Naša triletna borba

Sindikat Tuš smo ustanovili v maju 2021 po zaprtju trgovin ob nedeljah. Skupna, kolektivna akcija SDTS-ja in CEDRE za zaprtje nedelj, s katero smo v ospredje postavili problem preobremenjenosti delavk v maloprodaji in pomen prostega časa ter boja za minimalno plačo, je povezala do tedaj neorganizirane, a po srcu bojevite delavke Tuša. Skupaj s Cedro so začele usmerjati pot novonastalega sindikata Tuš v okviru SDTS-ja. Na odmevni skupni tiskovni konferenci smo predstavili rezultate ankete, v kateri so trgovke in trgovci s praktično plebiscitarno večino podprli predlog za zaprtje trgovin ob nedeljah. S terensko akcijo smo zbrali več kot 6.000 podpisov iz celotne Slovenije, med katerimi so bile tudi delavke Tuša. Uspešno zaključena akcija, ki je prinesla zgodovinsko zaprtje trgovin ob nedeljah, je ustvarila pogoje za ustanovitev aktivnega sindikata v Tušu – podjetju s katastrofalnimi delovnimi pogoji, kršitvami obstoječih delavskih standardov in brez sindikata, ki naj bi bil v Tušu »prepovedan«. Po zmagi in zaprtju nedelj smo poklicali vse podpisnice, jih nagovorili, da je po uspešnem zaprtju nedelj nastopil čas, da se organiziramo v sindikat in nadaljujemo z bojem. V odboru je bilo takrat zgolj šest odbornic: Mirjana Janjić (kolektivno je bila izbrana za predsednico sindikata Tuš) – odbornica Tuš Mozirje, Silvia Vidergar – odbornica Tuš Litija, Elvira Halilovič – odbornica Tuš Zagorje, Janko Janžič – odbornik Tuš Slovenska Bistrica, Mateja Toplak – odbornica Tuš Ptuj Puhova, in Aleksija Cigula Simonič – odbornica Tuš Rače. Sindikat je imel takrat okoli 60 nepovezanih, neorganiziranih članic in članov. Stanje je bilo nevzdržno, delavstvo neorganizirano in v strahu: ni bilo podjetniške kolektivne pogodbe, osnovna plača je znašala komaj 697 EUR, ni bilo omejitev premeščanja, neurejeno je bilo evidentiranje delovnega časa (delavci so delali odštempljani, ogromno ur so puščali podjetju, saj priprava na delo, sestanki in izobraževanja niso šteli v delovni čas), pojavljale so se kršitve, mobing itd. Uprava se je občasno sicer sestala s predsednico sindikata in generalnim sekretarjem, a ti sestanki niso vodili nikamor, saj sindikat ni bil dovolj močan, da bi lahko stal za svojimi zahtevami in se za njih tudi bojeval.

Da bi sindikat okrepili, smo konec leta 2021 izvedli prvo vseslovensko akcijo obiskov Tuševih poslovalnic. Predsednici se je na terenu pridružilo okoli 20 aktivistov in aktivistk Cedre ter predsednica sindikata Lidl, Maruša Gmajner. Terensko delo je ključnega pomena za sindikalno organiziranje v storitvenem sektorju, saj je delavstvo v pretežni meri neorganizirano in razdrobljeno po celotni Sloveniji. S številnimi prevoženimi kilometri obiskujemo oddaljene poslovalnice, se pogovarjamo z delavkami, jih spodbujamo, presegamo njihove strahove, jih informiramo in opogumljamo. Obiski pa niso vse. Z zainteresiranimi delavkami moramo ohranjati stik, jih pridobiti na skupne komunikacijske kanale (Signal) in na redne sestanke preko Zoom-a. Najtežji so začetki, ko še ni zaupanja in prevladuje brezup. A smo vseeno pridobili kontakte in nekaj novih članic, prav tako smo kot sindikat okrepili svojo prisotnost na terenu. To je bil začetek!

AKTIVNOSTI 2022

Med delavkami in delavci Tuša je bil še naprej prisoten strah. V začetku marca 2022 smo opravili poglobljene intervjuje z vsemi odbornicami, s katerimi smo skupaj iskali rešitve. Intervjuji so nadgradnja terenskega dela oziroma obiskov, saj z delavkami (v tem primeru odbornicami) gradimo tesno zaupanje ter skupaj iščemo rešitve v poglobljenem razmisleku. Razmere na delovnem mestu so postajale vse težje, vodstvo pa je z nenehnim zavlačevanjem ali z željo, da se posameznice individualno izpostavijo, situacijo zgolj slabšalo. Maloštevilno članstvo je ostajalo pasivno in brez izkušenj o tem, kaj pravzaprav pomeni sindikat in kaj se od članic in članov pričakuje. Tudi FB stran sindikata Tuš ni pomagala, saj so spletni pozivi premalo. Potrebne so konkretne akcije, v katerih se morajo delavke soočiti s pritiski in drugimi ovirami, ki se jim zdijo sprva nepremostljive.

