
Izsledki feministične soraziskave
Kako se upreti izkoriščanju na delovnem mestu in v gospodinjstvu?
CEDRA in Odbor za skupno dobro sindikata TušTekst je bil prvotno uporabljen za predstavitev soraziskave Cedre in Odbora za skupno dobro sindikata TUŠ na študentski skupščini, 18. 5. 2023 v Placu, za preobrazbo študentske prehrane v korist ljudi in javne menze. Sindikat TUŠ in CEDRA sta podprla boj za javne menze. Začeli smo vzpostavljali študentsko-delavsko fronto za skupno dobro, za kvalitetne, javne storitve v korist delavskega razreda.
O soraziskavi
V Cedri smo, skupaj s članicami in člani sindikata TUŠ, vzpostavili Odbor za skupno dobro, s katerim izvajamo soraziskavo tj. marksistično raziskavo med delavstvom in z delavkami in delavci. Tovrstna raziskava ne meri le na pridobivanje informacij, ampak hkrati predstavlja politično delo. To pomeni, da delavke in delavci, ki so del soraziskave, niso zgolj vir informacij, temveč so aktivni soudeleženci, sopotniki v procesu politične preobrazbe. Soraziskava je nastala v okviru priprav na stavko v Tušu, kot del procesa mobilizacije. Stavka je bila sicer začasno odložena, vendar se je politično delo v okviru soraziskave nadaljevalo.
Soraziskava je zastavljena tako, da smo učinke mobilizacije v ekonomskem, sindikalnem boju poskusili uporabiti za širše politično delo. Povedano v enem stavku, s soraziskavo smo želeli mobilizacijski naboj, ki je nastal med pripravami na stavko, usmeriti v politizacijo problematike reproduktivnega dela in s tem povezanih patriarhalnih odnosov v gospodinjstvu. Drugače povedano, cilj soraziskave je: vzpostaviti zavedanje o problematiki izkoriščanja po kapitalu v okviru procesa produkcije na delovnem mestu in to povezati z vprašanjem reproduktivnega procesa v okviru kapitalističnega patriarhata.
Namreč, vprašanje reproduktivnega dela je feministično vprašanje, a hkrati tudi širše vprašanje socialistične politike, ki se ne tiče le žensk:
(1) Reproduktivno delo, ne glede na spol osebe, ki ga opravlja, ostaja v veliki meri pozasebljeno in s tem omogoča visoke profite kapitalu ter vzdržuje kapitalistično produkcijo - v interesu delavstva je, da je čim več reprodukcije socializirane, kapital se pa bori, da bi bilo čim več pozasebljenega/podružinjenega.
(2) To vprašanje se lahko naslavlja le sistemsko, družbeno, saj zahteva spreminjanje materialnih možnosti delovanja (in ne le individualnih sprememb odnosov znotraj gospodinjstev).
(3) Z vzdrževanjem neenakopravnih razmerij med spoloma zakriva antagonizem delo-kapital, ki takšna razmerja spodbuja in uporablja sebi v prid.
(4) So solidarnost, tovariškost in nasprotovanje vsem oblikam podrejanja in neenakosti so eden ključnih elementov razrednega boja.
Temeljna metoda naše soraziskave je intervju, zato je ključni instrument vprašalnik. Ta je sestavljen iz dveh delov:
(1) V prvem delu intervjuja delavke sprašujemo o odnosih na delovnem mestu. Cilj tega dela intervjuja je z delavkami razdelati distinkcijo med dvema konceptoma – kolegialnostjo in razredno solidarnostjo.
(2) Kolegialnost smo poimenovali odnos medsebojne pomoči in sodelovanja med delavkami, na katerem parazitira kapital.
(3) Na primer: delavke si na delovnem mestu med seboj pomagajo in prehajajo meje delovnih mest (da bi pomagale sodelavkam, ki ne dohajajo) in s tem pospešujejo svoj tempo oziroma intenzivnost dela; izpuščajo bolniške in žrejo tablete (da ne zajebejo sodelavk); sprejemajo premeščanja v oddaljene poslovalnice (da pomaga sodelavkam, ko ni kadra) itn.
(4) Vsa ta dejanja, ki jih delavke razumejo kot kolegialnost, seveda kapitalu omogočajo intenzifikacijo dela oziroma poslovanje pri najmanjšem možnem obsegu zaposlenosti in povečujejo stopnjo izkoriščanja, kar omogoča višje profite.
(5) Cilj prvega del intervjuja je, da v pogovoru z delavkami, ki vsebuje seveda tudi naše politične intervencije, skupaj z delavkami pridemo do spoznanja, kako kapital parazitira na odnosih kolegialnosti.
