Razburkanje obstoječega svetovnega reda

Prevod prispevka The Churning of the Global Order

Ob prvem maju v Cedri objavljamo prevod prispevka The Churning of the Global Order, ki so ga v januarju tega leta na svoji spletni strani objavili pri Tricontinental: inštitutu za družbeno raziskovanje. Tekst je povzetek njihove poglobljene raziskave o spreminjajočih razmerjih moči v svetu, ki smo jim priča. Celotna raziskava, z naslovom Hyper-Imperialism: A Dangerous Decadent New Stage, je prav tako objavljena na njihovi spletni strani.

Z razpadom Sovjetske zveze v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja se je v zahodnem svetu pojavila teza o koncu zgodovine: človeštvo je doseglo svojo končno stopnjo razvoja - ki jo predstavlja svetovni kapitalizem, temelječ na zasebni lastnini - in zgodovina naj bi dosegla svoj konec. Kapitalistični Zahod je razglasil svojo večno zmago. Čeprav ta interpretacija sveta tudi danes še marsikje prevladuje, pa so se že kaj hitro začele pojavljati razpoke v njej, ki postajajo v sodobnem času vse večje. Spremembe, ki se trenutno odvijajo v svetu, jasno kažejo, da obstoječa politično-ekonomska ureditev sveta ne bo več dolgo vztrajala, ampak bo doživela tektonske spremembe. Pomembnejšo spremembo obstoječe svetovne ureditve je predstavljala selitev večine svetovne industrijske proizvodnje na t. i. globalni jug, ki je s tem postal tudi središče tehnološkega in znanstvenega razvoja. Države globalnega juga - nekdanje kolonije in polkolonije, ki so bile stoletja podvržene brutalnemu izkoriščanju imperialističnih zahodnih držav, so danes postale močnejše in bolj samozavestne - na globalnem jugu dozorevajo pogoji za odpravo in propad imperializma. Vladajoči razredi na Zahodu, v jedru imperialističnega izkoriščanja, doživljajo krizo, kar pomeni, da ima tudi delavski razred pri nas priložnost, da z gradnjo močnega in organiziranega delavskega gibanja doseže odpravo kapitalističnega izkoriščanja in obstoječe kapitalistične svetovne ureditve. Zato je pomembno, da ne čakamo, kdaj bodo dozoreli objektivni pogoji za to, temveč da jih vsi skupaj aktivno ustvarjamo.

Naj živita 1. maj in delavska borba

Cedra

Januarja 2023 je novinar japonskega časnika Yomiuri Shimbun prosil tiskovno predstavnico japonskega zunanjega ministrstva Hikariko Ono, če lahko poda definicijo izraza "globalni jug." "Japonska vlada nima natančne definicije," je odgovorila, vendar "je moje razumevanje, da se na splošno uporablja za države v razvoju."[1]

Japonska vlada se je trudila najti natančnejšo definicijo globalnega juga, ki jo je zapisala v svojo Diplomatsko modro knjigo za leto 2023. V dolgem poglavju knjige, ki govori o ideji globalnega juga, japonski diplomati priznavajo, da je mogoče v nekdanjem tretjem svetu zaznati novo razpoloženje. Ko so države globalnega severa pod vodstvom ZDA od celotnega sveta zahtevale, da sprejme njihovo stališče glede vojne v Ukrajini (ki predvideva popolno izolacijo Rusije), se to ni zgodilo. Še več, države globalnega juga so Zahod obtožile dvojnih standardov, saj zahodne države, kot ugotavlja japonsko zunanje ministrstvo, upravičujejo svoje lastne vojne, medtem ko obsojajo vojne drugih. V luči tega novega razpoloženja na globalnem jugu je japonsko zunanje ministrstvo izjavilo, da je v mednarodnih odnosih potreben drugačen "vključujoč pristop, ki bo premostil razlike v vrednotah in interesih posameznih držav." Japonski zunanji minister Yoshimasha Hayashi je v predgovoru k Diplomatski modri knjigi zapisal: "Svet je na zgodovinski prelomnici."[2]

To prelomnico ponazarja z dejstvom, da je bilo le malo držav globalnega juga pripravljenih sodelovati pri izolaciji Rusije, saj so večinsko zavrnile resolucije, ki so jih v Generalni skupščini Združenih narodov pripravile zahodne države. Hkrati se je treba zavedati, da niso vse države, ki so zavrnile zahodne resolucije glede Rusije, protizahodne v političnem smislu. Mnoge izmed njih so predvsem pragmatične - pomembna jim je nizka cena ruskih energentov. Ne glede na to, ali so naveličani pritiskov Zahoda ali pa morebiti vidijo gospodarske priložnosti v odnosih z Rusijo, se vse več držav v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki upira pritiskom, ki prihajajo iz Washingtona. Tudi francoski predsednik Emmanuel Macron je priznal, da je "z začudenjem spremljal, kako množično izgubljamo zaupanje globalnega juga."[3]

Na okrogli mizi münchenske Varnostne konference, ki je potekala 18. februarja 2023, so trije voditelji iz Afrike, Latinske Amerike in Azije predstavili svoj argument o tem, zakaj nasprotujejo vojni v Ukrajini in tudi pritiskom po prekinitvi odnosov z Rusijo. Kot je dejala premierka Namibije Saara Kuugongelwa-Amadhila: "Spodbujamo mirno rešitev [ukrajinskega] konflikta, tako da se bo lahko ves svet fokusiral na izboljšanje življenjskih razmer za ljudi po vsem svetu, namesto da uporabljamo svoje bogastvo za izdelovanje in kupovanje orožja in raziskujemo, kako čim bolj učinkovito pobijati ljudi." Na vprašanje, zakaj se je Namibija vzdržala glasovanja v Združenih narodih o vojni v Ukrajini, je Kuugongelwa-Amadhila dejala: "Naš poudarek je na reševanju problema ... ne na prelaganju krivde." Denar, ki se uporablja za nakup orožja, je dejala, "bi lahko uporabili precej bolj smotrno, za spodbujanje razvoja v Ukrajini, Afriki, Aziji in drugod, tudi v Evropi sami, kjer se veliko ljudi sooča s težavami."[4]

Serija poročil, ki so jih objavile vodilne zahodne finančne hiše, ponavlja Macronovo zaskrbljenost zaradi upadanja verodostojnosti Zahoda na globalnem jugu. Investicijska družba BlackRock ugotavlja, da vstopamo v "razdrobljen svet z različnimi konkurenčnimi bloki", medtem ko Credit Suisse opozarja na "globoke in vztrajne razpoke", ki so se odprle v obstoječem svetovnem redu.[5] Credit Suisse natančno opisuje te razpoke: "Interesi globalnega Zahoda (zahodne razvite države in njihovi zavezniki) se vse manj ujemajo z interesi globalnega Vzhoda (Kitajska, Rusija in zavezniki), predvsem glede ključnih strateških vprašanj. Globalni jug (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska ter večina držav v razvoju) je v procesu reorganizacije, ki bo tem državam omogočala boljše zagovarjanje njihovih lastnih interesov."[6]

Da bi razumeli velike spremembe, ki se trenutno odvijajo v svetu, in da bi bolje razumeli zmedenost globalnega severa glede teh sprememb, smo pri Tricontinental: Institute for Social Research spisali dosje št. 72, The Churning of the Global Order, ki temelji na naših raziskavah in analizah, opravljenih skupaj z organizacijo Global South Insights. Celotna študija je bila objavljena pod naslovom: Hyper-Imperialism: A Dangerous Decadent New Stage (januar 2024)[7]

O IZRAZIH GLOBALNI JUG IN GLOBALNI SEVER

Združene narode sestavlja 49 držav globalnega severa in 145 držav globalnega juga. Za lažje razumevanje odnosov in razmerij moči med državami na globalni ravni smo v pričujočem besedilu države globalnega severa in globalnega juga razdelili v obroče. Obroči globalnega severa se vijejo okoli Združenih držav Amerike in njenih najbližjih zaveznikov, ki se nahajajo v središču oz. notranjem jedru, pri čemer so v obroče, ki obkrožajo to središče ali notranje jedro, razdeljene ostale države na globalnem severu, ki iz različnih razlogov niso del notranjega jedra. Opozarjamo še, da različni obroči ne kažejo na kakršno koli razdrobljenost globalnega severa, saj ta v praksi deluje kot enoten blok. Globalni jug pa po drugi strani ni enoten blok, temveč gre za različne skupine držav, od katerih ima vsaka svojo logiko in svoje interese, kot bomo pojasnili v nadaljevanju.

Globalni sever

Vojna v Ukrajini je pospešila geopolitične premike, ki so se odvijali v zadnjem desetletju. Na eni strani se je skupina držav pod vodstvom ZDA enotno, kot integriran vojaški, gospodarski in politični blok, odzvala na vstop ruskih sil v Ukrajino. Te države skupaj sodelujejo v različnih mednarodnih in meddržavnih povezavah, med katerimi sta najpomembnejši Zveza NATO in skupina G7 (skupina sedmih najrazvitejših držav na svetu). To odraža dinamiko, ki vlada v svetu vse od padca Sovjetske zveze leta 1991. To pomeni, da Zveza NATO in G7 delujeta enotno in vselej zastopata skupno stališče, pri oblikovanju katerega imajo največjo vlogo ZDA, medtem ko sta Evropa in Japonska zgolj pomožni sili tega zavezništva.