Na Odboru Rdeči Tuš (osnovni organ sindikata) smo aprila sprejeli sklep, da ponovimo akcijo na terenu. Uspeh je bil velik. Devetindvajset Cedrašev je skupaj z Mirjano Janjić zgolj v dveh dneh obiskalo več kot 50 poslovalnic, včlanili smo okoli 26 delavk in delavcev, pridobili pa okrog 45 novih kontaktov. Največ jih je bilo iz Podravske regije. Na pobudo Mateje Stopinšek iz Planeta Celje, ki takrat še ni bila članica, smo sprejeli sklep, da nadaljujemo s konkretnimi zahtevami v obliki peticije. Planet Celje se je takoj pridružil akciji, saj je jeza, usmerjena proti vodstvenim kadrom, takrat dosegla vrhunec. Stopinšek je včlanila več kot 30 sodelavk in se aktivno pridružila zbiranju podpisov v Savinjski regiji. Konec junija smo izvedli prvo tiskovno konferenco, kjer smo delavcem, javnosti in kupcem sporočili, kakšne so razmere v Tušu, koliko podpisov smo že zbrali in za kakšne zahteve se zavzemamo. Da predsednica ni nastopila sama, so delavke Planeta Tuš in delavke Ptuj Puhova naredile kolektivno fotografijo, ki smo jo na dan tiskovne konference objavili na sindikalni FB strani. Odziv je bil izjemen. Delavke so prvič pokazale svoje obraze na družbenih omrežjih. Peticija, tiskovka in objavljeni fotografiji so bile aktivnosti, ki so še dodatno okrepile sindikat. V manj kot treh tednih (od 13. 6. do 30. 6.) nam je uspelo zbrati 700 podpisov. Včlanili smo več kot 100 članic in pridobili članstvo v 35 novih poslovalnicah ter drogerijah.

Sindikat Tuš je s svojimi aktivnostmi opogumil in spodbudil tudi panožni sindikat, ki je solidarnostno nadaljeval z akcijo in okrepil skupni boj. Avgusta je SDTS sklical novo tiskovno konferenco, kjer so predsednice in predsedniki sindikatov maloprodaje kolektivno stopili pred kamere in napovedali boj za dvig osnovne plače nad minimalno. Skladišče Tuša se je takrat opogumilo! Na skupni kavi nas je sedelo več kot 15 delavcev. Selman Hodžić se je izkazal kot pomemben akter za organiziranje: v manj kot dveh mesecih je včlanil 60 sodelavcev. Sredi oktobra je že sledila stojnica pred skladiščem, 28. oktobra pa smo kljub sestanku z upravo, ki ni hotela sprejeti ničesar, izvedli prvi protest v zgodovini maloprodaje. Skupaj so stopili najbolj bojeviti elementi sindikata: Planet Celje, poslovalnica Rače, poslovalnica Slovenska Bistrica in še nekaj posameznic ter skladiščniki. Vse skupaj jih je bilo okrog 100. Še več pa je bilo teh, ki so morali delati, a so se kolektivno slikali s podpornimi gesli: »Danes protestiram, jutri stavkam«, »Mi smo z vami«. Podporo smo prejeli iz 12 poslovalnic. K stavki so kolektivno in javno pozivale tiste sodelavke in sodelavce, ki se do takrat niso izpostavljali. Temu primeren je bil nov preboj pri včlanjevanju tudi tam, kjer jih do takrat nikakor nismo uspeli prepričati. Odbornik Janko je takole poročal, ko se je vrnil s protesta na delo: »Fenomenalno. Vzdušje med zaposlenimi se je danes kar dvignilo.«

Na panožni ravni smo takrat dosegli:

• Najnižja osnovna plača se je s 1. 1. 2023 dvignila za 36 % na 950 € bruto. Vse plače od 1. do 5. tarifnega razreda so se dvignile v enakem obsegu. Plače od 5. do 7. pa so se dvignile za 25 %.
• V decembru se je začelo izplačevati 85 % karte javnega prevoza za potne stroške. Kjer ni možnosti javnega prevoza, se plačuje kilometrina.
• Nadomestilo za malico se dvigne na višino 6,15 €.
• Regres se v celoti izplača v denarni obliki vsaj v višini zakonsko določene minimalne plače.

Na teren so šle tedaj tudi odbornice, začeli smo s peticijo ZA STAVKO.

Decembra je sindikat štel 510 članov, zbrali smo 1.100 podpisov za stavko, v odboru pa smo imeli 40 odbornic in odbornikov (od tega dva delavca iz skladišča). Od 8. novembra do 16. decembra smo včlanili okoli 140 novih članic, obiskali 88 poslovalnic (nekatere dvakrat), od tega smo imeli kar v 87 poslovalnicah članstvo. Ustanovili smo tudi začasni 10-članski stavkovni odbor (8 odbornic, 2 Cedraša): Branka, Mateja S., Aleksija, Andraž, Ljiljana, Mirjana, Martin, Nika, Selman in Tina. Na pogajanjih s podjetjem pa so bili prisotni: Mateja Stopinšek, Selman Hodžić, Aleksija Cigula Simonič, Branka Šrok, Mirjana Janjić, Andraž Mali, Ladi Rožič in Mojca Stropnik. 16. decembra je bil sklican sestanek z upravo, ki se je začela zavedati, da smo tik pred napovedjo stavke. Stavka decembra 2022 niti ni bila uradno najavljena. Zgolj dva sestanka sta prinesla sledeč uspeh:

• najnižja osnovna plača prodajalk se je dvignila s 697,60 EUR na 1.060 EUR na ravni Tuša;
• omejili smo premeščanje iz poslovalnice v poslovalnico v največji oddaljenosti 50 km od kraja prebivanja (na panožni ravni je ostalo 80 km) + dodatek za delo v drugi enoti;
• uredili smo evidentiranje delovnega časa: končno smo dosegli, da bo štela vsaka minuta na delovnem mestu: izobraževanja, sestanki, priprava na delo itd.; to lahko pomeni tudi do ene ure dnevno;
• prav tako smo dosegli, da se čas priprave na delo in zaključevanja dela dosledno šteje v delovni čas;
• potni stroški: kritje potnih stroškov v višini 85 % cene mesečne vozovnice + izplačilo kilometrine za prihod na delo v višini 0,17 eur/km v primeru opravljanja dela ob sobotah, v primeru ponovnega prihoda na delo, ko se izvajajo inventure ipd. V primeru, ko delavcu ni zagotovljen javni prevoz, se mora upoštevati določila iz kolektivne pogodbe in izplačevati kilometrina.

