Rezultati ankete SOA: V času epidemije osebni asistenti delajo pod velikimi pritiski

Epidemija koronavirusa je pokazala na protislovje pri ključnih dejavnostih v družbi: delavke in delavci, ki opravljajo za družbo najbolj nujne funkcije (npr. trgovke, zdravstveno osebje, peki, zaposleni v živilski industriji, negovalke in negovalci v domovih za starejše …), so na dnu plačnih lestvic in pogosto delajo v zahtevnih in slabih delovnih pogojih. Mednje spadajo tudi osebni asistenti in asistentke.

Namen osebne asistence je zagotavljanje neodvisnega življenja in pomoči za hendikepirane. Številni med njimi imajo zdravstvene hibe, ki jih uvrščajo med zelo rizično populacijo za težko bolezen v primeru okužbe. Vendar virus ne more ustaviti osebne asistence, saj je vsakodnevna rutina uporabnika odvisna od asistentke ali asistenta, ki pride na delo.

Sindikat osebne asistence (SOA) je v sodelovanju s Centrom za družbeno raziskovanje (CEDRA) v obdobju od 15. aprila do 5. maja izvedel anketo med osebnimi asistenti. Svoje odgovore je podalo 264 osebnih asistentk in asistentov, iz vseh statističnih regij, ki so zaposleni pri več kot 20 različnih izvajalcih osebne asistence.

Rezultati so pokazali, da so se pritiski, ki so značilni za delo osebnih asistentov, v času epidemije okrepili. Osebni asistenti so zaradi institucionalne ureditve področja, ki ga določa Zakon o osebni asistenci (ZOA) v zahtevnem strukturnem položaju. Formalno so večinoma zaposleni pri izvajalcih asistence (ki so lahko društva, zavodi ali s.p.-ji), vendar so pri delu povsem odvisni od specifičnega uporabnika in njegovega gospodinjstva. Osebni asistent kot delavec je tako, kljub pogodbenemu razmerju, ujet v odnos, kjer je prepuščen osebni volji stranke (uporabnika), za katero opravlja storitev. Hkrati pa je celotna osebna asistenca odvisna od financ Ministrstva za delo, s tem pa od vsakokratnih političnih razmerij in predvsem od uspešnosti kapitalistične akumulacije.

Pomanjkanje regulacije področja je pokazalo vprašanje o posebnih navodilih v času epidemije s strani izvajalca: skoraj 25 % sodelujočih ni dobilo navodil, kako ravnati v novih izjemnih okoliščinah. Ne glede na to kar 93 % osebnih asistentov uporablja zaščitno opremo (maske, razkužila), ki jo prejmejo iz različnih virov: največji delež od izvajalcev, približno enako število pa si jih priskrbijo sami ali jih dobijo od uporabnikov oz. njihovih bližnjih.

Tako je položaj opisala ena od anketiranih asistentk: “Presenetila me je neorganiziranost s strani izvajalca, točneje glede nudenja zaščitne opreme, saj smo bile asistentke v tem rizičnem obdobju deležne pošiljke enega samega razkužila na uporabnika (z rigidnimi napotki, da dotično razkužilo uporabljajo izključno osebni asistenti). O maskah seveda ni bilo nobenega govora, te pa bi vsekakor prišle prav, saj je razkužilo tako ali tako že bilo na voljo pri uporabniku, mask pa seveda primanjkuje.”

Kar tri četrtine osebnih asistentov je v tesnem stiku z uporabnikom, kar vključuje tudi neposredno dotikanje sluznic. Vendar to ne pomeni, da četrtina osebnih asistentov ni ogroženih oziroma ne ogroža uporabnikov; glede na znane medicinske informacije o Sars-CoV2 so namreč okužbi izpostavljeni praktično vsi osebni asistenti, saj pri svojem delu preživljajo veliko časa v zaprtih prostorih z drugimi ljudmi, uporabljajo skupne površine in pripomočke.

Temu pritrjuje tudi navedek osebnega asistenta: “Z uporabnikom, ki je tetraplegik smo pri negi, oblačenju in transferju s postelje na voziček v tako tesnem stiku, da se okužbi ni moč izogniti samo z rokavicami in masko. Morali bi imeti kompletno zaščito “skafandre”, tako kot osebje v bolnišnicah.”