V zadnjih nekaj desetletjih so protislovja med Natom in državami G7 povsem zbledela. Kljub nekaterim razlikam v vojaških, gospodarskih in političnih stališčih ter zmogljivostih teh držav (npr. nesoglasje med ZDA, Veliko Britanijo in Francijo glede tega, kdo bo Avstraliji dobavljal podmornice) je mogoče globalni sever razumeti kot enoten blok, ki se je pripravljen združiti okoli ključnih problemov in odprtih vprašanj.[8]

Egipčanski intelektualec Samir Amin je že leta 1980 pisal o "postopni konsolidaciji držav, ki so v centru kapitalističnega sistema (Evropa, Severna Amerika, Avstralija)". Kmalu zatem je Amin začel uporabljati izraz triada. Ta se nanaša na jedro imperialističnih sil, ki so se pojavile po drugi svetovni vojni.[9] Vladajoči razredi v Evropi in na Japonskem so, kot je trdil, svoj lastni nacionalni interes podredili skupnemu interesu, kot so ga določile vlade v ZDA. Če gradimo na Aminovem pojmovanju, lahko države globalnega severa razporedimo v štiri obroče, upoštevajoč tudi trenutne trende v mednarodnih in regionalnih odnosih.

Ti štirje obroči so:

  1. Notranje jedro imperialističnih anglo-ameriških držav pod vodstvom ZDA, ki ga sestavljajo Združene države Amerike, Velika Britanija, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija (ki so vse članice mreže Five Eyes (Pet oči) - mreže obveščevalnih agencij, ki si med seboj delijo vse obveščevalne podatke) in Izrael. Gre za najnaprednejše države sveta na vojaškem, gospodarskem in političnem področju, pri čemer imajo ZDA prevlado nad celotno skupino.

  2. Naslednji obroč sestavlja devet evropskih (nekdanjih) imperialističnih sil: Nemčija, Francija, Italija, Španija, Nizozemska, Belgija, Švedska, Norveška in Danska. Vse te države so članice obveščevalne mreže Fourteen eyes (Štirinajst oči) (uradno poznane kot SIGINT Seniors Europe), vse so tudi članice NATA (pri čemer je Švedska ravno zaprosila za članstvo). Kljub temu da gre za močne evropske države, pa svoje nacionalne interese podrejajo notranjemu jedru in se pogosto obnašajo kot vazalne države. Vzemimo primer Nemčije – kljub temu da ima eno največjih gospodarstev na svetu in prevladuje v Evropski uniji – ki je od začetka vojne v Ukrajini leta 2022 zanemarila zdravje svojega lastnega gospodarstva in svojih lastnih državljanov, saj je "morala" upoštevati zahteve vlade ZDA, ki ima popoln nadzor nad evropsko zunanjo politiko. Kot je zapisal ekonomist Michael Hudson, so ZDA "že tretjič v enem stoletju premagale Nemčijo."[10]

  3. Tretji obroč sestavljajo Japonska in sekundarne evropske sile, kot so Švica, Irska, Avstrija, Portugalska, Grčija in Finska. Čeprav so te države zveste Združenim državam Amerike, nimajo tolikšnega vpliva v svetu kot evropske imperialistične sile, katerih moč temelji na njihovih vojaških, gospodarskih in političnih zmogljivostih. Nekatere od njih - npr. Portugalska in Islandija - so del Nata, vendar za ameriško vojaško strategijo nimajo ključnega pomena. Čeprav je Portugalska nekdanja kolonialna sila, je zaradi njenega relativno nizkega BDP-ja nismo vključili v drugi obroč evropskih sil.

  4. Četrti zunanji obroč sestavlja devetnajst držav nekdanjega Vzhodnega bloka. Te države, ki nikoli niso bile kolonialne sile, so se po koncu hladne vojne pridružile imperialističnemu bloku predvsem zaradi gospodarske odvisnosti in podrejenosti ter tudi zaradi razširitve Zveze NATO proti vzhodu Evrope. V mnogih državah so na oblasti pro-NATO desničarski režimi (npr. Poljska, Ukrajina in Estonija), ki igrajo vodilno vlogo v prizadevanjih Zahoda, da bi si zagotovil nadzor nad Rusijo. Drugi poskušajo biti neodvisni od NATA (npr. Srbija), čeprav jim zahodni pritisk pogosto pušča le malo izbire.

Leta 1945, po koncu druge svetovne vojne, so ZDA začele utrjevati svojo hegemonijo nad državami globalnega severa na treh področjih:

  1. Vojaška prevlada ZDA nad Evropo prek Nata in gradnja ameriških vojaških oporišč v državah, ki so bile poraženke druge svetovne vojne (Nemčija, Italija in Japonska).

  2. Gospodarsko povezovanje in vse večja gospodarska odvisnost Japonske, Zahodne Evrope in anglo-ameriških držav od ZDA. Ta odvisnost se je začela z Marshallovim načrtom (1948) v Evropi in z vojaško okupacijo (1945–1952) na Japonskem.

  3. Politična podrejenost evropskih in japonskih političnih elit ZDA, ki so posredno določale, katere politične stranke so lahko bile na oblasti. Politična nadvlada je bila dosežena z ustanavljanjem številnih proameriških mednarodnih organizacij in z vabljenjem študentov iz teh delov sveta na ameriške univerze, kjer so se študenti naučili razumevanja sveta skozi oči in interese ZDA.[11]

Poleg podrejenosti globalnega severa Združenim državam Amerike na treh že omenjenih področjih – za kar je bilo potrebnega veliko truda – so za razumevanje koncepta globalnega severa in logike štirih obročev, na katere smo razdelili te države, ključni še trije drugi dejavniki.

  • Skupna zgodovina okrutnosti. Izraz globalni sever ni nevtralen geografski izraz. Pravzaprav sploh ni geografski, saj vključuje tudi države, kot sta Avstralija in Nova Zelandija. Namesto tega je izraz Globalni sever sinonim za druge izraze, kot so Zahod ali razvite države. Vse to so precej vljudne oznake za najustreznejši izraz: imperialistični blok. Treba je omeniti, da je večina teh držav – bodisi anglo-ameriško jedro pod vodstvom ZDA. bodisi osrednje evropske sile, bodisi sekundarne evropske sile – oblikovala sodobni svet skozi skupno zgodovino nasilja, ki se je začela z atlantsko trgovino s sužnji in nadaljevala z uporabo jedrskih bomb proti civilistom Hirošime in Nagasakija ter z genocidom nad Palestinci, ki je trenutno v teku. Žal trenutno še nimamo na voljo nobenega zares celovitega poročila o stotinah milijonov ljudi, ki so bili žrtve kolonializma.[12] Osrednja značilnost imperialističnega nasilja in okrutnosti je odtekanje bogastva iz koloniziranih regij sveta v kolonialne sile. Ta odliv bogastva ni le napolnil blagajn imperialističnih sil, s katerim so zgradile izjemno infrastrukturo, ki jo uporabljajo še danes; oblikoval je tudi neokolonialni sistem, v katerem bogastvo še naprej odteka od nekdanjih kolonij, ki so danes sicer neodvisne države, v imperialistični center.

  • Odtekanje bogastva z juga proti severu. Kljub temu da imajo le 14,2 % svetovnega prebivalstva, pa ima 49 držav globalnega severa kar 40,6 % delež svetovnega BDP (merjenega glede na pariteto kupne moči oz. PPP).[13] Z nadzorom nad kapitalom, proizvodnjo osnovnih surovin, nad intelektualno lastnino ter znanostjo in tehnologijo – ta nadzor izhaja že iz dobe kolonializma – si države globalnega severa še naprej zagotavljajo, da se svetovno bogastvo kopiči pri njih. Eden od najjasnejših primerov ogromne kolonialne kraje bogastva je skoraj 45 bilijonov dolarjev, ki so jih Britanci iztisnili iz Indije med letoma 1765 in 1938. To bogastvo je preplavilo britanski bančni sistem, omogočilo kopičenje kapitala za razvoj britanske industrije. Države globalnega severa so si s tovrstno krajo zagotovile neprimerljivo prednost v razvoju, ki traja še danes.[14] V istem času se je povprečna pričakovana življenjska doba med letoma 1870 in 1921 v Indiji zmanjšala za 20 %, stopnja pismenosti pa je bila leta 1947, ko je Indija po tristo letih kolonializma pridobila neodvisnost, zgolj 12,2 %.[15] Podatki nedavne raziskave kažejo, da je bilo na podlagi neenake izmenjave med letoma 1960 in 2017 z globalnega juga izropanih okoli 152 bilijonov dolarjev. Avtorji poudarjajo, da si je globalni sever samo v letu 2017 prisvojil blago v vrednosti 2200 milijard dolarjev – "dovolj, da bi lahko 15-krat odpravili skrajno revščino po svetu."[16] Predstavljajte si, da bi lahko izračunali celoten odtok bogastva iz (nekdanjih) kolonij in socialni vpliv, ki ga je imela ta kraja na zdravstvene in izobraževalne sisteme koloniziranih dežel.