Dogovor je začel veljati s 1. 1. 2023. Toda že takrat smo vedeli, da papir prenese vse, praksa pa je nekaj povsem drugega.

Izjemna kampanja in priprava na stavko (široka vključenost več kot 500 delavk, 40 odbornic, njihovih družinskih članov, prijateljev, vključenost javnosti in drugih organizacij, kupcev) nam je prinesla tudi nov Odbor za skupno dobro sindikata TUŠ. Odbor je nastal s ciljem emancipacije žensk tako na delovnih mestih kot širše v družbi. Položaj delavke ni odvisen samo od delovnih pogojev, ampak tudi od dostopnosti in kvalitete javnih storitev. Delavka ni izkoriščana le na delovnem mestu, ampak tudi v gospodinjstvu, saj opravi velik delež skrbstvenega dela, ki ga družba sploh ne dojema kot delo. Odbor za skupno dobro raziskuje, kaj smo se naučili, kaj lahko organizirano delavstvo doseže ne samo na delovnih mestih, temveč tudi širše v družbi in delavskih gospodinjstvih. Pričela se je večmesečna raziskava, kjer smo izvedli 11 intervjujev z najbolj bojevitimi odbornicami. Cilj je vzpostavitev zavedanja, da se moramo bojevati tudi za kvalitetne in vsem dostopne javne storitve, kot so zdravstvo, šolstvo, dolgotrajna oskrba itd., ki podružbljajo gospodinjsko delo in s tem razbremenjujejo delavstvo.

Kaj je do sedaj dosegel Odbor za skupno dobro, ki ga koordinira sindikalna zaupnica Ljiljana Jovanović:

• izvedba intervjujev in analiz z 11 odbornicami;
• priprava Facebook kampanje ob 8. marcu in 1. maju 2023 in 2024 na temo obremenitev in gospodinjskega dela (izobraževanje delavstva in javnosti);
• srečanje na Vranskem 2023 – priprava načrta dela, načrtovanje akcije »Ne delam za 3«;
• priprava terena in izvedba akcije »Ne delam za 3«, ki je odmevala v celotni panogi;
• govor koordinatorice na protestu v Ljubljani ob 1. maju.

AKTIVNOSTI 2023 – ZGODOVINSKA NAPOVED STAVKE

Še preden smo vstopili v novo leto, je uprava razbila oziroma pasivizirala sindikat v skladišču. Z odpustitvijo štirih delavcev, ki so sprejeli odpravnino, ter odpovedjo zaposlitve Selmanu Hodžiću, vidnemu organizatorju in odborniku v skladišču, je bilo jasno, da bodo posledice hude. Skladišče je v dobrih treh mesecih padlo. Že po protestu v oktobru so se v skladišču začeli načrtno ustvarjati prepiri, kar je vodilo v nezaupanje. Z odpustitvijo najvidnejših delavcev je uprava hitro širila neresnice in prestrašila člane, ki se niso več upali izpostavljati. Nevtralizacijo sindikata v skladišču (oziroma bojevitosti skladiščnikov) je uprava dosegla z reorganizacijo skladišča, saj je določene oddelke oddala v upravljanje zunanjim izvajalcem, redno zaposlene delavce pa nadomestila z agencijskimi delavci oziroma delavci pri zunanjih izvajalcih.

Podjetje je začelo zavlačevati tudi z realizacijo izbojevanih sklepov. Kljub temu da je bil že marec, še vedno ni bilo jasnih navodil glede evidentiranja delovnega časa. V večini poslovalnic se je delalo po starem, zaradi česar je znova raslo nezadovoljstvo. Vodstvo je kljub dopisom načrtno zavlačevalo, saj je na ta način razbijalo enotnost sindikata. Maja smo uspeli podpisati pogodbo o sodelovanju med sindikatom in upravo (sindikat je postal reprezentativen, kar pomeni, da je bilo vanj vključenih več kot 10 % zaposlenih), kar nam je prineslo možnost uporabe oglasne deske za sindikalne namene, sindikalne zaupnice pa so dobile ure za sindikalno delo (Mirjana Janjić, Mateja Stopinšek in Aleksija Cigula Simonič).

V začetku leta 2023 smo izgubili nekaj članov. Izkazalo se je, da mnogi še vedno niso dovolj vključeni v delovanje sindikata in v sprejemanje skupnih odločitev. Prav tako je uprava uspešno utišala sindikat v skladišču. Novi sestanki z upravo niso prinesli želenih učinkov, pač pa zgolj nove obljube in zavlačevanja. Hkrati je bilo načeto zaupanje med zaupnicami in odborom. Pokazali so se znaki izčrpanosti. O kolektivni pogodbi na podjetniški ravni uprava ni želela slišati ničesar. Prav tako niso hoteli slišati ničesar o reševanju problemov z agencijskimi delavci, dvigu plač, višjem regresu in vrnitvi dodatkov, ki so jih enostransko ukinili po naših pogajanjih takoj v začetku leta.

Poleti so nas udarile še poplave. Na ofenzivo trgovinske zbornice, ki je uničujoče poplave hotela izkoristiti za ponovno odprtje trgovin ob nedeljah, smo hitro odgovorili z mobilizacijo: 10. avgusta je na sestanku na Zoom-u sodelovalo več kot 30 delavk in delavcev. Prisotni so bili predstavniki sindikata Tuš, Spar, Ikea, Cedra in generalni sekretar SDTS-ja. Na sestanku smo prvič jasno povedali, da ne bomo več samo branili zaprtih nedelj, temveč zahtevamo tudi skrajšanje delovnika ob sobotah in višje plače. Aktivno smo zagovarjali ljudsko solidarnost in ne dobičkov kapitala na račun ljudi in narave.

