Cedrina šola organiziranja 2025

Šola organiziranja 2025, ki je potekala 7. decembra na Vranskem, je bila namenjena treznemu političnemu premisleku o stanju organizacije, njenih izkušnjah zadnjega desetletja ter nalogam, ki jih pred socialistično organiziranje postavlja sodobni kapitalizem. Dogodek je bil zastavljen kot kolektivna refleksija dosedanje prakse, utemeljene v soraziskovanju ter organizacijskem pristopu: razumevanju konkretnih razrednih razmer, protislovij in razmerij moči v družbi ter neposredno na mestih produkcije kot izhodiščih za nadaljnje organiziranje in krepitev delavskega gibanja.

Šola je bila letos razdeljena na dva sklopa. Prvi je bil namenjen pregledu aktualnega stanja organizacije in notranjim nalogam, drugi pa desetletni evalvaciji delavskih bojev, zavezništev, uspehov in porazov. Jasno se je pokazalo, da Cedra ni organizacija, ki stagnira, temveč z analizo konkretnih razmer v posameznih sektorjih odpira vedno nova polja razrednega boja – tam, kjer se v vsakdanjih delovnih razmerah zaostrujejo protislovja kapitalizma in razkrivajo meje obstoječih oblik dela in organiziranja. Prav v teh trenjih prepoznavamo možnosti za intervencijo in prehod iz pasivnega pristajanja na izkoriščanje, ki ga reproducirajo vsakodnevni delovni režimi, v zavestno, organizirano in kolektivno obliko razrednega boja.

Aktualno delo in potencial organiziranja

V prvem delu je bilo predstavljeno delo preteklega leta, pri čemer je treba predvsem izpostaviti napredek ter še vedno premalo izkoriščen potencial organiziranja v zdravstvu in socialnem varstvu, zlasti med mladimi delavci ter študenti. Opravljeni intervjuji in terensko delo so pokazali na počasi se porajajočo razredno zavest – razumevanje, da so nizka plačila, kadrovski primanjkljaj in nevzdržni delovni pogoji sistemski problemi, ki jih ni mogoče rešiti brez kolektivne delavske organizacije. Analiza intervjujev s študenti in mladimi delavci je razkrila globok razkorak med ideološkimi obljubami sistema in materialno realnostjo na delovnem mestu: kronično podfinanciranje, kadrovska izčrpanost, neplačana praksa za študente, neizplačevanje potnih stroškov in malice ter normalizacija preobremenjenosti – da vsakdo dela za 3. Sistem se v veliki meri reproducira skozi osebno predanost in požrtvovalnost posameznikov, kar vodi v izčrpanost in konflikte med delavci, študenti ter pacienti. Pripravljenost mladih za včlanitev v sindikat in aktivno sodelovanje v delavskem organiziranju kažeta, da objektivni pogoji za organiziranje obstajajo – so celo zelo obetavni; manjkajo predvsem organizatorji na terenu, kar ovira oz. pogosto onemogoča sistematično delo, brez katerega pa večji napredek ni mogoč. Ti procesi kažejo, da zdravstvo in socialno varstvo, pa tudi vzgoja in izobraževanje nista zgolj “novi področji” organiziranja, temveč že zdaj predstavljata osrednje torišče boja za podružbljanje sektorjev družbene reprodukcije.

Prav tako bo ena ključnih nalog prihodnjega obdobja širitev baze – pritegovanje delavcev, mladih, študentov in obstoječih kolektivov v organizirano delovanje, ne zgolj v podporne in občasne akcije.

Refleksija desetletnega dela - preboji in lekcije

Drugi del šole je bil posvečen desetletni refleksiji delovanja. Ni šlo za nostalgičen pogled nazaj, temveč za refleksijo in analizo dosedanjih poskusov organiziranja, uspehov in neuspehov. Glavna naloga organizacije ostaja gradnja metode za politično delo z delavsko bazo. To je v relativno kratkem času prineslo premike na terenu – organiziranje delavk in delavcev v maloprodaji, vzpostavitev delavskih odborov ter gradnjo zaupanja skozi konkretne konflikte s kapitalom. Kampanja za zaprtje trgovin ob nedeljah predstavlja pomemben politični moment – razširitev delavskega boja v širši politični konflikt na družbeni ravni; šlo je za preseganje boja na posameznih delovnih mestih, odprlo se je vprašanje življenjskega standarda delavk in delavcev, vključno z zakonsko določeno minimalno plačo in pravico do prostega časa. Pomemben korak je predstavljal tudi javni politični nastop delavk: trgovke so po treh desetletjih »mrka«, ki ga je sproducirala restavracija kapitalizma, znova stopile v javni prostor, govorile so v Državnem zboru in na tiskovnih konferencah. Postale so nosilke boja za proste nedelje; rojevala se je nova generacija sindikalnih bork.