  • Militarizacija in obveščevalne dejavnosti. Vloga obveščevalnih (vohunskih) mrež je pri ocenjevanju moči globalnega severa pogosto podcenjena. Obveščevalne dejavnosti danes več ne predstavlja le vohunjenje starega tipa, ampak vključuje tudi digitalni nadzor in hibridno vojskovanje (vključno s kibernetskimi napadi na ključno infrastrukturo). Vsaka od držav globalnega severa sodeluje v medsebojni izmenjavi obveščevalnih podatkov, ki jo poganja notranje jedro. Bližje kot je država notranjemu jedru, bolj usklajena je raven obveščevalne dejavnosti in tudi vojaške aktivnosti. To ne pomeni, da države v zunanjih obročih niso vpete v te aktivnosti, temveč le, da niso podrobno seznanjene z vsemi informacijami in tehnološkimi preboji na vojaškem področju. Struktura štirih obročev se odraža v globalnih obveščevalnih mrežah, kar ponazarjajo razlike med obveščevalnimi omrežji Five, Nine in Fourteen Eyes. Obveščevalna mreža Five Eyes (sestavljena iz petih držav notranjega jedra ter z Izraelom kot de facto "šestim očesom") tesno sodeluje z državami Nine Eyes (Dansko, Francijo, Nizozemsko in Norveško, ki so dodane državam Five Eyes) in državami Fourteen Eyes (Belgija, Nemčija, Italija, Španija in Švedska, ki so dodane državam Nine Eyes). Dlje, kot so države oddaljene od jedra, manj podrobne obveščevalne informacije prejmejo.

Globalni jug

Za razliko od globalnega severa globalni jug ni integriran, enoten blok. Države globalnega juga imajo različna gospodarstva, vojaške zmogljivosti, politične sisteme in vlade, pogosto z nasprotujočimi si političnimi tradicijami. Kljub temu te države združuje zgodovinsko dejstvo, da so nekdanje kolonije ali polkolonije, ki so bile podvržene petstoletnemu ponižanju in izkoriščanju. Nekatere države skušajo vzpostaviti lastne socialistične projekte, zaradi česar so bile deležne sankcij in drugih ukrepov – tudi poskusov državnih udarov – s strani imperialističnega bloka. Države globalnega juga so v zadnjih letih prav tako pogosto zavzele enotno stališče okoli določenih vprašanj, predvsem glede dolžniške krize, vzpostavitve ekonomske demokracije in lažjega dostopa do zdravil, vključno s cepivi.

Kljub tem skupnim značilnostim jih ne moremo pojmovati kot enoten blok, kot smo to storili za globalni sever. Za boljše razumevanje globalnega juga smo države razdelili v šest skupin, s prepletenimi medsebojnimi odnosi.

Te skupine so:

  • Socialistične neodvisne države. Ta skupina vključuje šest držav (Kitajska, Vietnam, Venezuela, Laos, Severna Koreja in Kuba), ki ostajajo zavezane lastni socialistični poti, z vsemi zapleti in težavami, ki jih ta prinaša. Kitajska, ki je ključna članica skupine, ima od leta 2016 najvišji BDP na svetu (glede na pariteto kupne moči) in gospodarstvo, ki je skoraj trikrat večje od gospodarstva Indije (države s primerljivim prebivalstvom).[17] Kitajci so v zadnjih desetletjih dosegli največji preskok od vseh držav na svetu v smislu človeškega razvoja, saj so iz revščine dvignili 800 milijonov ljudi.[18]

  • Države, ki iščejo večjo suverenost.
    To skupino sestavljajo države, ki so v zadnjem času sprejele ukrepe za uveljavljanje lastne suverenosti, vendar niso vzpostavile socialističnega projekta. Mnoge od teh držav, npr. Eritreja in Mali, so del Skupine prijateljev za obrambo Ustanovne listine OZN, ki je bila ustanovljena julija 2021 pod vodstvom venezuelske vlade.[19] Rusija, poseben primer v tej skupini, je trenutno primarna tarča za spremembo režima in za uvajanje prisilnih ukrepov, s katerimi jo želi globalni sever oslabiti in razorožiti.

  • Trenutno ali zgodovinsko progresivne države. Te države so se oblikovale skozi narodnoosvobodilna gibanja – npr. boj proti apartheidu v Južni Afriki – in gibanja proti diktaturam – npr. v Braziliji – katerih vpliv se je globoko vtisnil v njihovo politično kulturo. Kljub omejitvam, hudim notranjim nasprotjem in težavam pri iskanju neodvisnosti od globalnega kapitalističnega sistema se niso uklonile zahtevam ZDA. Vendar pa v nobeni od teh držav ni prišlo do socialistične revolucije, ki bi z izvedbo obsežne zemljiške reforme ali z nacionalizacijo gospodarstva oslabila njihove nacionalne buržoazije.

  • Nove neuvrščene države. Te države s hitro naraščajočim BDP-jem počasi preraščajo svojo odvisnost od Zahoda. Velikost in obseg njihovih gospodarstev sta jim dala nekaj neodvisnosti za uresničevanje lastnih nacionalnih gospodarskih interesov. Prav tako so se začeli zavedati, da lahko ZDA in njihovi zavezniki proti njim kadarkoli uvedejo sankcije, kot so zaseg deviznih rezerv ali uvedba embarga. Prepoznali so grožnje, ki jim jo predstavljajo države globalnega severa.[20]

  • Raznolik globalni jug. Ta skupina vključuje raznolikih 111 držav, ki nimajo enotnih in jasnih političnih, gospodarskih ali vojaških ciljev in interesov. Te države se vsaka na svoj način soočajo z globalnim severom.

  • Močno militarizirane države pod vplivom ZDA.
    Dve državi, ki sestavljata to skupino – Južna Koreja in Filipini – sta dejansko vojaški koloniji Združenih držav Amerike, njuno prebivalstvo se sooča s pritiskom podrejenosti ameriškim vojaškim in varnostnim potrebam.

Skupaj teh 145 držav globalnega juga (vključno s Palestino kot opazovalko v OZN) predstavlja 85,8 % svetovnega prebivalstva in 59,4 % svetovnega BDP (glede na pariteto kupne moči).[21] Kot bomo videli v zadnjem delu, so države, ki smo jih razdelili v teh šest skupin, članice različnih regionalnih in mednarodnih projektov (kot so Šanghajska organizacija za sodelovanje, Zveza južnoameriških narodov, BRICS10 ali G77). Te organizacije odražajo novo razpoloženje na globalnem jugu, ki se premika proti regionalizmu in multilateralizmu in se oddaljuje od gospostva, ki ga je vzpostavil imperialistični blok.

PET OBLIK NADZORA

V preteklem stoletju so marksistični pogled na imperializem oblikovali predvsem Leninovi teoretski in praktični prispevki, ki so temeljili tudi na izkušnji ruske revolucije. V svojem klasičnem delu Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma (1916) je Lenin pisal, da so v kapitalizmu, po predhodni konkurenčni fazi, začeli nastajati oligopoli predvsem v ključnih sektorjih gospodarstva (npr. v finančnem sektorju). Ti oligopoli so med seboj tekmovali in se spopadali, kar je sčasoma pripeljalo do konfliktov med državami, v katerih so se ti oligopoli nahajali - na koncu so izbruhnili tudi vojaški spopadi. Val dekolonizacije, ki je zajel svet po koncu druge svetovne vojne – Latinsko Ameriko pa je zajel že v 19. stoletju – je ustvaril nove pogoje za imperializem. Umik imperialističnih sil iz svojih nekdanjih kolonij ni pomenil njihove izgube nadzora nad svetovno ekonomijo. Nastali so novi odnosi nadvlade in odvisnosti, ki jih je nekdanji predsednik Gane Kwame Nkrumah poimenoval z izrazom neokolonializem.

A v zadnjih nekaj letih smo lahko priča postopnemu upadu moči in nadzora, ki ga ima Zahod nad svetom. Za boljše razumevanje tega procesa smo uporabili metodo Samirja Amina, s katero lahko ocenimo moč imperialističnega bloka.[22] Amin je trdil, da za obstoj neokolonializma ni nujno, da bi si Zahodne multinacionalke lastile večino svetovnih dobrin. Za obstoj neokolonialnih odnosov je bistven monopolni nadzor nad ključnimi gospodarskimi sektorji, ki zagotavlja stalen dotok bogastva vladajočemu razredu na globalnem severu. Amin je prepoznal pet oblik nadzora, ki sestavljajo jedro neokolonialne strukture:

  • nadzor nad naravnimi viri,

  • nadzor nad finančnimi tokovi,

  • nadzor nad znanostjo in tehnologijo,

  • nadzor nad vojaško močjo,

  • nadzor nad informacijami.