V tem času je udarila še novica o prodaji podjetja Engrotuš, o kateri je uprava molčala. O vsem tem smo izvedeli šele iz medijev. Članstvo je zato postajalo nezaupljivo do sindikata, češ kako to, da sindikat nima nobenih informacij, čeprav so sestanki z upravo potekali vsak mesec. Marsikoga je začelo skrbeti, kaj bo prinesla prodaja. Potrpljenja je bilo vse manj, pojavili so se konflikti, kar je bila voda na mlin vodstvu. Stopnjevalo se je tudi nezaupanje v moč članstva.

Novembra smo se odločili, da moramo stvari vzeti v svoje roke, obvezno obiskati delavce in zagnati kampanjo »Naj bo zelena ali rdeča, naša sindikalna zvezda ostaja žareča!« Zgolj v petih dneh smo skupaj z aktivisti CEDRE obiskali 45 poslovalnic, pri čemer smo zbiranje podpisov pod zahtevami združili z včlanjevanjem delavcev v sindikat. Včlanili smo kar 58 novih članic in članov iz Primorske, Zasavja, okolice Celja, Dolenjske, Kočevja, Ljubljane, Prlekije in Prekmurja. Dobili smo tudi 6 novih odbornic. Akcija je odmevala in vplivala na panožni sindikat, ki je sprejel odločitev, da gredo v peticijo za dvig plač tudi na panožni ravni.

7. decembra so zaupnice na sestanku vodstvu jasno dale vedeti, da delavci stojijo za zahtevami, in da ponovno začenjamo s pripravami na stavko. V decembru smo izvedli tri tiskovne konference, akcijo »Ne delam za 3« in obiskali več kot 50 poslovalnic. Vodstvo je vztrajalo pri svojem, prav tako zaupnice in z njimi delavci (redni tedenski vsečlanski sestanki). Tako je bilo vodstvo prisiljeno, da je na vsakem sestanku dvignilo osnovno plačo (19. decembra so ponudili dvig plače na 1.100 evrov bruto, 50 evrov dodatka za sistematizirano delovno mesto izmenovodje in oddelkovodje (za tri mesece). Minimalna plača pa bi se uskladila z osnovno po treh letih; 21. decembra so ponudili 1.120 evrov bruto), medtem ko smo se mi ves čas pripravljali na stavko, saj je bilo jasno, da vodstvo zgolj izkorišča pogajanja za zavlačevanje.

Zadnja dva tedna sta bila izjemno naporna za vse odbornice in zaupnice. Pritiski so bili močni z vseh strani, prav tako so bile delovne obremenitve zaradi praznikov zelo velike. Kljub temu smo uspeli mobilizirati in pripraviti na stavko več kot 40 poslovalnic, v nekem obdobju tudi več kot 70. Prvič v zgodovini maloprodaje je sindikat trgovinskega podjetja napovedal stavko. Prakse, kako se stavka v trgovskem podjetju, kjer je več kot 120 poslovnih enot, nismo imeli. Večkrat smo morali prirediti navodila. Skupaj z delavkami in SDTS-jem smo na koncu vendarle oblikovali smiselna navodila in taktiko stavke. Napoved stavke je sledila razmeroma kratki mobilizaciji, ki je imela izjemno močne učinke tako na sindikat kot na širšo javnost. Prav tako je mobilizacija razširila sindikalno mrežo na nove poslovalnice, številčno okrepila sindikalno organizacijo in pridobila nove odbornice. Eksterni učinki so bili prav tako izredno močni, saj je mobilizacija in napoved stavke – v sicer stavkovno zelo umirjenem okolju slovenskih industrijskih odnosov – požela veliko podpore naklonjene javnosti, tovariških organizacij in drugih sindikatov. Celotna Slovenija ni podprla sindikata Tuš in boja delavk in delavcev samo v boju za višjo plačo, temveč predvsem zato, ker ne bi smel nihče imeti OSNOVNE PLAČE NIŽJE OD MINIMALNE.

A do stavke naposled ni prišlo – tik pred zdajci (nekaj ur pred začetkom novega delovnega dne in po celodnevnem izvajanju izjemnih pritiskov in groženj na delavstvo po poslovalnicah, s čimer so ponekod uspešno razbili kolektive) je uprava poslala svojo zadnjo ponudbo, ki jo je sindikat po dolgi in razburkani debati sprejel. Analiza odpovedi stavke prinaša naslednje ugotovitve. Razočaranje med delavkami in delavci zaradi odpovedi stavke je bilo veliko. Nezadovoljstvo je bilo vsaj v prvih dneh po odpovedi verjetno še toliko večje, ker so delavke v procesu mobilizacije presegle usmeritev na ozke ekonomistične cilje (plača, ki je sicer zanje najpomembnejši cilj) in želele poslati menedžmentu elementarno politično sporočilo odpora – po domače povedano, niso več bile pripravljene pustiti, da z njimi pometajo. Kljub temu delavke v intervjujih zagovarjajo sprejeto odločitev o odpovedi stavke z argumentom, da je bilo stavkajočih premalo, kar je pokazala med delavkami in delavci izvedena anketa. Natančneje, zlasti najbolj angažirane delavke so videle vzrok za odpoved stavke v razkroju kolektiva. Na drugi strani manj angažirane delavke odgovornost za neuspeh pripisujejo sindikatu in veliko jih meni, da je bila odločitev sprejeta nedemokratično. Vsaj med bolj angažiranimi delavkami ni prišlo do pomembnejšega upada mobilizacijskega potenciala. Nasprotno, kar nekaj indicev je, da delavke in delavci dojemajo sindikat kot vezivo proletarskega kolektiva, katerega uspeh je odvisen od njih samih, kar se zdi dobra popotnica za prihodnje mobilizacije.