(6) Prvi del se zato konča z razpravo o razredni solidarnosti, obliki medsebojne podpore in sodelovanja, ki so jo delavke vzpostavile med mobilizacijo v okviru sindikalnega boja in je – za razliko od kolegialnosti – avtonomna v razmerju do kapitala. To dosežemo tako, da se navežemo na moment odpora, torej ko so se delavke povezale, da bi se uprle kapitalu, kar se je zgodilo v mobilizaciji in pripravah na stavko.
(7) V drugem delu intervjuja govorimo o odnosih znotraj gospodinjstva, kjer razpravljamo o delu, ki ga opravljajo doma in spet pridemo do koristi, ki jih to prinaša kapitalu. To se pravi, da govorimo o neplačanem reproduktivnem delu, ki ga opravljajo v okviru gospodinjstva in ki je sicer ideološko razumljeno kot delo iz ljubezni. Ob tem usmerjamo njihovo pozornost, prvič, na koristi, ki jih ima kapital od neplačanega reproduktivnega dela. Analogno prvemu delu jih tukaj torej opozarjamo na to, kako kapital parazitira na njihovih odnosih v okviru družine, na nek način na njihovi ljubezni do bližnjih.
(8) Drugič, z njimi razpravljamo o možnih oblikah odpora in razredne solidarnosti, ki se navezujejo na vprašanje socializacije oz. podružbljanja reproduktivnega dela. Se pravi, tukaj z njimi govorimo o podružbljanju nasploh: o javnih menzah, pralnicah, domovih starejših občanov, vrtcih in problematiki skrbstva nasploh. Skratka, tukaj smo skupaj z delavkami prišli do zahtev za kolektivno zadovoljevanje potreb – zahtev za javne menze, za dostopne domove upokojencev, vrtce itn., kar so vsi po vrsti zgodovinski dosežki delavskih feminističnih bojev.
O analitični podlagi
Analitično gledano, naš postopek izhaja teorije delovnega procesa:
- Določujoči motiv kapitalistične produkcije je produkcija presežne vrednosti.
- Produkcija presežne vrednosti temelji na ekstrakciji presežnega dela.
Problem: kapital kupuje delovno silo in ne dela!
Delovna sila pa je zgolj potencialno delo – da bi kapital iz delovne sile iztisnil presežno delo, pa si mora zagotoviti NADZOR NAD DELOVNIM PROCESOM!
V grobem ima kapital na voljo dve obliki nadzora nad delovnim procesom:
- Birokratski nadzor, npr. taylorizem: delavka je le izvajalka, znanje in odločitve pa monopolizira menedžment, ki deli ukaze in hierarhično nadzira njihovo izvajanje.
- Normativni nadzor, npr. šola človeških virov v delavki vidi človeško bitje s psihološkimi in socialnimi potrebami, katerih zadovoljitev je pogoj za delavkin aktivni pristanek na izkoriščanje; drugi primer je t. i. organizacijska ali podjetniška kultura, o kateri govorijo meščanske teorije organizacije oziroma menedžmenta – v obeh primerih je pristanek ali sprejemanje ciljev in obstoječih razmerij na podlagi skupnih vrednot, ki jih je treba vcepiti delavkam in delavcem, da nadomeščajo strog hierarhičen nadzor.
Dve obliki nadzora ustrezata dvema idealnima tipoma strukture podjetja oziroma organizacije, ki ju predstavljajo meščanske teorije: birokratski nadzor v fabriki, normativni nadzor (kultura) pa v organski organizaciji, npr. v delovnem procesu, kjer je potrebna kreativnost, inovacije itn. – tam govorimo o delu iz ljubezni – in je značilen za visokotehnološka podjetja, mi pa v njem prepoznamo tudi sorodnost z delovnim procesom, ki poteka v okviru GOSPODINJSTVA!
Teza teorije delovnega procesa je, da birokratski nadzor sam po sebi poraja odpor. Seveda pa je normativni nadzor veliko bolj zahrbten, saj temelji na pristanku, sprejemanju skupnih vrednost, kot so vrednote kolegialnosti, družinske ljubezni itn., zato ga je tudi veliko težje spodnesti.
Naša politična stava pa je, da lahko upor proti birokratskemu, hierarhičnemu nadzoru na delovnem mestu, se pravi naboj, ki se je ustvaril ob mobilizaciji v Tušu, izkoristimo za preboj na drugem področju, torej na področju normativnega nadzora in napademo odnose kapitalističnega patriarhata v gospodinjstvih ter z delavkami spregovorimo o problematiki podružbljanja.
Takole sprašuje Cedrina soraziskovalka:
M: Kaj, če bi, ne vem, še javne menze obstajale? Da bi sin v šoli lahko jedel ful kvalitetno, da bi vi v službi imeli to urejeno ali pa da bi neka javna menza bila, kamor bi vsi iz neke službe šli ali pa domov vzameš. To bi bilo OK?