V prispevku The World Needs a New Socialist Development Theory (julij 2023) smo trdili, da gospodarski vzpon držav na globalnem jugu (Kitajske, Indije, Indonezije, Brazilije, Turčije in Mehike) ogroža popoln nadzor Zahoda nad naravnimi viri, finančnimi tokovi[23] ter znanostjo in tehnologijo.

K slabitvi moči globalnega severa sta prispevali tudi dve nespametni epizodi ZDA in njenih zaveznikov:

  1. Ameriške vojne v Afganistanu, Iraku in Libiji.
  2. Gospodarska kriza 2008, ki je bila posledica prekomernega kreditiranja in preveč ohlapne regulacije bančnega sistema.

Vojna in gospodarska kriza sta sprožili krizo, zaradi katere globalni sever izgublja popoln nadzor nad svetom. V tem kontekstu je leta 2007 na varnostni konferenci v Münchnu ruski predsednik Vladimir Putin dejal, da svet ne potrebuje gospodarja.[24] Na globalnem jugu so se začeli pojavljati vse večji dvomi o vodilni vlogi ZDA, ki naj bi s svojo finančno in vojaško močjo predstavljale stabilnost v svetu.

Gonilo sprememb predstavljata predvsem Kitajska in Rusija. Spremembe v njunih politikah in stališčih so sovpadale z ameriškimi vojnami in kaosom, ki je zajel svetovni kapitalistični sistem.

Kitajska

V zadnjih letih vlade Hu Jintaa (2003–2013) se je kitajsko vodstvo začelo spraševati o svoji odvisnosti od ameriškega trga in ameriške politične volje. Nastanek skupine držav BRICS leta 2009, pri čemer je imela Kitajska vodilno vlogo, simbolizira spremenjeno vlogo Kitajske v svetu. Pod vodstvom Xi Jinpinga je dobila kitajska tudi jasno in podrobno politično ogrodje za svoje delovanje. Nova politična usmeritev pomeni predvsem iskanje ter vzpostavljanje alternativ ameriški hegemoniji: ustvarjanje močnega notranjega trga z obsežnimi kapitalskimi naložbami ter izkoreninjenje skrajne revščine v državi; na mednarodni ravni pa je Kitajska zagnala pobudo Belt and Road (Pas in cesta, v uporabi je tudi izraz Nova svilna pot). Cilj te kitajske pobude je obnova nekdanje svilne poti med Kitajsko in Evropo, ki bi jo dosegli z obsežnimi infrastrukturnimi projekti.

Rusija

Proti koncu prvega desetletja 21. stoletja je ruska vlada začela odpravljati škodo, ki jo je njenemu ljudstvu povzročil propad Sovjetske zveze. Vlada je začela slabiti moč "energetskih oligarhov" in vračati nadzor nad energetskim sektorjem v državne roke, prav tako je začela skrbeti za čim bolj samozadostno gospodarstvo. Ključen je predvsem nadzor nad financami, saj želi Rusija preprečiti odtekanje dobičkov iz Rusije na Zahod. Drugič, vlada je začela povečevati vlogo Rusije v skupini OPEC+ (organizaciji držav izvoznic nafte) in modernizirati svoj energetski sektor, da bi lahko bolj učinkovito prodajala nafto in zemeljski plin Evropi, kar je bilo v času ameriških vojn na Bližnjem vzhodu, ki so oteževale dostop do tamkajšnjih energentov, za Evropo še posebej pomembno.

Nov položaj Kitajske in Rusije – predvsem v okviru gospodarske krize na globalnem severu – je privedel do tesnejšega povezovanja Evropske unije z Evrazijo. Ta proces se je odvijal na dveh ravneh: evropske države so se začele vse bolj zanašati na ruske energente (Rusija je zapolnjevala tretjino energetskih potreb Nemčije) ter na investicije in tehnologijo iz Kitajske (18 držav Evropske unije se je pridružilo pobudi Pas in cesta, vključno z Italijo, Poljsko, Portugalsko in Češko). Povezovanje Evrope z Azijo je bilo zgodovinsko logično in potrebno, vendar je to povezovanje zaradi naglega vzpona Kitajske ogrožalo tako obstoječo strukturo globalnega severa, kot tudi neokolonialno strukturo svetovnega gospodarstva. ZDA, ki se sprva niso odzvale na te dogodke, so kasneje skupaj s svojimi zavezniki pričele krepiti hibridno vojno proti Kitajski in Rusiji. Frontna linija te vojne je najprej potekala na gospodarskem področju (trgovinska vojna ZDA proti Kitajski), kmalu pa sta ključni pomen dobili dve konkretni ozemlji: Ukrajina in Tajvan. Vojna v Ukrajini je pomembno vplivala na obstoječi svetovni red na dveh področjih: prvič, cene hrane in energentov so se po vsem svetu občutno povišale, in drugič, številne države v razvoju so zavrnile zahodni pogled na vojno in niso uvedle sankcij proti Rusiji.

A vojaška moč in kontrola globalnega severa nad preostankom sveta s tem nista usahnili. V času velike gospodarske in politične krhkosti skuša globalni sever pod vodstvom ZDA z vse večjo silo uveljavljati svojo moč, s čimer ogroža tudi obstoj našega planeta. Kot kaže naša raziskava, namenjajo države globalnega severa – zlasti ZDA – ogromna proračunska sredstva za vojsko in oboroževanje ter zapravljajo ogromno količino človeškega potenciala za iskanje vedno novih in bolj učinkovitih načinov za uničevanje človeških življenj.

NADZOR NAD OROŽJEM

Države globalnega severa niso bile sposobne vzpostaviti takšnega političnega projekta, ki bi se bil na globalni ravni sposoben soočiti z bistvenimi problemi človeške družbe – lakoto, revščino, podnebno krizo. Namesto tega so si prizadevale za ohranjanje statusa quo - za ohranjanje svoje prevlade v svetu. Ta prevlada se je začela z razpadom Sovjetske zveze in socialističnih držav v Vzhodni Evropi leta 1991 ter z izbruhom dolžniške krize na globalnem jugu, ki je najprej izbruhnila leta 1982, ko Mehika ni zmogla odplačevati svojih dolgov. Številni akademiki in intelektualci v ZDA so začeli obstoječe stanje predstavljati kot večno – z razpadom Sovjetske zveze naj bi se zgodovina končala in dominacija ZDA v svetu naj bi trajala večno. Vendar pa so se v tej pravljici kmalu začele pojavljati razpoke. Najprej so se začele kazati v vojaških napadih ZDA na Afganistan in Irak, še večje pa so postale z izbruhom gospodarske krize leta 2008.

ZDA in njeni zavezniki so si zato v 2. desetletju 21. stoletja po najboljših močeh prizadevali za ponovno vzpostavitev popolnega nadzora nad svetom. Natova vojna proti Libiji leta 2011 je bila pomemben korak v smeri zagotavljanja te prevlade. Vojna v Libiji je tudi odprla razpravo o uporabi NATA kot organizacije, ki lahko uveljavlja moč in prevlado Zahoda vse od Južnokitajskega morja pa do Karibov. Tudi gospodarske sankcije so postale pomembno orožje Zahoda. Sankcije so zdaj uperjene proti vsakomur, ki si drzne voditi preveč samostojno in samosvojo politiko. Zahod je lahko namreč katerikoli neposlušni državi v trenutku onemogočil dostop do hrane, zdravil in drugih osnovnih potrebščin. Število sankcij proti različnim državam se je v zadnjih 20 letih povečalo kar za 933 % in so postale zelo priljubljeno orodje za discipliniranje.[25] Pritisk na države globalnega juga se izvaja tudi prek Mednarodnega denarnega sklada, ki je med pandemijo koronavirusa začel zaostrovati zahteve po vzpostavitvi strogih varčevalnih ukrepov. Ti varčevalni ukrepi so v praksi pomenili, da je moralo na desetine revnih držav več sredstev namenjati odplačevanju obresti kot svojim lastnim zdravstvenim sistemom, ki se zaradi tega niso mogli ustrezno odzvati na pandemijo.[26]

Nova smer v mednarodnih odnosih se je začela kazati tudi leta 2018, ko so Združene države Amerike uradno razglasile konec vojne proti terorizmu. V svoji posodobljeni Nacionalni obrambni strategiji so Američani jasno zapisali, da sta glavni grožnji svetu postali Kitajska in Rusija. Tedanji ameriški obrambni minister Jim Mattis je odkrito povedal, da je treba za vsako ceno onemogočiti vzpon Kitajske in Rusije, preden postaneta "enakovredni tekmici". Menil je, da morajo ZDA vso svojo vojaško, finančno in politično moč nameniti temu, da Kitajsko in Rusijo spravijo na kolena.[27]

Ne samo, da imajo ZDA po svetu na stotine vojaških oporišč, ki obkrožajo Rusijo in Kitajsko; imajo tudi zaveznike z ugodno geografsko lego na kitajskem oz. ruskem pragu (npr. Nemčija, Poljska, Japonska). V letih 2015 in 2019 je ameriška pomorska flota z agresivnimi vajami "svobodne plovbe" pod vprašaj postavljala ozemeljsko celovitost Kitajske. Tovrstni vojaški manevri, pa tudi intervencija ZDA v Ukrajini leta 2014, in zajeten dogovor o dobavi orožja Tajvanu leta 2015 so pomenili še dodaten pritisk na Kitajsko in Rusijo ter grožnjo njuni suverenosti. Nato so se ZDA, prav tako leta 2018, še enostransko umaknile iz Sporazuma o jedrskem orožju srednjega dosega (INF), kar je razburkalo sistem nadzora nad jedrskim orožjem. Ta poteza skupaj s cilji, ki so zapisani v ameriški Nacionalni obrambni strategiji, kaže, da ZDA resno razmišljajo tudi o uporabi taktičnega jedrska orožja proti svojim nasprotnikom.