Tudi intervjuji so jasno pokazali, da so bili pritiski in šikaniranja, ki so jih vodstvo podjetja, regijski vodje in poslovodje izvajali, sistematični in centralno vodeni, pri čemer je bil njihov glavni cilj atomizacija delavskega kolektiva. Medtem ko pismi direktorja in Mirka Tuša večje škode nista naredili, je poslovodjem z načrtno individualizacijo in atomizacijo ponekod uspelo pritisniti na najšibkejši člen, kar je včasih z učinkom domin za seboj potegnilo še druge delavke in delavce ter razbilo delavski kolektiv. Pri tem so se poslovodje pogosto oprle na delavke v slabem ekonomsko-socialnem položaju, zlasti na nestandardno zaposlene delavke in delavce, tuje državljanke in državljane itn. Na drugi strani so nekatere najbolj zavedne delavke ponekod z uspešnimi intervencijami preprečile manevre nižjega menedžmenta in ohranile odločenost kolektiva za stavko. Intervjuji so precej jasno pokazali, da so v nekaterih poslovalnicah potekali trdi boji z nižjim menedžmentom. Dejavnike, ki odločajo o uspehu ali neuspehu delavskega kolektiva v boju z menedžmentom na ravni poslovalnice je težko identificirati, toda izidi bojev za dostop sindikata do oglasne deske se kažejo kot možen indikator razmerij moči v poslovalnici.

Analiza sugerira, da lahko boje v poslovalnici odloči sposobnost poslovodij, da od stavke odvrnejo del zaposlenih, čemur nato sledi večina kolektiva. Zdi se, da podobni logiki sledi tudi proces mobilizacije na ravni celotnega podjetja. Napoved in preklic stavke sta prinesli bogate in neprecenljive izkušnje, nova znanja in politično rast sindikata, odbornic, članic za prihodnje boje.

Iz te kampanje smo se naučili sledeče:

1. Stavka je eno od najpomembnejših orodij, s katerim lahko organizirani delavci prisilimo tiste, ki nas izkoriščajo, da sprejmejo ukrepe v korist delavstvu in ne kapitalu. Stavka NI skrajno orodje! Skrajno je le njihovo izkoriščanje in naše životarjenje.
2. Nikoli ne bodo VSI za stavko ali akcijo! Nekateri se nam bodo pridružili vmes. Nekje se trije prestrašijo, drugje se trije na novo opogumijo. Ne glejmo le lastne poslovalnice, ampak organiziranost vseh nas na nivoju celotnega podjetja.
3. Za dosego naših skupnih ciljev moramo biti kot sindikat zelo dobro organizirani:
   • po poslovalnicah in v skladiščih rabimo aktivne odbornice, ki so-odločajo in zastopajo svoje sodelavke in sodelavce, javljajo probleme odboru Rdeči Tuš in posredujejo vsa navodila med delavce;
   • članice in člani sindikata Tuš moramo biti obvezno na skupnem komunikacijskem kanalu, da smo lahko ves čas informirani, delujemo čim bolj enotno in se med seboj spodbujamo ter motiviramo za akcije;
   • na nivoju regij potrebujemo regijske predstavnice, ki povezujejo poslovalnice in odbornice ter lahko na sestankih povzamejo, kakšno je stanje v posamezni regiji;
   • pred večjimi akcijami potrebujemo odprte Zoom sestanke za vse delavce, ne glede na to, ali so člani, saj tako krepimo našo organiziranost in enotnost.
4. Vsi si moramo prizadevati za vključujoče in demokratično delovanje našega sindikata. Najvišji organ v sindikatu je Odbor Rdeči Tuš, v katerem so zastopane odbornice/predstavnice iz vsake poslovalnice.
5. Terenske akcije so nujne in to ne samo v času akcij ali pred stavko, temveč tudi tekom leta. Sindikat mora biti viden in prisoten na terenu. Pri obiskih pa morajo medsebojno sodelovati in jih opravljati tako zaupnice, regijske predstavnice, kot tudi odbornice in Cedraši.
6. Peticije, oglasne deske, Zoom sestanki, skupni komunikacijski kanal (Signal) in FB stran sindikata so nujna orodja, s pomočjo katerih se informiramo, izobražujemo, se opogumljamo in postajamo enotni.
7. Tiskovne konference (medijski nastopi) so ključnega pomena za nagovarjanje in informiranje tako kupcev, organizacij, sindikatov kot tudi delavcev. Njihova podpora je nujna za naš skupen uspeh. Zato je nujno, da čim več odbornic sodeluje na tiskovnih konferencah. Naše geslo mora biti: “Delavke za delavke!”
8. Zaradi naše akcije solidarnost in delavska borba nista več prazni besedi. Podpirala nas je cela Slovenija. S svojim bojem in pogumom smo opozorili ne samo na izjemno slabe razmere v trgovini, temveč tudi na probleme mnogih delavk in delavcev. Na tej medsebojni podpori in pomoči moramo delati še naprej.
9. Boriti se moramo za to, da bomo vsi, ki delamo v Tušu, zaposleni neposredno pri podjetju Tuš, saj smo lahko le tako dovolj enotni (prezaposlitev agencijskih delavcev neposredno na podjetje Tuš).
10. Pred stavko smo bili delavci soočeni s povečanimi pritiski, kršitvami in šikaniranji s strani nadrejenih ter vodstva. Zakaj? V njihovem interesu je, da ne pride do akcij ali stavk. Želijo razbiti našo enotnost, nas demotivirati in prestrašiti. Različne oblike izsiljevanj, groženj in kršitev zakonodaje so prakse, ki se jih bodo naši nadrejeni skupaj z upravo in lastniki še posluževali, zato se moramo na to zmeraj dobro pripraviti.
11. Navodila za stavko:
    • morajo biti jasna vsem delavkam in delavcev (štempljanje, uniforma, pavze …),
    • vsaka poslovalnica mora imeti najmanj dve osebi za stavkovno stražo (za vsako izmeno),
    • večer pred stavko ne sprejemamo večjih odločitev; rešujemo še zadnje nejasnosti, smo na terenu, se spodbujamo in poskrbimo drug za drugega (zaščita pred napadi nadrejenih in vodstva),
    • izdelan mora biti načrt posredovanja materiala (plakati, majice, letaki …), da pride pravočasno do vseh poslovalnic,
    • organizirana podpora aktivistov pred poslovalnicami.

