikati, ki so v večini – ti pravzaprav sploh nimajo nikakršne strategije –, pač pa na tiste sindikate, večinoma v storitvenem sektorju, ki so se v ideološkem in finančnem smislu zavezali t.i. “novemu organiziranju.” Sindikate, kot so Service Employees International Union (SEIU), Unite HERE, United Food and Commercial Workers (UFCW) in še nekaj drugih, ki jih skupaj pogosto imenujejo “New Labor”. Avtorica trdi, da je, navkljub njihovim drugačnim besedam, prav njihova po večini slaba strategija prispevala k nadaljnjemu zatonu sindikatov.

Po avtoričinem mnenju njihova ključna zmota izhaja iz napačne analize moči, katere korenine pripiše ideološkemu predhodniku organiziranja v skupnosti v Združenih državah Amerike, Saulu Alinskyju².

Ta opazka se za večino levičarjev zdi nenavadna, saj je Alinsky znan prav po treznem pogledu na moč. Za mlade radikalce, izgorele od simboličnih protestov, zaradi katerih se udeleženci sicer počutijo fajn, nimajo pa nobenega učinka, je prvo srečanje z delom Alinskyja pogosto osvobajajoče: Alinsky nas pozove, da se zresnimo, da dojamemo, kako premagati naše nasprotnike, ki imajo moč (“tarčo” v njegovi govorici), in kako zbrati sile, da bi nam to dejansko uspelo.

Toda McAlevey trdi, da Alinsky kljub vztrajanju pri razumevanju svetovnega nazora nosilcev moči, ni razumel resničnega vira moči na strani ljudstva, namreč: že obstoječih, trdoživih družbenih vezi, ki jih imajo ljudje drug z drugim in ki jih je treba vpreči, da bi lahko večino pripravili do delovanja v smeri družbenih sprememb. V Alinskyjevem modelu, pravi McAlevey:

“je organizator posameznik v ozadju, ni vodja, nima opravka z odločitvami oz. ne sodeluje pri odločanju in prihaja izven skupnosti … Vodja pa, prav nasprotno, mora izhajati iz baze in “sprejemati vse odločitve”. To se sicer sliši dobro, a je zavajajoče: organizatorji po Alinskyjevem modelu namreč sprejemajo veliko ključnih odločitev.“

McAlevey črpa iz sekundarne literature in pokaže, da je Alinskyjev model vplival ne le na organiziranje v skupnostih, temveč tudi na sindikalne vodje New Laborja. Iz tega modela izhajajoče metode dela namreč proizvajajo organizacije, večinsko sestavljene iz aktivistov, ki so se vanje sami prijavili in se prikažejo ob vsaki priliki, ne pa trdoživih organizacij, ki bi koreninile globoko v bazi.

V najboljših primerih lahko kombinacija dobre ocene določene korporativne tarče, površinskih protestnih taktik in dobrega PR-ja pripelje do nekaj skromnih zmag, še posebej, kadar dogovor vladajočih ne udari preveč po žepu. Vendar so delavci v tem modelu le del vzvoda v kampanji, ki temelji na korporativnih principih, njen cilj pa je doseči dogovor s korporativno tarčo. Ta model torej ne gradi dejanske moči delavstva.

Namesto tega McAlevey zagovarja pristop “nazaj k osnovam” in se vrača k tehniki prepoznavanja vodij, ki izhaja iz klasičnega sindikalnega organiziranja. Po tem pristopu vodje niso aktivisti, ki imajo že na začetku najnaprednejše ideje in ki so se za to javili sami, pač pa ljudje, ki jih drugi delavci spoštujejo in jim prisluhnejo.

Tisti, ki bi mu v Alinskyjevem modelu rekli “vodja”, je po tem pristopu imenovan “aktivist”. Med tema dvema ni enačaja. Vsakdo je lahko aktivist že tako, da se prikaže ob dogovorjenem času, vodje pa so objektivno določeni: to so ljudje, ki jim drugi sledijo. Za kampanjo je pravzaprav usodno, če zunanji organizator na začetku v ospredje kot vodje postavi najbolj navdušene privržence. Če v tem primeru ne gre hkrati za ljudi, ki med sodelavci uživajo visoko mero spoštovanja, bo kampanja neuspešna.

Dober organizator nima druge izbire, kot da pritegne ljudi, ki so že vodje; jih usposablja preko procesa pridobivanja večinske podpore svojih sodelavcev, da bi le-ti oblikovali lastno organizacijo in da bodo pripravljeni ukrepati v skladu z dejstvom, da predstavljajo večino. Alinskyjev model je zato le model mobilizacije, medtem, ko gre tukaj za pristop celostnega organiziranja. Kakor je treba razlikovati med vodjo in aktivistom, tako moramo ločevati tudi med tema modeloma.