Ruskega vojaškega posredovanja v Ukrajini tako ni mogoče razumeti, ne da bi bolje razumeli zgodovino pritiskov in groženj, ki jim je bila v preteklih desetletjih izpostavljena Rusija. Obstaja realna možnost, da bi ZDA svoje jedrsko orožje srednjega dosega namestile v Ukrajino – ne glede na to, ali se bo Ukrajina kdaj pridružila Zvezi NATO ali ne.[28]

Vojaška moč v svetu

Želja po ponovni utrditvi svoje moči v svetu se kaže tudi v sredstvih, ki jih ZDA in njihove zaveznice namenjajo za vojsko.

Sodelavci organizacije Stockholm International Peace Research Institute (SIPRI) so izračunali, da so ZDA v letu 2022 za vojsko in oborožitev namenile 877 milijard dolarjev. To predstavlja približno 39 % celotne svetovne vojaške porabe.[29] Vendar, kot kaže nedavno poročilo, objavljeno v reviji Monthly Review, je znesek, ki so ga izračunali pri SIPRI-ju, podcenjen: realna vojaška poraba ZDA je v letu 2022 znašala okoli 1500 milijard dolarjev – skoraj dvakrat več, kot so izračunali pri SIPRI-ju.[30] Del sredstev od izračunanih 1,5 bilijona dolarjev namenijo Američani tudi za vzdrževanje svojih vojaških baz, ki jih imajo po svetu več kot 900.[31]

Če prištejemo še znesek, ki ga za vojsko in oborožitev namenijo preostale članice Zveze NATO (okoli 360 milijard dolarjev) in znesek vseh vojaških zaveznikov, ki niso člani NATA (234 milijard dolarjev), znaša skupna vojaška poraba imperialistična bloka pod vodstvom ZDA okoli 2,13 bilijona dolarjev. Skupni svetovni izdatki za vojsko so v letu 2022 tako znašali 2,87 bilijona dolarjev. Z drugimi besedami, vojaški blok pod vodstvom ZDA nameni za vojsko in oborožitev kar 74,3 % vseh svetovnih vojaških izdatkov. ZDA za svojo vojsko porabijo 12,6-krat več sredstev na prebivalca od svetovnega povprečja (Izrael, ki je na drugem mestu, porabi 7,2-krat več od svetovnega povprečja na prebivalca, medtem ko porabijo preostale članice imperialističnega bloka dva do trikrat več od svetovnega povprečja, Kitajska pa npr. 0,6-krat več).[32]

Javno dostopni ameriški podatki nam tudi kažejo, da so bili pripadniki ameriških oboroženih sil med letoma 1798 in 2023 prisotni v 101 državi po svetu.[33] V skladu s svojo politiko vojaških intervencij so ZDA med letoma 1776 in 2019 prav tako izvedle vsaj 392 vojaških posredovanj v tujih državah. Polovica teh operacij je bila izvedena med letoma 1950 in 2019, 25 % pa v obdobju po koncu hladne vojne.[34] Samo v letu 2022 so vojaške sile imperialističnega bloka izvedle 317 intervencij v državah globalnega juga, od tega 137 v državah zaveznicah.[35]

Najboljši prikaz vojaških in gospodarskih načrtov Zahoda povzema nedavna skupna izjava EU in NATA:

Zveza NATO in EU se dopolnjujeta in krepita svojo vlogo pri podpiranju mednarodne varnosti in miru. Še naprej bomo uporabljali različne instrumente, ki so nam na voljo, naj bodo politični, gospodarski ali vojaški, za uresničevanje naših skupnih ciljev v dobrobit naših državljanov.[36]

Kitajski delež na drugi strani znaša 10 % svetovnih vojaških izdatkov (292 milijard dolarjev), njena vojaška poraba na prebivalca pa je 22-krat manjša od porabe Združenih držav Amerike.[37] Dejstva kažejo, da je strašenje pred Kitajsko in njeno vojaško močjo neutemeljeno. Ravno obratno – številke nam kažejo, da porabi Kitajska večino svojega bogastva za investicije v infrastrukturo in industrijo in ne za vojsko ter oboroževanje.

Edino območje na svetu, kjer Američani nimajo nobene vojaške baze ali drugega vojaškega objekta, se nahaja v Evraziji, gre za Kitajsko, Indijo, Iran in Rusijo. ZDA že vse od leta 1992 sanjajo o podjarmljenju tega dela sveta, tudi z uporabo svoje vojaške moči. Leta 1997 je Zbigniew Brzezinski, nekdanji svetovalec za nacionalno varnost ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, svaril pred "najnevarnejšim scenarijem za ZDA" – pred zbliževanjem Kitajske, Rusije in morda Irana, ki jih ne bi "družila enotna ideologija, temveč skupni problemi in interesi." "Za Ameriko," je zapisal Brzezinski, "je Evrazija najpomembnejše področje, ki predstavlja šahovnico, na kateri se še naprej odvija boj za primat v svetu."[38] Da bi se izognili temu scenariju, so Brzezinski in drugi poudarjali, da morajo ZDA na svojo stran pridobiti bodisi Kitajsko bodisi Rusijo, s čimer bi bila druga sila povsem izolirana, ZDA pa bi s tem dobile vodilno vlogo na evrazijski šahovnici. A zunanja politika ZDA je bila v zadnjih letih pravo nasprotje prej omenjenega: namesto da bi skušale eno od držav pridobiti na svojo stran, so začele izvajati pritisk na obe hkrati, kar ju je povezalo in utrdilo njune medsebojne odnose.

O USTANAVLJANJU NOVIH MEDNARODNIH ORGANIZACIJ

Na zadnji dan vrha držav skupine BRICS v Južni Afriki, ki je potekal avgusta 2023, je pet držav ustanoviteljic (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) medse sprejelo šest novih članic: Argentino, Egipt, Etiopijo, Iran, Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate.[39] Čeprav se je argentinska nova desničarska vlada pod vodstvom Javierja Mileija nato uradno umaknila iz BRICS-a, pa preostalih deset držav zdaj obsega že 45,5 % celotnega svetovnega prebivalstva, njihov delež svetovnega BDP-ja (preračunanega na pariteto kupne moči) pa znaša 35,6 %. Za primerjavo, čeprav države G7 (Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Velika Britanija in ZDA) predstavljajo le 10 % svetovnega prebivalstva, znaša njihov delež svetovnega BDP (preračunan na pariteto kupne moči) 30,4 %. Medtem ko so države, ki danes tvorijo BRICS10, odgovorne za 44 % ustvarjene dodane vrednosti iz industrijske proizvodnje, znaša delež držav G7 le 21,6 %.[40] Vsi razpoložljivi kazalniki, npr. delež proizvodnje različnih kovin, kažejo na ogromno (industrijsko) moč držav članic BRICS10. Celso Amorim, svetovalec brazilske vlade in eden od arhitektov BRICS-a, je spreminjanje razmerij moči v svetu opisal z besedami: "Države G7 več ne morejo ukazovati preostanku sveta." [41]

Države članice BRICS10, kljub vsem svojim notranjim izzivom in težavam, zdaj torej že predstavljajo večji delež svetovnega BDP od držav skupine G7, ki se kljub temu še naprej obnaša kot svetovni izvršni organ, ki bi se mu morali vsi podrejati. Pred vrhom BRICS-a v Južni Afriki je za članstvo v skupini zaprosilo triindvajset držav (vključno s sedmimi državami, ki so članice OPEC), več kot štirideset držav pa je izrazilo zanimanje za pridružitev BRICS-u, vključno z Indonezijo, sedmo največjo državo na svetu glede na BDP (preračunan na pariteto kupne moči).

Pomembno je opozoriti, da BRICS10 v svojem delovanju upošteva obstoj in sodeluje z novimi mednarodnimi organizacijami, ki so nastale neodvisno od volje Zahoda, kot sta Skupnost latinskoameriških in karibskih držav (CELAC) in Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO – Shanghai Cooperation Organisation). BRICS10 tako predstavlja možnost za dodatno krepitev regionalnega povezovanja za tiste države, ki so že članice katere od omenjenih organizacij.