Kaj smo dosegli:

• dvig osnovne plače s 1.060 na 1.180 evrov za prodajalke (minimalna plača za 2023 je bila 1.207,53 evrov bruto),
• vrnitev dodatkov oddelkovodjem in izmenovodjem (50 evrov bruto),
• takojšna pogajanja za kolektivno pogodbo na ravni podjetja (termin za začetek pogajanj – 10. januar 2024).

Sindikat se je s kampanjo ponovno okrepil. Iz 340 članov je število poskočilo na 540 članov, v odboru je 48 odbornic. Napovedana stavka je dobila izjemno široko podporo javnosti in kupcev. Uprava podjetja skupaj z lastniki pa je namesto, da bi upoštevala svoje delavce, šla na nož, zato so kljub odpovedi stavke čutili finančne posledice, nič manjše kot če bi upoštevali svoje delavce. Uprava je ves čas, vse do zadnjega, podcenjevala moč v sindikat združenega kolektiva. Po odpovedani stavki tudi ni prišlo do izčlanjevanja, kot je bilo to zaznati po letu 2022. Vključenost delavcev je bila sedaj večja, prav tako aktivnost odbornic, ki so skrbele za prenos informacij in aktivacijo svojih članic/nečlanic. Kljub napakam in upravičenemu razočaranju ob napovedani in kasneje odpovedani stavki je sindikat ostal močan in borben. Uprava pa pripravljena na pogajanja za KP. Kampanja pa se je nadaljevala v 2024.

POGAJANJA ZA KOLEKTIVNO POGODBO NA RAVNI PODJETJA 2024

Izjemna mobilizacija delavstva in javnosti ob decembrskih stavkovnih aktivnostih sta po treh letih upravo spravila k resnim pogajanjem za podjetniško kolektivno pogodbo v letu 2024. S pogajanji smo začeli takoj po novem letu. Celotna kampanja pa traja že od decembra 2023, zato je članstvo z odbornicami in pogajalsko ekipo upravičeno utrujeno in si želi uspešnih zaključkov, počitka in srečanja v živo. Kljub temu smo takoj po novem letu, še izmučeni od divjega decembra, takoj začeli s pripravo osnutka kolektivne pogodbe, ki ne bi prinesla samo ekonomskih, ampak tudi neekonomske pridobitve. Poleg plačnih zahtev smo poudarili tudi pomen večje regulacije in omejevanja neskončne fleksibilnosti delavk za kapital: omejitev premeščanja v druge poslovalnice, omejevanje nadurnega dela, omejevanje neenakomerno razporejenega delovnega časa, pravica do odklopa, strožje omejitve in upoštevanje varnosti in zdravja pri delu; omejevanje uvajanja nestandardnih oblik zaposlitev itd. Izhodišča kolektivne pogodbe smo sprejeli skupaj z vsemi odbornicami in predlog poslali upravi. Skladno s časovnico smo januarja začeli s pogajanji. Sprejeli smo poslovnik pogajanj, oblikovali pogajalske ekipe.

Od januarja do srede junija so potekali redni sestanki odbornic, članstva in intenzivna vsakotedenska pogajanja ob četrtkih v Celju na upravi. Glavna pogajalska ekipa so bili: Mirjana Janjić, Andraž Mali, Mojca Stropnik (sekretarka območne enote Celje, ZSSS), Suzana Ačko Bobovec, občasno Ladi Rožič (generalni sekretar) in pravnica ZSSS, Renata Potočnik. Sestanki so potekali 6 mesecev, vsak teden. Dinamika pogajanj, kot tudi spontani interesi sodelujočih članic, odbornic na vsečlanskih sestankih, je večji poudarek dajala na plačne zahteve, medtem ko so mogoče vprašanja delovnega časa padala v ozadje. Dejstvo je, da so plače bile v Tušu več let zelo nizke, zato je bil to primarni cilj. Dolgoročno pa je vsekakor pomembno, da se v Tušu kot v celotni panogi začne odpirati vprašanje delovnega časa, intenzivnosti dela in več zaposlenih na izmeno. Zato je pomembno, da se sindikati okrepijo tudi v drugih trgovinskih verigah. Kljub temu smo skupaj z delavkami izpogajali verjetno trenutno najboljšo PKP v trgovinski panogi, s kar nekaj inovativnimi, prelomnimi rešitvami (omejitev premeščanja, prepoved neenakomerno razporejenega delovnega časa za delavke, starejše od 55 let, prezaposlovanje agencijskih delavcev, plačan skrbniški dopust, plačana odsotnost za žrtve nasilja v družini). Zagotovo smo postavili dobre temelje za naprej. Sindikat TUŠ (in delavke v maloprodaji in širše) so dobili novo orodje v boju.

Kaj sploh je kolektivna pogodba?

Kolektivna pogodba na podjetniški ravni ureja obveznosti, dolžnosti in standarde delavcev v določenem podjetju. Sklepa se lahko na ravni panoge ali podjetja. V maloprodaji imamo kolektivno pogodbo, na ravni podjetja Tuš pa še ne. Kolektivna pogodba na ravni Tuša je lahko le boljša od panožne pogodbe, ne more biti slabša (za delavce mora določati ugodnejše določbe). PKP lahko katera koli stran spremeni, če pošlje predlog sprememb, nasprotna stran pa ima 30 dni časa za odgovor. Trenutna ureditev je le začetek bistvenega izboljšanja delovnih pogojev v maloprodaji. Ta cilj pa lahko zasledujemo le s krepitvijo organiziranosti v celotni panogi.

