Slovenski sindikati skozi tranzicijo

Sindikati kot prostovoljne civilnodružbene interesne organizacije tudi v sodobnem kapitalizmu, ki je pri nas utemeljen na pospešeni prekarizaciji ter vse večji gospodarski odvisnosti od držav kapitalističnega centra, igrajo pomembno vlogo. Njihova moč in načini njihovega delovanja so odvisni tako od zunanjih okoliščin kot tudi od strategij, ki jih izbirajo za prilagajanje na omenjene okoliščine. Odgovoriti bomo skušali na ključno vprašanje: problematiko desindikalizacije (upada sindikalnega članstva) v Sloveniji v navezavi na pozitivne sindikalne pristope, ki dajejo upravičeno upanje, da je možno omenjeni trend desindikalizacije obrniti in posledično preiti v ofenzivo proti silam kapitala.

Če želimo ustrezno razumeti drastičen padec stopnje sindikaliziranosti iz več kot 2/3 vseh delavk in delavcev v začetku 90. let, pod današnjih 20 %, je treba preučiti to obdobje in ravnanje sindikatov v njem. Sprememba ekonomskega sistema in pojav večstrankarske predstavniške demokracije v začetku devetdesetih let sta gotovo pomenila prvo veliko prelomnico, s katero se je pravzaprav začelo omenjeno obdobje. Sindikati so v ta čas vstopili finančno in organizacijsko močni. Prav njihova mobilizacijska moč je v prvih letih po odcepitvi od Jugoslavije preprečila množično privatizacijo, nižanje plač, občutnejše krčenje delavskih pravic ter razgradnjo socialne države – procese, ki so že takrat močno poslabšali življenja delovnih ljudi v ostalih postsocialističnih evropskih državah. Tako velja spomniti, da je leta 1992 kar 400.000 delavk in delavcev sodelovalo v prvi splošni stavki, ki jo je organizirala Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Takšen prikaz moči organiziranega delavstva je imel zagotovo pozitiven vpliv na njegov položaj.

Po začetnem obdobju, ki ga je zaznamovala razredna pozicija sindikatov in njihova velika bojna pripravljenost – v obdobju med 1992 in 1997 je bilo tako na leto povprečno več kot 100 stavk -, je sledil premik sindikatov iz ulic za pogajalsko mizo. V tem obdobju, torej od sredine 90. let pa do leta 2004, se je stopnja sindikaliziranosti ohranjala na dobrih 40 %. Sindikati so v procesu socialnega partnerstva v teh letih sicer izpogajali sprejem relativno ugodne pokojninske zakonodaje ter ohranili nekatere temeljne delavske pravice, vendar so v zameno za to pristali na politiko omejevanja rasti plač, postopno privatizacijo in na vse večjo intenzivnost dela znotraj večine delovnih okolij. Te koncesije so v naslednjem obdobju zelo negativno vplivale na številčnost in moč sindikatov.

To obdobje se je začelo ob vključitvi Slovenije v Evropsko unijo. Ravno takrat je oblast prevzela prva Janševa vlada, ki si je za cilj zastavila zaostritev neoliberalnih procesov. To je pripeljalo do največjega konflikta med sindikati in državo leta 2005, ko se je na ljubljanskih ulicah zbralo 40.000 ljudi. S to mobilizacijo je sindikatom sicer uspelo zaustaviti uveljavitev enotne davčne stopnje, vendar je vlada iz tega konflikta zagotovo izšla kot nesporni zmagovalec. Uspelo ji je namreč nemoteno nadaljevati privatizacijske procese in uvesti enotni plačni sistem, ki je najbolj oškodoval tiste z najnižimi plačami. Kmalu po porazu v tem konfliktu so začele delavke in delavci množično zapuščati sindikate, kar je posledično povzročilo tudi manjšanje družbene moči sindikalnega gibanja. V tem času se je okrepil tudi ideološko demoniziranje in napadi na sindikate.

Med letoma 2005 in 2008 je stopnja sindikaliziranosti padla iz 37,1 % na 26,6 %. Že tako oslabljene sindikate je pred novo, veliko preizkušnjo postavila gospodarska kriza, ki je začela v Sloveniji učinke kazati proti koncu leta 2008. Ob propadanju velikih podjetjih in nižanju deleža klasičnega delavstva v strukturi zaposlenih, je prišlo naslednje leto v Gorenju do prelomne t. i. “divje stavke”, kar je bil očiten pokazatelj izgube zaupanja v sindikate in izbruh jeze na marsikatere t. i. “rumene sindikate” v njihovih podjetjih. Poudariti pa velja, da je ta spontani, radikalni odziv vplival na pristop sindikalnega gibanja, ki si je v naslednjem letu na tej podlagi izborilo dvig minimalne plače za 140 € v letu 2010.

Danes se sindikati in celotni delavski razred soočata z dvema glavnima problemoma: kako organizirati vse večjo množico prekarnih delavk in delavcev (že leta 2013 je v atipičnih oblikah zaposlitve delalo 40% zaposlenih) in kako se izogniti temu, da bi socialno partnerstvo postala edina strategija njihovega delovanja. Predvsem pri drugem vprašanju svetel zgled postavlja Sindikat Žerjavistov Pomorskih Dejavnosti (SŽPD) iz Luke Koper. Povezovanje z lokalno skupnostjo, informiranje in izobraževanje lastnih članov, velika bojna pripravljenost ter izbira prave sindikalne strategije so načini, ki bi lahko ob uveljavitvi na širši sindikalni ravni pozitivno vplivali na zaustavitev desindikalizacije in na večanje družbene moči organiziranega dela.

Kljub temu in še nekaterim drugim pozitivnim primerom sindikalnega organiziranja ter lokalnih zmag v delavskih bojih, pa je jasno, da je organizirano delo danes, znotraj konflikta s kapitalom, v defenzivi. Da ne bi bilo poraženo, se mora odpovedati nenehni vlogi odgovornega socialnega partnerja, ki vztraja v dialogu z državo in kapitalom, tudi glede na očitno premoč ostalih dveh deležnikov za pogajalsko mizo in tudi glede na za delavski razred močno škodljive kompromise, ki jih v tem procesu sprejema. Namesto tega bi morali sindikati zavzeti razredno pozicijo, da pa bi to lahko storili, se morajo vrniti k osnovnemu organiziranju in krepitvi delovnih kolektivov na delovnih mestih. Posvetiti bi se morali predvsem preseganju obstoječih delitev na prekarce in redno zaposlene, s čimer lahko vzpostavijo pogoje za povezovanje celotnega delavskega razreda ter širitev svojega fokusa onkraj omejenih interesov zgolj redno zaposlenih v prizadevanju za socialno in okoljsko vzdržen sistem ter dostojno in kvalitetno življenje vseh.