Zakaj se je BRICS-u pridružila tako raznolika skupina držav, ki vključuje celo dve monarhiji? Ko so brazilskega predsednika Luiza Inácia Lulo da Silvo vprašali glede razlik med članicami BRICS-a, je dejal: "Ni pomembno, kdo je na oblasti, ampak država sama." Težko je zanikati velik geopolitičen premik, ki ga ima pridružitev Irana in drugih držav BRICS-u.[42] Jasno je, da je bila razširitev BRICS-a zelo pomembna za krepitev geopolitične moči te organizacije.

BRICS se trenutno ukvarja s tremi ključnimi vprašanji:

  • nadzor nad oskrbo z energijo in energetskimi potmi,
  • nadzor nad globalnimi finančnimi razvojnimi sistemi,
  • nadzor nad institucijami za mir in varnost.

Nadzor nad oskrbo z energijo in energetskimi potmi

BRICS10 je precej močan tudi pri proizvodnji energentov. Iran, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati so člani OPEC-a, ki skupaj z Rusijo, članico OPEC+, producira 26,3 milijonov sodčkov nafte na dan, kar je nekaj manj kot 30 % svetovne dnevne proizvodnje.[43] Vloga Kitajske, ki je dala pobudo za dosego diplomatskega sporazuma med Iranom in Savdsko Arabijo v aprilu 2023, je obema državama omogočila, da sta se pridružili BRICS-u. BRICS-u se je poleg Savdske Arabije in Irana pridružil še Egipt, eden od največjih afriških proizvajalcev nafte.[44] Ampak bistven ni zgolj sam obseg proizvodnje, temveč še posebej vzpostavitev novih svetovnih energetskih poti in nadzor nad njimi. Kitajska in Savdska Arabija sta prek svojih pobud Pas in cesta ter Vizija za 2030 že ustvarili mrežo naftnih in plinskih platform na ozemljih globalnega juga. Cilj je, da bo v prihodnosti BRICS10 začel usklajeno delovati z ostalimi producenti in izvozniki energentov.

Eden od rezultatov razširitve skupine BRICS je tudi znižanje napetosti med Rusijo in Savdsko Arabijo glede količine načrpane nafte. Države, ki producirajo in izvažajo energente, imajo sedaj poleg skupine OPEC+ na voljo še BRICS10, znotraj katere lahko oblikujejo skupno energetsko politiko. Širitev BRICS-a prav tako ogroža trenutno obstoječ sistem petrodolarja (v katerem morajo države z nafto trgovati le v ameriških dolarjih), saj namerava vse več držav – med njimi tudi Savdska Arabija – prodajati nafto v drugih valutah. Kitajska nafto od Rusije in Iraka že kupuje v lastni valuti, po novem pa jo bo tudi od Savdske Arabije.

Nadzor nad globalnimi finančnimi in razvojnimi sistemi

Ena od osrednjih točk razprave na vrhu BRICS-a je bila usmerjena tudi na gradnjo in krepitev lastne finančne in razvojne arhitekture, znotraj katere bodo lahko države neodvisne od Mednarodnega denarnega sklada, Wall Streeta in nihanja ameriškega dolarja. Hkrati s tem pa si BRICS ne prizadeva, da bi popolnoma zaobšel trenutno uveljavljene mednarodne trgovinske in razvojne institucije, kot so Svetovna trgovinska organizacija (STO), Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Države članice BRICS so na zaključni izjavi vrha ponovno poudarile pomen "večstranskega trgovinskega sistema, ki temelji na skupaj sprejetih pravilih, v središču katerega je Svetovna trgovinska organizacija".[45] Načrti BRICS-a ne pomenijo popolne prekinitve sodelovanja s STO ali Mednarodnim denarnim skladom, vsekakor pa ponujajo dvojno pot naprej: prvič tako, da bo imel BRICS več nadzora in moči nad usmeritvijo in politikami že uveljavljenih mednarodnih organizacij, in drugič, da so državam BRICS-a na voljo tudi dodatni finančni in razvojni mehanizmi, ki niso vezani na razpoloženje globalnega severa. V tem pogledu je še posebej pomembna ustanovitev Nove razvojne banke.[46]

Kot je izjavil Cyril Ramaphosa (trenutno predsedujoči BRICS-u), države članice BRICS svoj načrt za izboljšanje "stabilnosti, zanesljivosti in pravičnosti globalne finančne arhitekture uresničujejo z uporabo lokalnih valut ter prek lastnih finančnih mehanizmov in plačilnih sistemov, ki so alternativa Zahodnim."[47] Čedalje večje število držav po svetu pri trgovanju z drugimi državami več ne uporablja dolarja kot splošne valute, ampak med seboj trgujejo v lastnih valutah. Čeprav obstaja na svetu okoli 150 valut, ki jih lahko uporabljamo kot zakonito plačilno sredstvo, se mednarodna plačila skoraj vedno izvajajo v ameriških dolarjih (leta 2021 je bilo prek mednarodnega bančnega plačilnega sistema Society for Worldwide Interbank Financial Telecommunications oz. SWIFT kar 40 % plačil opravljenih v ameriških dolarjih).[48]

Druge valute imajo v svetovni trgovini zelo omejeno vlogo, pri čemer kitajski RMB predstavlja le okoli 2,5 % plačil.[49] Vendar pa pojav novih mednarodnih plačilnih sistemov – kot so kitajski Čezmejni plačilni medbančni sistem, indijski Enotni plačilni vmesnik ali ruski Sistem za finančno sporočanje – napoveduje, da se bo trgovanje v drugih valutah v prihodnosti le še povečevalo. BRICS je pred nekaj meseci že odobril ustanovitev delovne skupine, katere naloga bo preučitev možnosti za ustanovitev skupne valute, ki bi jo uporabljale države članice BRICS.

Nova razvojna banka pa je v skladu s tem izjavila, da bodo skušali v obdobju 2022–2026 vsaj 30 % transakcij in posojil izvesti v lokalnih valutah.[50] Predsednica Nove razvojne banke Dilma Rousseff je izjavila, da bo banka delovala drugače od Mednarodnega denarnega sklada, ki od držav zahteva, da izvajajo točno določene politike in ukrepe. “Nova razvojna banka deluje drugače. Spoštujemo suverenost in notranjo politiko vsake države.” [51]

Tudi vstop Etiopije in Irana v BRICS10 nam kaže, na kakšen način se velike države globalnega juga odzivajo na sankcije, ki jih Zahod izvaja proti več deset državam po svetu, vključno z dvema ustanovnima članicama BRICS (Kitajski in Rusiji). Kitajska že vrsto let uspešno trguje z Etiopijo, etiopsko glavno mesto Adis Abeba je tudi sedež Afriške unije. Pritegnitev Etiopije v BRICS zagotavlja, da ta velika država (z velikim številom prebivalcev in pomembnimi kmetijskimi zemljišči) ne bo padla nazaj v orbito imperialističnega bloka.

Nadzor nad institucijami za mir in varnost

Zaključna izjava držav članic BRICS govori tudi o pomembnosti "celovite reforme OZN, vključno z reformo Varnostnega sveta OZN".[52] Varnostni svet ima trenutno petnajst članic, od katerih je pet stalnih (Kitajska, Francija, Rusija, Velika Britanija in ZDA). Hkrati pa nobena država iz Afrike ali Latinske Amerike nima stalnega sedeža v Varnostnem svetu, prav tako ga nima Indija – država z največjim številom prebivalcev na svetu. Z namenom, da bi to neravnovesje odpravili, nudi BRICS podporo "legitimnim težnjam držav Afrike, Azije in Latinske Amerike, vključno z Brazilijo, Indijo in Južno Afriko, da bi igrale večjo vlogo v mednarodni politiki."[53]

Novo razmerje moči v svetu torej predstavljajo predvsem tri nove mednarodne organizacije:

  1. BRICS10 (razširjena skupina BRICS), ki je v veliki meri strateška, hkrati pa tudi gospodarska sila, ima deset uradnih članic in več partnerjev.

  2. Šanghajska organizacija za sodelovanje (2001), ki se je ob nastanku ukvarjala predvsem z varnostnimi vprašanji v Srednji Aziji, se je sčasoma razvila v organizacijo, ki se na mednarodni ravni ukvarja z razvojem in trgovino.

  3. Skupina prijateljev za obrambo Ustanovne listine Združenih narodov (2021) je predvsem politična platforma, ki združuje dvajset držav članic OZN, ki se soočajo z velikim bremenom nezakonitih sankcij (npr. Alžirija, Venezuela, Zimbabve), ki so jih proti njim uvedle ZDA in druge države globalnega severa. Mnoge od teh držav so se vrha BRICS udeležile kot povabljenke in številne so že izrazile željo, da se pridružijo skupini BRICS kot polnopravne članice.