Pri organizacijskem pristopu je ključno, da je vloga zunanjih organizatorjev odkrita. Ti so bodisi zaposleni funkcionarji bodisi prostovoljni organizatorji iz že sindikaliziranih delovnih mest. Najboljši sindikati bodo posegali po mešanici obeh. Pri tem pa ni nobenega dvoma, da organizatorji so vodje in da sodelujejo pri odločanju. Sindikat tega dejstva ne skriva, za razliko od Alinskyjevega modela, kjer je to prikrito.

Hkrati zunanji organizator pri tem pristopu, za razliko od Alinskyjevega modela, ni čarodej, čigar taktična bistrost premaga nasprotnika, pač pa so vodje na neorganiziranem delovnem mestu tisti, ki organizirajo svoje sodelavce in jih pridobijo, da se ti večinsko angažirajo. Zunanji organizatorji ta proces uporabijo za usposabljanje vodij, ki prihajajo iz baze.

Zunanji organizatorji so nujno potrebni, ker imajo izkušnje iz bojev, ki jim organski vodje še niso bili priča, zato bodo od njih pridobili nepogrešljive koristi. Vendar pa so konec koncev organski vodje tisti, ki so resnični junaki.

McAlevey zametke tega pristopa najde pri nekdanji sindikalni zvezi CIO (Congress of Industrial Organizations) in izrecno na levici. Medtem, ko je Alinsky svoje ideje o organiziranju v skupnostih zapisal in so tako postale osnova za številne priročnike za učenje organiziranja, pa obstaja bore malo zapisov o starih dobrih sindikalnih metodah organiziranja. McAlevey nepričakovano uspe najti sijajen primer: Organizing Methods in the Steel Industry, pamflet Williama Z. Fosterja iz leta 1936³.

V tem času je bil Foster že odstavljeni nepopustljivi vodja Komunistične partije ZDA, na čelu katere se je ponovno znašel po vojni. Še preden se je pridružil stranki, je bil že leta 1919 organizator velike stavke delavcev v jeklarski industriji.

Metodo discipliniranega organiziranja na samem delovnem mestu, ki temelji na prepoznavanju organskih vodij, še dandanes prakticirajo najboljši sindikati. McAlevey prikazuje načine organiziranja, ki se ga je posluževal CIO, in zagovarja organizacijske strategije, ki segajo še dlje v zgodovino levice. Četudi se sama nanj ne sklicuje, lahko najdemo očitne vzporednice z Leninovim opisom nalog partije v pamfletu “Kaj storiti?”. Vprašanje vodstva je ključno: vodstvo je lahko uspešno le, če mu na svojo stran uspe pridobiti večino; ne sme se ukvarjati le z “golim sindikalizmom” (kar je Lenin imenoval “ekonomizem”), temveč tudi s pomembnimi in navsezadnje političnimi vprašanji, z delitvami na podlagi religije ali narodnega zatiranja, itd.

Med študijami primerov v No Shortcuts najdemo tudi primerjavo med dvema lokalnima podružnicama sindikata delavcev skrbstvene in bolničarske dejavnosti SEIU: podružnica 775 iz zvezne države Washington in 1199 New England iz Connecticuta. Podružnica 775 je skoraj arhetipski primer lokalne podružnice sindikata SEIU. Ideologija vodje podružnice Davida Rolfa je enaka ideologiji nekdanjega predsednika SEIU-ja, Andyja Sterna4. Rolfova strategija je model mobilizacije po Alinskyjevem vzoru, ki ima za cilj doseči dogovore z zaposlovalci, vendar pri tem ne gradi delavske moči preko čvrstega organiziranja, ki bi temeljijo na organskih vodjih iz baze.

Nasprotno pa je sindikat 1199 New England – očitno avtoričina najljubša lokalna sindikalna podružnica – utemeljen na organizacijskem pristopu po vzoru sindikata CIO. Za razliko od lokalne podružnice 775 se ta pristop zanaša na pogosto rabo stavk. McAlevey nam predstavi primerjavo pogodbenih dosežkov v Connecticutu in Washingtonu. Pogodba iz Connecticuta je več kot očitno mnogo boljša.