K: Ne bi bilo slabo. To bi bilo super. Ker bi prišel domov … zdaj, ali bi si za sabo vzel, daš samo na mizo in se naješ, ti ostane sigurno kaka urica, urica pa pol, namesto da bi kuhal že lahko kaj drugega narediš. Če se tam naješ, lahko prideš domov in začneš kaj drugega delati. Ali pa si enostavno vzameš čas, greš na kolo, na sprehod, dejansko bi imel več prostega časa.
[…] T: Še zadnje, ko smo prej govorili o solidarnosti. Kot nek odpor izkoriščanja kapitala na delovnem mestu, si predstavljaš, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo tudi v gospodinjstvu? Da bi se gospodinjstva skupaj povezala, pa se bi borili, to kar smo rekli, za več javnih storitev, kvalitetnejših, boljših? Se bi dalo, ne vem, ne samo na delovnem mestu ampak tudi ta aspekt, doma?
J: Če bi se lahko, kako?
T: Če bi se lahko gospodinjstva med seboj bolj povezala? Da bi se tudi za te zadeve borili?
J: Ja. Definitivno.
M: Kako pa?
J: Da bi se predstavilo na tak način, kako smo pomembni drug do drugega, se pravi, koliko je pomembna ta dejavnost, ta dejavnost, ta dejavnost, koliko vpliva to drug na drugega, ta neka predstava, širša predstava, definitivno.
M: Se pravi, da bi se to na nek način videlo kot delo, zelo pomembno, da ni kar samoumevno, da pač kuhaš kosilo…
J: ja, da ni to samoumevno. Jaz sem že sedaj, ko se pogovarjamo tole, čisto drugače zdajle razmišljam, prej mi je bilo samoumevno, recimo dom za ostarele, kaj, ne vem vrtec ja, daš otroka pa greš.
B: Se pravi [tvoje delo v gospodinjstvu] tudi koristi nekomu. Tvoji firmi in še ostalim firmam, ki bi morale drugače financirati recimo ljudske kuhinje. Bi podprla to [financiranje ljudskih kuhinj]?
N: Ja, bi podprla. Da imamo nek topel obrok.
A: Študenti so zdaj na FF in FDV so sami sebi začeli organizirati menze, ker so jim podražili bone. Zadnjič je šlo 200 ljudi čez menze.
B: Bi podprla to? Tudi šla tja mogoče, jih podpreti kot delavka Tuša, in rekla: ''Jaz delam doma, vi pa se tukaj trudite, zajebavate. Imamo iste interese.''
N: Bi. Bi šla. […] Ko bo večja, gremo potem skupaj.
C: Kako bi ti bilo, če ti ne bi bilo treba skrbeti za to [gospodinjsko] delo? Če si predstavljamo, da bi imeli javne menze, da ti ne bi bilo treba skuhati? Da neko normalno vsoto plačaš? Ne tako kot zdaj, ko ne moreš iti vsak dan ven jest.
S: Bom čisto iskreno povedala, da si tega sploh ne znam predstavljati. Veš, ko imaš nek ritual [neko rutino], si ne znam predstavljati ... Ampak bi bilo dobro. […]
P: Včasih so imeli v tovarnah, v socializmu, menzo, so tam jedli.
S: Saj res, ja.
C: A potem misliš, da ni takšnih javnih stvari v dovoljšnji meri? Da jih ni dovolj?
S: Ne, ni.
C: Zakaj misliš, da jih ni? Zakaj bi rekla, da že domov za ostarele nimamo javnih pa dovolj kvalitetnih?
P: Pa je nujno potrebno, da imamo. Čedalje več starejših ljudi je, potrebujemo. Zakaj potem ni več tega?
S: Ne vem, ker ni denarja, ker ni dovolj velikih interesov ...
[…]
P: Misliš, da kapitalisti imajo korist, da vsi to doma delajo in da potem drug dan pridejo?
S: Saj res, ja ... In da še jaz pridem drug dan fit, urejena, uglajena, polikana, čista.
C: Ja, pa imaš energijo, da delaš.
S: Ja, seveda, točno tako. Bravo.
--
Odbor za skupno dobro sindikata Tuš je med drugim že podprl gibanje za javne študentske menze. Hkrati je sprejel sklep, s katerim tovariške organizacije poziva k ustanovitvi socialistične fronte za skupno dobro!
Pred nami je čas, ko se bo odločalo o usodi enega najpomembnejših sistemov podružbljenega dela, ki nam je še ostal – sistemu dolgotrajne oskrbe, ki je izjemnega pomena z vidika socialistične politike in boja proti kapitalističnemu patriarhatu.
V Cedri pozivamo vse, da se nam pridružite!