Ni naključje, da so v vseh treh omenjenih organizacijah vse tri države, ki so primarna tarča imperialističnega bloka: Kitajska, Iran in Rusija.

Države globalnega juga si delijo številne skupne izzive in tudi razvojne priložnosti, na podlagi katerih so začele iskati okvir za tesnejše medsebojno povezovanje in sodelovanje. Ti skupni interesi vključujejo potrebo po:

  • Vsestranskem sodelovanju med državami globalnega juga.

  • Novem razvoju na globalni ravni, ki je usmerjen na izgradnjo regionalnih gospodarstev, ki v medsebojni trgovini in za investicije uporabljajo lastne valute namesto ameriškega dolarja.

  • Močni suverenosti, ki bi onemogočala nenehne intervencije Zahoda. To vključuje vojaške pritiske in digitalni kolonializem.

  • Reparacijah, v katere je treba vključiti odškodnino za stoletja dolžniških pasti, ki so jih zahodne države vsiljevale na globalnem jugu, in tudi nadomestilo za presežne izpuste emisij toplogrednih plinov.

V svetu se odvijajo tektonske spremembe, ki sta jih vojna v Ukrajini in genocid, ki smo mu trenutno priča v Palestini še pospešila. Na eni strani teh sprememb stoji upadajoča ekonomska moč globalnega severa, na drugi pa gospodarski razvoj in s tem povezana naraščajoča samozavest držav globalnega juga, ki iščejo vse večjo neodvisnost od mednarodnih organizacij pod nadzorom svetovnega severa. Ta dosje je povzetek naše temeljite analize Hyper-Imperialism: Spremembe, ki se odvijajo v svetu vodijo v nastanek sveta, kjer Zahodni svet ne bo več dominantna sila.

Opombe

[1] Ministry of Foreign Affairs of Japan, press conference by Foreign Press Secretary Ono Hirariko, 25 January 2023, https://www.mofa.go.jp/press/kaiken/kaiken24e_000202.html.

[2] Ministry of Foreign Affairs of Japan, Diplomatic Bluebook 2023: Japanese Diplomacy and International Situation in 2022, 29 September 2023, https://www.mofa.go.jp/policy/other/bluebook/2023/pdf/en_index.html, i and 3.

[3] Emmanuel Macron (President of France), ‘France in the World’, Munich Security Conference, Germany, 17 February 2023, https://securityconference.org/en/medialibrary/collection/munich-security-conference-2023/.

[4] Defending the UN Charter and the Rules-Based International Order, Munich Security Conference, Germany, 18 February 2023, https://securityconference.org/en/medialibrary/collection/munich-security-conference-2023/.

[5] BlackRock Investment Institute, 2023 Global Outlook: A New Investment Playbook (New York: BlackRock, 2 October 2023, https://www.blackrock.com/ca/institutional/en/literature/market-commentary/bii-2023-global-outlook-ca.pdf?switchLocale=y&siteEntryPassthrough=true; Credit Suisse, Investment Outlook 2023: A Fundamental Reset (Zürich: Credit Suisse, 2022), https://www.credit-suisse.com/about-us-news/en/articles/news-and-expertise/investment-outlook-2023-a-fundamental-reset-202211.html#:~:text=We%20now%20expect%20the%20euro,manages%20to%20avoid%20a%20recession.

[6] Credit Suisse, Investment Outlook 2023, 14.

[7] Hyper-Imperialism: A Dangerous Decadent New Stage, Studies on Contemporary Dilemmas no. 4, 23 January 2024, https://thetricontinental.org/studies-on-contemporary-dilemmas-4-hyper-imperialism.

[8] Flavia Krause-Jackson, Ania Nussbaum, and Kitty Donaldson, ‘The French Won’t Forget Being Snubbed Over Submarines’, Bloomberg, 22 September 2021, https://www.bloomberg.com/news/articles/2021-09-22/how-france-can-respond-to-australia-u-s-u-k-submarine-deal; Vijay Prashad, ‘Clear Away the Hype: The US and Australia Signed a Nuclear Arms Deal, Simple as That’, Peoples Dispatch, 22 September 2021, https://peoplesdispatch.org/2021/09/22/clear-away-the-hype-the-us-and-australia-signed-a-nuclear-arms-deal-simple-as-that/.

[9] Samir Amin, Class and Nation, Historically and in the Current Crisis (New York: Monthly Review Press, 1980), 104; Tricontinental: Institute for Social Research, Resurrecting the Concept of the Triad, newsletter no. 22, 1 June 2023, https://thetricontinental.org/newsletterissue/triad/.

[10] Michael Hudson, ‘America Defeats Germany for the Third Time in a Century’, Counterpunch, 1 March 2022, https://www.counterpunch.org/2022/03/01/america-defeats-germany-for-the-third-time-in-a-century/.

[11] Vijay Prashad, Washington Bullets: A History of the CIA, Coups, and Assassinations (New Delhi: LeftWord Books, 2020).

[12] Alexander Koch et al., ‘Earth System Impacts of the European Arrival and Great Dying in the Americas after 1492’, Quaternary Science Reviews 207 (1 March 2019): 13–36, https://doi.org/10.1016/j.quascirev.2018.12.004; Steven J. Micheletti et al., ‘Genetic Consequences of the Transatlantic Slave Trade in the Americas’, The American Journal of Human Genetics 107, no. 2 (6 August 2020): 265–77, https://doi.org/10.1016/j.ajhg.2020.06.012; Adam Hochschild, King Leopold’s Ghost: A Story of Greed, Terror, and Heroism in Colonial Africa, (Boston: Houghton Mifflin, 1999); Fritz Blackwell, ‘The British Impact on India, 1700–1900’, Association for Asian Studies 13, no. 2 (Fall 2008), https://www.asianstudies.org/publications/eaa/archives/the-british-impact-on-india-1700-1900/; and Dylan Sullivan and Jason Hickel, ‘Capitalism and Extreme Poverty: A Global Analysis of Real Wage, Human Height, and Mortality since the Long 16th Century’, World Development 161 (January 2023): 12.

[13] Global South Insights own elaboration based on data from ‘World Development Indicators’ [WDI], World Bank, accessed 20 October 2022, https://datatopics.worldbank.org/world-development-indicators/ and ‘World Economic Outlook’ [WEO], International Monetary Fund (IMF), accessed 20 October 2022, https://www.imf.org/en/Publications/WEO/weo-database/2029/October.

[14] Utsa Patnaik, ‘Revisiting the “Drain”, or Transfers from India to Britain in the Context of Global Diffusion of Capitalism’, Agrarian and Other Histories – Essays for Binay Bhushan Chaudhuri, ed. Shubhra Chakrabarti and Utsa Patnaik (New Delhi: Tulika Press, 2019).

[15] Jason Hickel and Dylan Sullivan, ‘Capitalism and Extreme Poverty: A Global Analysis of Real Wages, Human Height, and Mortality Since the Long 16th Century’, World Development 161 (September 2023), https://doi.org/10.1016/j.worlddev.2022.106026; Navinchandra R. Shah, ‘Literacy Rate in India’, International Journal of Research in All Subjects in Multi Languages 1, no. 7 (October 2013): 12–16, https://www.raijmr.com/ijrsml/wp-content/uploads/2017/11/IJRSML_2013_vol01_issue_07_04.pdf.

[16] Jason Hickel, Dylan Sullivan, and Huzaifa Zoomkawala, ‘Plunder in the Post-Colonial Era: Quantifying Drain from the Global South Through Unequal Exchange, 1960–2018’, New Political Economy 26, no. 6 (2021).

[17] Global South Insights own elaboration based on IMF WEO.

[18] Tricontinental: Institute for Social Research, ‘Serve the People: The Eradication of Extreme Poverty in China’, Studies on Socialist Construction 1, 23 July 2021, https://thetricontinental.org/studies-1-socialist-construction/.

[19] Institute for Social Research, Twilight: The Erosion of US Control and the Multipolar Future, dossier no. 36, 4 January 2021, https://thetricontinental.org/dossier-36-twilight/ and Venezuela and Hybrid Wars in Latin America, dossier no. 17, 3 June 2019, https://thetricontinental.org/dossier-17-venezuela-and-hybrid-wars-in-latin-america/.

[20] Global South Insights own elaboration based on ‘World Population Prospects 2022’ [WPP], Department of Economics and Social Affairs, United Nations, 1 July 2022, https://population.un.org/wpp/ and ‘What Are Sanctions?’, SanctionsKill Campaign, September 2022, https://sanctionskill.org.

[21] Global South Insights own elaboration based on UN WPP and IMF WEO.

[22] Samir Amin, ‘The Challenge of Globalisation’, Review of International Political Economy 3, no. 2 (Summer 1996): 216–259. Also see: Tricontinental: Institute for Social Research, Globalisation and Its Alternative: An Interview with Samir Amin, notebook no. 1, 29 October 2018, https://thetricontinental.org/globalisation-and-its-alternative/.