V nadaljevanju beremo zgodbo čikaških učiteljic in učiteljev, organiziranih v sindikatu CTU (Chicago Teachers Union). To dogajanje je bilo v veliki meri že obravnavano drugod, vendar gre McAlevey še dlje v analizi dolge zgodovine in pokaže, kako je majhna organizirana skupina delavcev v izobraževanju preoblikovala nekoč umirajoč sindikat in s sodelovanjem večine učiteljstva in trdne podpore širše skupnosti izpeljala stavko proti mogočnemu županu5 .

V najboljšem poglavju knjige nam McAlevey predstavi zgodbo delavcev gigantske tovarne za predelavo svinjine Smithfield Foods v Tar Heelu v Severni Karolini, ki so se organizirali v sindikatu UFCW [sindikat delavcev v prehranski industriji in maloprodaji, op.p.]. Vodstvo podjetja se je v dveh prejšnjih neuspelih poskusih organiziranja poslužilo vsesplošnega ustrahovanja in odpuščanja: načrtno so podžigali rasizem in organizirali rasno segregirane sestanke z delavci; nad latinskoameriške delavce so poslali zvezno imigracijsko policijo in celo organizirali fizične obračune s podporniki sindikata.

McAleveyjina pripoved se včasih bere kot nekateri najboljši opisi sodobnih strateških razprav znotraj gibanja za državljanske pravice: delavci, ki so se uprli grožnjam; funkcionarji sindikatov na državni ravni, ki so se v ključnih trenutkih želeli umakniti iz prizadevanj delavcev, še posebej ko so jim grozili pravni spori; pa tudi vodstvo državne kampanje, ki je zaupalo delavkam in delavcem ter je kampanjo zgradilo za njihovo podporo, in ne obratno. Delavci Smithfielda so na koncu zmagali in dosegli minimalno urno postavko v višini 15 dolarjev veliko prej, kot je to uspelo delavcem drugod po ZDA.

McAlevey nato opiše množično organizacijo z močno priseljensko bazo Make the Road New York, ki je med drugim uspela s kampanjo proti kraji mezd in pridrževanju priseljencev ter mobilizirala delavce v boju za dostojanstvo in spoštovanje v zapostavljenih dejavnostih, kot so avtopralnice.

Čeprav delovanje Make the Road temelji na aktivistih, ki se sami pridružijo organizaciji, McAlevey pohvali njihov način organiziranja z osebnim pristopom in temeljitim političnim izobraževanjem, vendar sklene, da je takšen uspeh organizacije pravzaprav posledica še vedno razmeroma močnega newyorškega širšega delavskega gibanja.

Brez pretiravanja lahko zatrdimo, da bi morala biti McAleveyjina analiza in njene študije primerov v tem trenutku obvezno branje strategov na levici.

Mariborski delavci iz elektrokovinske industrije med opozorilno splošno stavko, ki so jo leta 1992 pripravili Svobodni sindikati in v kateri je sodelovalo okoli 400 000 delavk in delavcev. Vir: Dnevnik RTVSLO

Seveda pa nobena knjiga ne more pokriti čisto vsega, zato je mestoma tudi pomanjkljiva. Na začetku knjige, denimo, McAlevey obravnava potezo sindikata SEIU, ki se je po letu 2000 usmeril v pridobivanje sredstev za podporo organiziranju, oziroma “rasti”, kot je bilo kasneje načrtno preimenovano v govorico SEIU.

McAlevey pravilno izpostavi, da je bilo zbiranje sredstev povezano s slabo strategijo, ki je zmanjšala vlogo delavcev v njihovem lastnem osvobajanju v korist kampanj “pritiska”, ki so jih vodili funkcionarji sindikata. Toda načeloma ni nič narobe z zbranimi sredstvi, ki so namenjeni organiziranju neorganiziranih, še posebej če upoštevamo številna območja države, kjer so sindikati šibki. Če bi bila ta sredstva uporabljena za podporo pristopu, ki ga zagovarja McAlevey, bi lahko dosegli dobre rezultate.

Zagotavljanje notranje podpore za vpeljevanje teh strategij je zahtevna naloga. V njenih teoretičnih poglavjih verjetno preveč poenostavljeno potegne enačaj med organizatorji, izurjenimi po Alinskyjevem modelu, in zgrešenimi strategijami “New Laborja”. Trenutne strategije so posvojili ne le vodje, ki so šli skozi Alinskyjevo šolo, temveč tudi večina tistih, ki so bili naučeni tehnik razpoznavanja vodij, značilnih za CIO. V veliko primerih so to storili zaradi dolgoletnih poraznih izkušenj: leta majhnih zmag, od enega doma za starejše do drugega ali od hotela do hotela, medtem ko je moč kapitala naraščala, delavci pa so postajali vse šibkejši.