Uspešno terensko delo v borbi za proste nedelje je odprlo možnost za organiziranje delavk in delavcev Tuša (za podrobno analizo glej: https://www.cedra.si/prispevki/raziskovalni-clanki/nasa-triletna-borba), ki je postala naša največja zgodba do zdaj. Primer Tuša je najrazvitejši in najbolj sistematičen primer uspešne uporabe Cedrine metode v prekarizirani, slabo organizirani panogi, kjer se je zdelo, da sindikalni boj ni mogoč - ni pa bil to edini izraz našega delovanja. V Tušu smo vzpostavili sindikat, utemeljen na delavski osnovi – delavski odbor z mrežo odbornikov po poslovalnicah je postal temeljni gradnik delavske organizacije in kolektivnega boja. Ta praksa predstavlja pomemben korak v sindikalnem organiziranju pri nas, saj pomeni zavesten odmik od individualnih pogajanj predstavnikov panožnega sindikata z vodstvom podjetja. Namesto pasivnega zastopanja interesov smo moč gradili skozi sistematično terensko delo, gradnjo delavskega odbora in odbornikov ter stopnjevanja kolektivnih akcij, ki so privedle do priprave na stavko v več kot 80 poslovalnicah po vsej Sloveniji, ker vodstvo ni želelo prisluhniti temeljnima zahtevama delavk in delavcev – dvigu osnovnih plač na zakonsko določeno minimalno raven ter sprejetje podjetniške kolektivne pogodbe. Cedrina metoda je prinesla uspeh in izpolnitev osnovnih zahtev – v prvi vrsti zaradi tega, ker so se delavke in delavci Tuša skupaj s CEDRO kolektivno pogajali - zastopali so jih odborniki in odbornice, ki so jih sami izbrali in so zagovarjali kolektivno dogovorjene zahteve. V podjetniški kolektivni pogodbi pa je bilo med drugim doseženo še naslednje: dodatni dnevi dopusta glede na osebne okoliščine, omejevanje prekarnega agencijskega dela, omejevanje premeščanja delavcev med poslovalnicami itd.

Triletni boj v Tušu je hkrati krepil razredno politiko. Proces mobilizacije v ekonomskem, sindikalnem boju je odprl polje za nadaljnjo politično intervencijo: vzpostaviti zavedanje o problematiki izkoriščanja po kapitalu v okviru procesa produkcije na delovnem mestu in to povezati z vprašanjem reprodukcije v okviru kapitalističnega patriarhata. Na podlagi soraziskave je zrasel Odbor za skupno dobro (Cedra + sindikat Tuš), ki je začel razvijati aktivnosti, usmerjene v povezovanje delavskih interesov prek posamezne panoge – v duhu solidarnosti med trgovkami, delavci v vzgoji in izobraževanju ter delavkami in delavci v dolgotrajni oskrbi s primarnim ciljem zagotoviti univerzalno, kvalitetno in vsem dostopno dolgotrajno oskrbo, zdravstvo in vrtce. S tem je sindikalni boj v Tušu postajal to, kar bi sindikalni boj vselej moral biti: razredni boj za boljše življenje delavk na delovnem mestu in v družbi. Le na ta način je možen prehod iz razpršenih ekonomskih bojev v proces politične konsolidacije delavstva.

Ob tem so potekali tudi pomembni procesi v osebni asistenci, zasebnem zdravstvu, kulturi, vzgoji in izobraževanju, kjer smo vzpostavljali nove sindikalne strukture, odpirali politična vprašanja in oblikovali zametke dolgoročnega organiziranja.