Večina (83 %) osebnih asistentov se je z uporabniki dogovorila za posebne ukrepe za zmanjševanje možnosti za prenos okužbe, a skoraj 55 % vseh anketiranih osebnih asistentov odgovarja, da uporabnik (ali člani njegovega gospodinjstva) med njihovo prisotnostjo ne uporablja zaščitne opreme. Sklepamo torej lahko, da so z vidika zdravstvene ogroženosti ukrepi le deloma ustrezni, možnost prenosa okužbe pa ni znatno zmanjšana.

Slabih 12 % osebnih asistentov v času epidemije doživlja dodatne, posebne pritiske s strani izvajalca, uporabnika ali njegovih družinskih članov. Ocenjujemo, da je ta delež podcenjen, saj se je v prvem obdobju gibal okoli 20 %, preden sta dva od izvajalcev osebne asistence posredovala anketo svojim zaposlenim, kar je asistente morda spodbudilo k bolj zadržanim odgovorom.

V nekaterih primerih gre pri pritiskih za specifičen stres, ki izhaja izključno iz trenutnega epidemiološkega položaja, pri drugih primerih pa gre za povečanje pritiskov, ki izhajajo iz stalnih okoliščin dela osebnih asistentov in so se ob epidemiji okrepili ali dobili drugačno podobo.

Navajamo nekaj primerov iz ankete:

• “Delam z uporabnikom, ki ima bolezen pljuč in uporablja koncentrator kisika za dihanje. Tako, da smo uvedli res zelo stroge ukrepe: dnevno razkuževanje prostora, sanitarij, kopalnice, kljuk, stikal itd., gibanje samo doma in pri uporabniku, nobenih obiskov. V glavnem res popolna izolacija.”

• “Čiščenje talnih površin z varikino, kar mi je kljub nošenju maske (ure dolgo neprekinjeno) povzročilo pekoč občutek po dihalnem traktu in slabo počutje.”

• “Bojijo se me, masko moram nositi, ko se približam uporabniku ali njenim družinskim članom. Prosili so me, naj ne hodim v trgovino /…/ Zato moram hrano in druge potrebščine naročati preko interneta. Zaradi vsega tega za hrano zapravim veliko več kot bi sicer.”

• “Uporabnik je v tem času zbolel (kihanje, kašelj, bruhanje). Ni uporabljal nobene zaščite. Stik je bil celo bolj intenziven in pogostejši kot običajno, prav tako sem prihajal v stik z ljudmi okoli njega. Vztrajal je pri hranjenju z roko v usta, pri čemer prihajam v stik s slino, kljub temu, da istočasno jeva. Da naj si pač razkužujem roke.”

• “Agresija uporabnika, saj ne razume razmer, ker je avtist z duševno motnjo. Sem pa asistentka 24 ur na dan, ker je uporabnik moj sin.”

• “Krizni urnik, imamo delovni čas po 12 ur, niso pa nam izplačali dodatka.”

• “V času epidemije so bili ves čas doma vsi družinski člani, ki so se močno in veliko prepirali. Bilo mi je neznosno, zato sem se umikal in enkrat tudi predlagal, da vzamem prosto in pridem delat, ko me bodo potrebovali. Žena uporabnika mi je nato zagrozila, da bodo, če bom odsoten, poiskali drugega asistenta.”

• “Čustveni izpadi uporabnika zaradi izrednih razmer.”

Da so razmere za delo osebnih asistentov zaostrile, kaže tudi odgovor glede urnika in načina dela. 36 % so se v času epidemije razmere na delu poslabšale, v smislu daljših izmen ter težjega koriščenja odmorov in podobno. 82 % asistentov kljub temu v času anketiranja ni prejelo nobenih nadomestil, na primer dodatka k plači, dneva dopusta ali podobno. Vendar je SOA ravno na dan izteka ankete, 5. maja, uspel s pritiskom na Ministrstvo za delo in omogočil izplačilo kriznega dodatka vsem osebnim asistentom.