[23] Tricontinental: Institute for Social Research, The World Needs a New Socialist Development Theory, dossier no. 66, 4 July 2023, https://thetricontinental.org/dossier-66-development-theory/.

[24] Vladimir Putin, speech at the Munich Conference on Security Policy Munich Security Conference, Munich, Germany, 10 February 2007, http://en.kremlin.ru/events/president/transcripts/24034.

[25] Francisco R. Rodríguez, ‘The Human Consequences of Economic Sanctions’, Centre for Economic Policy Research, 4 May 2023, https://cepr.net/press-release/new-report-finds-that-economic-sanctions-are-often-deadly-and-harm-peoples-living-standards-in-target-countries/; The Treasury Sanctions Review 2021, US Department of the Treasury, 18 October 2021, https://home.treasury.gov/system/files/136/Treasury-2021-sanctions-review.pdf, 2.

[26] A World of Debt, United Nations, 12 July 2023, https://unctad.org/publication/world-of-debt. For more on the debt crisis, read Tricontinental: Institute for Social Research, Life or Debt: The Stranglehold of Neocolonialism and Africa’s Search for Alternatives, dossier no. 63, 11 April 2023, https://thetricontinental.org/dossier-63-african-debt-crisis/.

[27] Jim Mattis, ‘Remarks by Secretary Mattis on the National Defence Strategy’, US Department of Defence, 19 January 2018, https://www.defense.gov/News/Transcripts/Transcript/Article/1420042/remarks-by-secretary-mattis-on-the-national-defense-strategy/.

[28] Tricontinental: Institute for Social Research, This Is Not the Age of Certainty. We Are in the Time of Contradictions, newsletter no. 14, 7 April 2022, https://thetricontinental.org/newsletterissue/ukraine-2/; Tricontinental: Institute for Social Research, We Are in a Period of Great Tectonic Shifts, newsletter no. 11, 17 March 2022, https://thetricontinental.org/newsletterissue/shifting-world-order/; Tricontinental: Institute for Social Research, In These Days of Great Tension, Peace Is a Priority, newsletter no. 9, 3 March 2022, https://thetricontinental.org/newsletterissue/ukraine/.

[29] ‘World Military Expenditure Reaches New Record High as European Spending Surges’, Stockholm International Peace Research Institute, 24 April 2023, https://www.sipri.org/media/press-release/2023/world-military-expenditure-reaches-new-record-high-european-spending-surges.

[30] Gisela Cernadas and John Bellamy Foster, ‘Actual US Military Spending Reached $1.53 trillion in 2022 – More than Twice Acknowledged Level: New Estimates Based on US National Accounts’, Monthly Review, 1 November 2023, https://monthlyreview.org/2023/11/01/actual-u-s-military-spending-reached-1-53-trillion-in-2022-more-than-twice-acknowledged-level-new-estimates-based-on-u-s-national-accounts/.

[31] Policy Basics: Where Do Our Federal Tax Dollars Go?, Centre on Budget and Policy Priorities, 28 September 2023, https://www.cbpp.org/research/policy-basics-where-do-our-federal-tax-dollars-go; ‘USA’s Military Empire: A Visual Database’, World Beyond War, accessed 27 November 2023, https://worldbeyondwar.org/no-bases/. For more on US military bases, read Tricontinental: Institute for Social Research, ‘Defending Our Sovereignty: US Military Bases in Africa and the Future of African Unity’, dossier no. 42, 5 July 2021, https://thetricontinental.org/dossier-42-militarisation-africa/.

[32] Global South Insights own elaboration based on adjusted figures from ‘SIPRI Military Expenditure Database’, Stockholm International Peace Research Institute (SIPRI), accessed October 2023, https://www.sipri.org/databases/milex; and Monthly Review.

[33] ‘Instances of Use of United States Armed Forces Abroad, 1798–2023’, Congressional Research Service, 7 June 2023, https://crsreports.congress.gov/product/pdf/R/R42738.

[34] Sidita Kushi and Monica Duffy Toft, ‘Introducing the Military Intervention Project: A New Dataset on US Military Interventions, 1776–2019’, Journal of Conflict Resolution 67, no. 4 (2023): 752–779. https://journals.sagepub.com/doi/10.1177/00220027221117546?icid=int.sj-full-text.citing-articles.1.

[35] The Military Balance 2023, International Institute for Security Studies, 15 February 2023, https://www.iiss.org/en/publications/the-military-balance/.

[36] Jens Stoltenberg, Ursula von der Leyen, and Charles Michel, ‘Joint Declaration on EU-NATO Cooperation’, North Atlantic Treaty Organisation, 10 January 2023, https://www.nato.int/cps/en/natohq/official_texts_210549.htm.

[37] Analiza Global South Insights, temelječa na izračunih SIPRI in Monthly Review.

[38] Zbigniew Brzezinski, The Grand Chessboard: American Primacy and Its Geostrategic Imperatives (New York: Basic Books, 1997), 55; 30–31.

[39] Tricontinental: Institute for Social Research, BRICS: Uma alternativa ao imperialismo? [BRICS: A New Alternative to Imperialism?], 31 August 2023, https://thetricontinental.org/pt-pt/brasil/brics-uma-alternativa-ao-imperialismo/.

[40] Lastna analiza Global South temelječa na podatkih UN WPP, World Bank WDI, and IMF WEO.

[41] ‘BRICS’ Credibility Growing as World Not Willing to Live by G7 Dogma – Brazilian Adviser ’, TASS, 22 August 2023, https://tass.com/world/1663753?utm_source=google.com&utm_medium=organic&utm_campaign=google.com&utm_referrer=google.com.

[42] Anthony Boadle, ‘Brazil’s Lula Says BRICS to Pick New Members Based On Geopolitical Weight’, Reuters, 25 August 2023, https://www.reuters.com/world/brazils-lula-says-brics-pick-new-members-based-geopolitical-weight-not-ideology-2023-08-24/#:~:text=%22What%20matters%20is%20not%20the,join%20BRICS%2C%22%20he%20added.

[43] Sean Hill and Owen Comstock, ‘What Is OPEC+ and How Is It Different from OPEC?’, US Energy Information Administration, 9 May 2023, https://www.eia.gov/todayinenergy/detail.php?id=56420#:~:text=OPEC%20and%20OPEC%2B%20countries%20combined,instability%20in%20crude%20oil%20output.

[44] ‘Egypt: Oil Production’, The Global Economy, accessed 15 November 2023, https://www.theglobaleconomy.com/Egypt/oil_production/#:~:text=Oil%20production%2C%20thousand%20barrels%20per%20day&text=The%20latest%20value%20from%202022,423.53%20thousand%20Barrels%20Per%20Day.

[45] BRICS and Africa: Partnership for Mutually Accelerated Growth, Sustainable Development, and Inclusive Multilateralism, XV BRICS Summit II Declaration, Johannesburg, South Africa, 23 August 2023, https://brics2023.gov.za/wp-content/uploads/2023/08/Jhb-II-Declaration-24-August-2023-1.pdf, 3.

[46] Abeer Abu Omar and Vivian Nereim, ‘Saudi Sovereign Fund Targets $1.1 Trillion in Assets by 2025’, Bloomberg, 24 January 2021, https://www.bloomberg.com/news/articles/2021-01-24/saudi-sovereign-fund-targets-1-1-trillion-in-assets-by-2025?leadSource=uverify%20wall; Jiaxing Li, ‘Saudi’s US$700 Billion Wealth Fund Is a Fan of Alibaba, Pinduoduo, Flat Glass Stocks as Middle East-China Ties Spur New Deals’, South China Morning Post, 23 June 2023, https://www.scmp.com/business/markets/article/3224986/saudis-us700-billion-wealth-fund-fan-alibaba-pdd-flat-glass-stocks-middle-east-china-ties-spur-new.

[47] Cyril Ramaphosa, media briefing remarks announcing the outcomes of the XV BRICS Summit, Johannesburg, South Africa, 24 August 2023, https://brics2023.gov.za/2023/08/24/brics-chair-president-cyril-ramaphosas-media-briefing-remarks-announcing-the-outcomes-of-the-xv-brics-summit/.

[48] Hector Perez-Saiz, Longmei Zhang, and Roshan Iyer, ‘Currency Usage for Cross-Border Payments’, IMF Working Papers 72, 24 March 2023, https://www.elibrary.imf.org/view/journals/001/2023/072/article-A001-en.xml.

[49] Perez-Saiz, Zhang, and Iyer, ‘Currency Usage’.

[50] General Strategy for 2022–2026: Scaling up Development Finance for a Suitable Future, New Development Bank, accessed 15 November 2023, https://www.ndb.int/about-ndb/general-strategy/.

[51] Michael Scott, ‘BRICS Bank Strives to Reduce Reliance on the Dollar’, Financial Times, 22 August 2023, https://www.ft.com/content/1c5c6890-3698-4f5d-8290-91441573338a.

[52] BRICS and Africa, XV BRICS Summit, 2.

[53] BRICS and Africa, XV BRICS Summit, 3.

več v Stališča