Hkrati pa so bili odkrito naslovljeni tudi porazi: razpad odborov ob spremembi sindikalnega vodstva, protidelavske odločitve ter oportunizem posameznikov in nepripravljenost organizacije, da bi se s temi izzivi lahko ustrezno spopadla. Izkušnje so razkrile napetosti med storitvenim (servisnim) in organizacijskim modelom sindikalnega delovanja in pokazale, da zgolj zanašanje na posamezne vodilne kadre ali kratkoročne akcije ni dovolj za gradnjo trajne delavske moči. Podcenjevanje obstoječe moči znotraj panožnih sindikatov, preveliko zanašanje na posamezne vodilne kadre in precenjevanje pripravljenosti delavk, da dlje časa kontinuirano vztrajajo v zaostrenem konfliktu, so vodili v razpad ali oslabitev delavskih odborov. To pa ne pomeni neustreznosti organizacijskega pristopa oz. ne izničuje pomena kolektivnega delovanja, temveč jasno kaže, da brez lastnih kadrov, sposobnih dolgoročnega dela v posameznih sektorjih in sindikalnih strukturah, ni mogoče vzdržati vzajemnega pritiska kapitala in institucionalnih omejitev sindikatov. To so lekcije trka med razredno politiko od spodaj in omejitvami obstoječega sindikalnega sistema.

Metode, zavezništva in prihodnje naloge

Cedrin projekt je nastal kot refleksija preteklih poskusov prehoda od ideologije brez baze k razredni politiki, ki raste iz realnih konfliktov. Temelji na spoznanju, da razredne politike ni mogoče vsiliti od zunaj, temveč se oblikuje skozi skupno prakso boja, ki hkrati gradi organizacijsko moč, delavske kadre in politično zavest ter politično kulturo delavstva. Ključna Cedrina metoda političnega dela je in ostaja soraziskovanje+organizacijski pristop, ki združuje raziskovanje, organiziranje in politizacijo. Izkušnje kažejo, da gre za eno najmočnejših orodij za gradnjo medsebojnega zaupanja z delavstvom, saj tu niso obravnavani kot objekt agitacije, temveč kot soustvarjalci analize lastnih razmer. Prav ta metoda predstavlja most med teorijo in prakso – med teoretsko analizo in konkretnim bojem na mestu produkcije. V Cedri skušamo na ta način razvijati razredno politiko od spodaj: ne kot idejo, temveč kot prakso kolektivnega boja iz katere rastejo politična moč, izkušeni kadri in razredna solidarnost.

Šola je potrdila tudi pomen zavezništev. Sodelovanje s socialistično Iskro, Ambasado Rog, sindikati in drugimi akterji ni taktična izbira, temveč nujnost. Razprava je pokazala skupne strukturne izzive in odprla prostor za nadaljnjo strateško usklajevanje. Ugotavljamo, da manjše organizacije ne morejo hkrati opravljati vseh funkcij, ki bi jih organizacije delavskega razreda morale: notranje konsolidacije, teoretskega izobraževanja, praktičnega usposabljanja, mednarodnega povezovanja, gradnje in mobilizacije baze ter vodenje delavskih bojev v posameznih panogah. Zelo očitno je torej, da mora razdrobljena in razpršena socialistična levica preseči majhne, partikularne projekte posameznih majhnih organizacij. Gradnja konkretnejše organizacijske in politične moči delavskega razreda bo zahtevala vzpostavljanje trajnejših oblik koordinacije med različnimi organizacijami in njihovimi boji, združevanje izkušenj, znanja in praks ter artikulacijo skupnih političnih ciljev utemeljenih na skupnih metodah političnega dela z bazo. To je hkrati nujen pogoj, da se delavski razred zares politično formira, da začne postavljati lastne politične zahteve, razvijati dolgoročnejšo strategijo in se uveljavljati kot samostojen politični subjekt. Le na tej podlagi je mogoč prehod v naslednjo stopnjo delavskega boja – iz majhnih, razpršenih konfliktov, ki občasno prinašajo mikro-uspehe, v zavesten in koordiniran politični boj delavskega razreda.

Šola organiziranja 2025 ni zaključek refleksije, temveč izhodišče za novo fazo skupnega učenja, povezovanja in gradnje razredne politike, ki bo sposobna odgovoriti na izzive prihodnjih let.

Cedra