Kaj smo s kolektivno pogodbo izboljšali za delavce?

1. Takojšen dvig plač prodajalk NAD minimalno plačo in skladni dvig plač na vseh ostalih delovnih mestih:
   • Plača prodajalke 1. 6. 2024 = 1.270 in 1. 1. 2025 = 1.300 EUR.
   • Vsako leto se bo plača dvigovala hkrati z dvigom minimalne plače.
   • Plača prodajalke nikoli več ne bo manjša od minimalne.
2. Omejitev premeščanja v druge poslovalnice:
   • Največ 50 km od kraja bivanja in največ za skupno 30 dni v letu.
   • Za starše otrok do konca 1. leta OŠ: največ 30 km in skupno 30 dni v letu (od 1. 1. 2025 dalje).
3. Dodatki za premeščanje v druge poslovalnice:
   • 1–7 dni = 50 EUR
   • 8–15 dni = 100 EUR
   • 16–30 dni = 200 EUR
4. Omejevanje prekarnega dela:
   • Agencijski delavec po 5 mesecih dela v Tušu dobi ponudbo za zaposlitev za nedoločen čas.
5. Dodatek za mentorstvo in uvajanje novih delavcev – skladno s panožno pogodbo.
6. Načrtovanje delovnega časa:
   • Delodajalec mora na predlog sindikata delavcem – staršem otrok do dopolnjenega 18. leta – zagotoviti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti, predvsem pri koriščenju letnega dopusta v času šolskih počitnic, pri odrejanju in opravljanju nadurnega ali nočnega dela ter pri prerazporejanju delovnega časa.
7. Neenakomerno razporejen delovni čas in nadurno delo:
   • Delavcu, starejšemu od 55 let, je možno nadurno delo in neenakomerno razporejen delovni čas odrediti samo na podlagi pisnega soglasja.
8. Pravica do odklopa – delavca po preteku delovnega časa ni dovoljeno kontaktirati.
9. Dodatni dnevi dopusta glede na osebne okoliščine:
   • Oskrbovalski dopust – 6 dni plačane odsotnosti.
   • Za žrtve nasilja – 6 dni plačane odsotnosti.
10. Dodatek na delovno dobo – skladno s panožno pogodbo.
11. Solidarnostna pomoč tudi za dolgotrajne bolniške odsotnosti.
12. Prevoz na delo:
    • 85 % vozovnice javnega prevoza.
    • 0,20 EUR za vsak prevoženi kilometer.
    • Če delavec opravlja delo ob sobotah in v primeru ponovnega prihoda na delo v istem delovnem dnevu, je dodatno upravičen do izplačila kilometrine za prihod na delo in z dela v višini 0,19 EUR/km.
13. Malica: 6,90 EUR.
14. Varnost in zdravje pri delu:
    • 20 ur za sindikalno delo na področju varnosti in zdravja pri delu.
    • Aktivno spremljanje vpeljave pravilnika o premeščanju bremen.
15. Ureditev sindikalnega delovanja.
16. Septembra pogajanja za sobotni dodatek oziroma nov sistem nagrajevanja od leta 2025 naprej.

Izjave odbornic sindikata ob podpisu:

“V teh treh letih je sindikat dosegel ogromno in upam, da tudi če slučajno zapustim Tuš, bo sindikat še naprej deloval borbeno. Zelo sem vesela, da ste se v teh treh letih našli ljudje, ki ste ga ustanovili. Da ste imeli toliko poguma, se izpostavili in opozorili na to 30 let trajajočo problematiko Tuša. Delavkam in delavcem Tuša v maloprodaji in skladišču bi rada sporočila samo to, da začnite misliti nase, da brez sindikata ne bi nikoli prišli tako daleč, kot smo. Zberite pogum in ne bojte se vodstva. Zato pozivam vse, ki še niso včlanjeni v sindikat Tuš, da se včlanite, da si izborimo še višji regres in še višjo plačo. Naj ostane v mislih: vsi za enega, eden za vse. V prihodnje se je treba boriti proti mobingu, za več pravic delavcev, za višje plače in regrese. Ne smemo se pustiti manipulirati direktorjem in poslovodjem. Ostanimo borci in borke. Naj nas pisma direktorjev ne vržejo iz tira.”

“Osebno se prvo leto nisem preveč zavzemala za delo sindikata, niti nisem sodelovala kot sedaj. Bila sem članica, ampak nisem tako resno jemala dela članic in dela vseh ostalih, ki so se od začetka borili za naše dobro. Sindikat Tuš je ogromno naredil. Zdi se mi, da je bilo največ premika od lanskega leta – stvari so zelo hitro tekle in so se tudi realizirale. Lahko rečem, v svojem imenu in imenu celotnega kolektiva, da smo se borili dobro in izborili dobre pogoje za naprej, ampak da ostaja še ogromno dela za nadalje. Vsem, ki oklevajo z vpisom v sindikat, pa lahko samo sporočim, da nimajo kaj za izgubiti, lahko jim je samo bolje, kar se tiče same zaščite delavca. V prihodnje bi si res želela, da se izbori še en prosti dan v tednu poleg nedelje, da ne delamo od ponedeljka do sobote non stop, ker ima vsak od nas doma svojo družino, svoje življenje izven Tuša, in fer je, da imamo tudi čas za svoje najbližje. Zaradi takega urnika trpi marsikatera družina. Na splošno pa moram reči, da smo naredili posel, kot se zagre, ne glede na vse prepreke s strani podjetja in vseh nas (ki včasih nismo šparali na besedah) in zato podpiram sindikat. Še naprej bom sodelovala v boju tudi sama, kakor tudi moja poslovalnica. Trenutno pa mislim, da si vsi zaslužimo en dober počitek od vsega tega, da si naberemo moči za novi boj.”