Kako znotraj organizacije pridobiti podporo za strategije, ki v ospredje postavljajo delavce, nam kažejo prej omenjeni primeri. Dober primer je razmeroma znana zgodba združenja učiteljev v sindikatu CTU. Drugi je organiziranje v tovarni Smithfield, kjer je levo usmerjeni vodja Gene Bruskin akcijo pred konzervativnimi pritiski zaščitil s tem, da je takoj postavil jasne pogoje:

“Če hočete, da uspemo, bom vzel posojilo pri UFCW, izbral bom lastno osebje, oblikoval ekipo za organiziranje Smithfielda, sam bom nadzoroval sredstva, mojih ljudi pa ne morete vzeti iz akcije ne glede na katerikoli razlog; tudi, če drugje že poteka devet poskusov za razbijanje sindikata, me to ne zanima, moja ekipa je nedotakljiva.”

Večina od nas ni poznanih aktivistov, kot je Bruskin, ki lahko postavi pogoje na takšen način, vendar pa ustvarjalni pogum najnaprednejših funkcionarjev in članstva iz baze ponuja upanje, da je tok mogoče obrniti.

McAlevey v času političnoekonomskih sprememb, ki niso v korist delavcev, predlaga poseben pristop, s katerim bi se izognili pastem starega organizacijskega pristopa, ki je za cilj imel grajenje močnih sindikatov na posameznih delovnih mestih: pravi, da bi morali sindikati raziskati širšo skupnost, prepoznavati vodje in razumeti, kdo so nosilci moči, pri tem pa organiziranje v skupnostih jemati enako resno kot organiziranje na delovnem mestu.

McAlevey trdi, da morajo sindikati prepoznati in vključiti dejanske vodje skupnosti, namesto da se povezujejo s šibkimi skupinami ali z ljudmi z levičarske vrhuške, ki so sicer lahko čisto prijetni posamezniki, vendar nimajo dejanske baze. To bi morali početi z uporabo že obstoječih odnosov, ki jih ima članstvo s temi vodji, ne z grajenjem odnosov med funkcionarji. Ker so številni delavci pripadnikov ene od cerkva [v ZDA, op.p.], je njihov odnos z duhovniki glavni praktični primer tega načela.

V No Shortcuts McAlevey prikaže nekaj uspešnih primerov, kako je to uspelo sindikatoma CTU v Chicagu in UFCW v Severni Karolini, vendar bi bila seznanitev z dodatnimi teorijami, metodami in primeri dobrih praks koristna za vse nas. Kako se “premaknemo od zgolj preiskovanja, ki temelji na plačanih funkcionarjih in ki je osredotočeno na korporacije, k skupni delavski in funkcionarski prostorski analizi struktur moči, ki bi delavce vključevala že v sam raziskovalni proces”? Kako v praksi raziščemo celotno skupnost in kako naredimo premik v smeri spremembe razmerij moči?

Vse to so lahko odlična izhodišča za naslednjo knjigo Jane McAlevey, strateginje gibanja, ki nam je doslej že dala ogromno za misliti. Do takrat pa bi vsi, ki nas zanima delavsko gibanje in njegova prihodnost, morali prebrati delo No Shortcuts.

Opombe:

¹ Konec leta je bil za predsednika ZDA izvoljen Donald Trump.

² Več o njem lahko preberete v članku Aarona Petcoffa The problem with Saul Alinsky. [op.p.]

³ To izjemno delo je v celoti (zgolj 24 strani) dostopno na povezavi WM.Z. Foster: Organizing methods in the steel industry

4 Andy Stern je bivši vpliven sindikalni voditelj, ki je v sindikalizem v ZDA vpeljal številne nove strategije. Vendar kritiki opozarjajo, da je bil pripravljen za “rast članstva za vsako ceno” plačati visok davek: za včlanjevanje se je dogovarjal z vodstvi podjetij, pogoji za zaposlene pa se niso izboljševali. Hkrati delavcev niso učili, kako naj se organizirajo, da bi si lahko sami izborili boljšo prihodnost.

5 Ta župan je Rahm Emanuel, vpliven politik iz Demokratske stranke, ki je bil pred županovanjem v Chicagu desna roka predsednika Baracka Obame.

Besedilo je bilo prvotno objavljeno 1.10.2017 na spletni strani Jacobin . Celotno knjigo No shortcuts lahko kupite/brezplačno preberete na tej povezavi.

Prevedli Anita Tolić in Urška Breznik, uredil Boštjan Remic, lektorirali Špela Plestenjak in Jasna Žitnik.