Anketa je pokazala, da delo osebnih asistentov spremljajo številni drugi problemi in izzivi. Osebni asistenti namreč spadajo med poklice, ki zahtevajo veliko čustvenega dela, saj svoje delovne obveznosti opravljajo v stalnem socialnem stiku z isto osebo (in morda še nekaterimi člani uporabnikovega gospodinjstva), kar vzpostavlja določeno psihološko dinamiko. To se odraža tudi v anketnih odgovorih o posebnostih pri delu med epidemijo.

• “Ker so vse druge službe odpovedale (Zod in patronaža) je vso delo padlo na asistenco (nega, toaleta rane, stoma, kateter…).”

• “Uporabnik ima hudo psihično stisko zaradi strahu pred Corona virusom, posledično je delo še bolj psihično obremenjujoče.”

• “Uporabnik in sodelavec sta zbolela, vročina, kašelj…. Panika. Uporabnik je šel na testiranje, bil je negativen, sodelavec pa ni šel na testiranje. Ves čas sem bil v strahu, da ni okužen on, kar bi posledično lahko pomenilo, da sem okužen tudi sam. Zaščitne maske sem dobil od tretje osebe, uporabnik jih ni mogel kupiti, ni jih bilo več v prodaji, tako da je imel samo rokavice in razkužilo. Delal sem tudi nadure, saj smo bili primorani nadomeščati bolniško odsotnost sodelavca. Ves čas seveda poostreno delujemo, kar se tiče čiščenja, razkuževanja … Naporno.”

• “Psihično naporno, saj je uporabnika bilo zelo strah okužbe z virusom, kajti okužbe najbrž ne bi preživel.”

• “Pred prazniki sem moral opravljati generalno čiščenje hiše. Ves čas z masko na obrazu! Čiščenje oken, pranje zaves in ne bom našteval kaj vse. Oni pa imajo druženje z žlahto in pridejo sorodniki iz drugih občin! Tako trapasto se ti zdi, da takole reskiraš za nekoga drugega, ki sploh ne upoštevajo navodil in pustiš svojo družino doma!”

• “Zaradi strogih ukrepov je prišlo do čustvenega izbruha. Ukrepi zelo otežujejo delo, saj je z njimi povečan pritisk na uporabnika, hkrati pa je uporabniku težko razložiti, zakaj tako in do kdaj bo ta situacija. Tako je delo vsekakor vsakodnevno zelo oteženo.”

Med anketnimi odgovori pa je pogosto zaznati tudi občutek o pomanjkanju spoštovanja in dostojanstva. Čeprav osebni asistenti sočloveku pomagajo živeti dostojanstveno, pa so sami pogosto spregledani, tako simbolično kot tudi glede plačila in standardov dela. S tem delijo usodo številnih delavk in delavcev v skrbstvu, negi, zdravstvu in podobnih dejavnostih, ki opravljajo izredno pomembno in zahtevno delo, a so potisnjeni ob stran. Anketni podatki dokazujejo, da je področje osebne asistence pomanjkljivo regulirano in da standardi niso jasno določeni, odnos države do osebnih asistentov pa mačehovski, kar je razvidno tudi iz dogajanj ob kriznem dodatku: ministrstvo za delo je namreč sprva osebnim asistentom odreklo krizni dodatek, šele SOA pa je dokazal, da je šlo za arbitrarno in pravno nevzdržno mnenje.

Zaključujemo z nekaterimi ilustrativnimi odgovori osebnih asistentov:

• “To je delo z eno najbolj ranljivih skupin ljudi, in toliko bolj stresno v teh časih. Kaj, če moj uporabnik umre zaradi mene?!”

• “Med epidemijo se mi je povečal obseg dela, pa sem bil s strani delodajalca opozorjen, da ne smem delati ob praznikih in nedeljah, brisali so mi nedelje, češ, da ogrožam svoje delovno mesto, ker imam v pogodbi urnik od ponedeljka do petka.”

• “Delo osebnega asistenta je zahtevno in tudi ves čas izolacije delamo in smo na udaru, mislim, da se to delo premalo ceni in tudi omenja.”

• “Žalostno je, da ljudje, ki pomagamo invalidom, nismo bili s strani vlade niti omenjeni.”

SOA in CEDRA