“Pred tremi leti, ko smo začeli s sindikatom, so se vse te zahteve, ki smo jih zdaj dosegli in si jih priborili, takrat zdele nemogoče za doseči. Ampak skupaj nam je uspelo, ker smo bili kot mladi sindikat brez izkušenj dobro organizirani s pomočjo Cedre. Brez našega sindikata bi še zmeraj stali na mestu in premaknilo se ne bi nič, kvečjemu bi bilo še slabše. To je edini način, da kot sindikat – kar smo mi, delavci in delavke – nekaj dosežemo in da nas vodstvo sliši, da se borimo in si izborimo boljši jutri. Samoumevno bi moralo biti, da je delavec, ki dela, zadovoljen, srečen, da hodi v službo z veseljem, ne pa s težko voljo. Da živi dostojno življenje, ne pa, da životari in prihaja iz službe izmučen, utrujen, nejevoljen in depresiven. Zato je žalostno, da se moraš za boljše plače in boljše delovne pogoje boriti. Zato želim sporočiti vsem, da se pridružijo sindikatu, ker je to edini način, da bodo slišani, uslišani in upoštevani. Samo s sindikatom in organizirani v kolektiv vseh delavk in delavcev lahko marsikaj spremenimo in s tem tudi preprečimo, da bi vodilni delali z nami, kar hočejo. To je edini način.”

Bi lahko dosegli še več?

Vedno lahko dosežemo še več. Pogajanja so pokazala, da se moramo poglobljeno lotiti krajšanja delovnega časa, manjšanja obremenitev in usklajevanja urnikov s potrebami prostega časa ter družine. Velik problem predstavlja neenakomerno razporejen delovni čas (delavka lahko dela kar 56 ur na teden, kar ob manku zaposlenih seveda pomeni grozovite obremenitve trenutno zaposlenih), ki ni skladen z evropsko direktivo (ta zahteva 48 maksimalnih ur tedensko), prav tako je treba omejiti referenčno obdobje in povečati usklajevanje družinskega in poklicnega življenja.

Zato smo že sedaj vzpostavili dve delovni skupini, in sicer DS za ureditev delovnega časa in DS o uvajanju novega pravilnika o ročnem premeščanju bremen. Z uveljavljanjem slednjega bo podjetje moralo poskrbeti za varnost in zdravje delavcev, in sicer z različnimi ukrepi: od tega, da bo na izmeni dovolj delavcev, dovolj primerne delovne opreme, pripomočkov in mehanskih pomagal. V akcijo za uveljavljanje pravilnika bomo morali kot sindikat stopiti skupaj z drugimi sindikati v maloprodaji, pa tudi s sindikati v skrbstvu (ogromne obremenitve trpijo ravno bolničarke, negovalke in medicinske sestre).

Razmere v trgovinski panogi še naprej ostajajo težavne: delavcev primanjkuje, delajo za tri, intenzivnost je velika. Po letošnjih podatkih UMAR-ja pa so dobički trgovskega kapitala eni največjih. Čas je, da se začnemo pogovarjati tudi o krajšanju delovnega časa, predvsem ob sobotah, krepitvi in širitvi javnih storitev, ki bodo kvalitetne in delavstvu dostopne. S krepitvijo ostalih sindikatov v maloprodaji (Spar, Lidl, Eurospin, Ikea, Hofer itd.) lahko dosežemo še več na panožni in državni ravni. Potrebno je vzpostaviti aktivno, solidarno, povezano gibanje delavk in delavcev v maloprodaji. V sindikatu pa že načrtujemo pripravo predlogov za izboljšanje podjetniške kolektivne pogodbe TUŠ v letu 2025. Skupaj nam lahko uspe!

Srednje- in dolgoročni cilji za celotni sektor maloprodaje – ČAS ZA SEKTORSKO SOLIDARNOST

1. Razširitev pridobitev v Tušu tudi na preostale trgovske verige:
   • Nadaljevanje pogajanj za sobotni dodatek od leta 2025 naprej.
2. Krepitev sindikalnega organiziranja v celotni panogi in v tej fazi še posebej v podjetjih, kjer kolektivnih pogodb na podjetniški ravni še ni:
   • Spar, Lidl, Eurospin, Ikea, Hofer.
3. Krajšanje delovnega časa in obremenitev:
   • Omejevanje neenakomerno razporejenega delovnega časa in nadurnega dela skladno z evropsko direktivo o organizaciji delovnega časa (maksimalno 48 ur tedensko).
   • Polni delovni čas 30 ur.
   • Razmisliti o možnosti za uvedbo 5-dnevnega tedenskega delovnika (namesto 6).
   • Kampanja za krajšanje obratovalnega časa trgovin ob sobotah in več prostega časa za delavke.
   • Mesečni počitek – prost vsaj en vikend skupaj.
   • Kampanja “Ne delam za 3” v vsako trgovsko verigo.
4. Višje plače:
   • 1.500 EUR osnovna plača prodajalke za 30 ur dela.
5. Omejevanje in odprava nestandardnega zaposlovanja:
   • Omejitev največjega števila vseh nestandardnih oblik zaposlitev.
   • Sistem prehajanja v standardno zaposlitev za polni in nedoločen čas (Vsakemu, ki v podjetju dela 3–6 mesecev, se ponudi pogodba o zaposlitvi za poln in nedoločen čas.).
6. Uveljavitev pravilnika o premeščanju bremen:
   • Konkretni ukrepi.
7. Ustanavljanje svetov delavcev in krepitev delavskega vpliva na delovanje trgovskih podjetij.
8. Delavski vpliv znotraj logističnih verig: organiziranje v skladiščih in ostalih delih logistike (prevozniki).
9. Mednarodno povezovanje in organiziranje v trgovskih verigah (UNI Global, ETUC).