Razpad neoliberalnega svetovnega reda ter vzpon Kitajske in Rusije v globalni ureditvi

Xu Poling (徐坡岭) je vodilni kitajski ekonomist, specializiran za svetovno ekonomsko teorijo, makroekonomijo odprtih gospodarstev in rusko gospodarstvo. Je direktor Urada za rusko gospodarstvo na Inštitutu za ruske, vzhodnoevropske in srednjeazijske študije na Kitajski akademiji družboslovnih znanosti (CASS). Je tudi namestnik direktorja Raziskovalnega centra CASS Belt and Road, stalni direktor Kitajskega društva za svetovno ekonomijo in ugledni profesor Tianshan scholar na Univerzi za finance in ekonomijo Xinjiang. Je avtor številnih knjig, med drugim Študija o poteku gospodarske preobrazbe Rusije in Uvod v politično ekonomijo prehoda.

Za prihodnje zgodovinarje, ki bodo razmišljali o spremembah v svetovnem redu, bi lahko leto 2025 veljalo za prelomno. Največji izziv, s katerim se danes soočamo, je tisto, kar je Giovanni Arrighi imenoval vprašanje, kako bo izgledal »naslednji svet«. To vprašanje odraža prevladujočo sistemsko zaskrbljenost na globalni ravni in temeljne skrbi naše dobe.

V obdobju Trumpa 1.0 (2017–2021) je Evropa – kljub umiku Združenih držav iz različnih mednarodnih organizacij in njihovemu odkritemu spodbujanju politike "America First", s čimer so očitno opustile svoje mednarodne odgovornosti, potrebne za ohranitev svoje prevlade po hladni vojni – še vedno poskušala ohraniti propadajočo strukturo neoliberalnega svetovnega reda, pri čemer se je opirala na svojo trajno identiteto kot zibelka zahodne civilizacije. Z izvolitvijo demokrata Joe Bidena za predsednika so se Združene države Amerike vrnile k svoji znani politiki, temelječi na tradicionalnih zavezništvih, in okrepile svoje vezi z Evropo. Posledično so neoliberalni evropski politiki dobili kratek predah, ki jim je omogočil, da so ponovno podoživeli ugašajočo slavo zahodne hegemonije – neoliberalna svetovna ureditev je doživela kratkotrajno obuditev.

S prihodom predsednika Trumpa 2.0 leta 2025 je ta red utrpel svoj zadnji, usodni udarec. Na 61. varnostni konferenci v Münchnu, ki je potekala februarja 2025, je ameriški podpredsednik J. D. Vance odkrito izjavil, da "temeljne vrednote" Evrope, vključno s svobodo govora in demokracijo, nazadujejo in da največja grožnja Evropi ne prihaja iz Rusije ali Kitajske, ampak iz Evrope same.1 Vanceove izjave so osupnile evropske politične elite. Združene države so se nato aktivno lotile sistematičnega preoblikovanja obstoječega svetovnega reda. Washington je ignoriral Evropejce in njihove pomisleke ter začel enostranska pogajanja za ublažitev napetosti z Rusijo, s čimer je odgovornost in breme ukrajinske krize prenesel na Evropo. Trump je kmalu za tem začel globalno carinsko vojno – tudi proti Evropi – in začel govoriti o uveljavljanju ameriških ozemeljskih zahtev nad Grenlandijo, Panamskim prekopom in Kanado. Vihar motenj, ki ga je povzročil predsednik Donald Trump, je pretrgal transatlantske odnose, ponastavil odnose med ZDA in Rusijo, zaobšel multilateralizem in začel dvostranska pogajanja s posameznimi državami. Združene države Amerike so neoliberalno ureditev, ki so jo same oblikovale po koncu hladne vojne, odvrgle na smetišče zgodovine.

Zakaj so Združene države Amerike opustile neoliberalno ureditev, ki so jo same vzpostavile in uporabljale za prevlado nad svetom? Kakšna nova ureditev sveta se bo pojavila ob vzponu konservativizma in populizma? V kontekstu ameriške vrnitve h konservativizmu in ponovnega prizadevanja Evrope za strateško avtonomijo bosta Kitajska in Rusija – dve veliki sili, ki ju povezuje celovito strateško partnerstvo – nedvomno poglobili svoje strateško sodelovanje. Kot stalni članici Varnostnega sveta Združenih narodov sta obe tudi ključna stebra mednarodnega reda: kakšno oporo bo njuno strateško partnerstvo nudilo mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti? Katere rešitve bi lahko predlagali za nastajajočo novo globalno ureditev?

I. Narava in zgodovinska usoda neoliberalne ureditve sveta

Neoliberalna ureditev je značilna za mednarodni red, ki je nastal v obdobju gospodarske globalizacije po zatonu Sovjetske zveze in vzhodnoevropskega socialističnega bloka. Njegova prevlada je bila relativno kratkotrajna.

Neoliberalizem, kot ekonomska teorija in intelektualno gibanje, se je pojavil v 20. in 30. letih 20. stoletja. Svetovna gospodarska kriza, ki je izbruhnila v 30. letih 20. stoletja, je zaznamovala konec obdobja kapitalistične proste konkurence. Poskus Sovjetske zveze, da vzpostavi plansko gospodarstvo, je sprožil razpravo o "problemu ekonomskega izračuna", h kateri so pomembno prispevali predvsem ekonomisti t. i. avstrijske šole Ludwig von Mises in Friedrich Hayek ter poljski ekonomist Oskar Lange. Čeprav ta teoretična razprava ni prinesla dokončnega zaključka, so uspehi sovjetske planske ekonomije in Rooseveltovega New Deala v ZDA utrdili prevlado keynesianizma na Zahodu in planske ekonomije v sovjetskem bloku. Plansko gospodarstvo v Sovjetski zvezi in vzpostavitev socialdemokratskih socialnih držav v ZDA in Evropi sta bila prevladujoča ekonomska sistema v obdobju hladne vojne. V 70. letih 20. stoletja, ko so se kapitalistična gospodarstva spopadala s stagflacijo, je socialna država začela propadati. Hayekova liberalna načela so ponovno pridobila veljavo, britanska premierka Margaret Thatcher in ameriški predsednik Ronald Reagan pa sta kot poskus reševanja gospodarske krize začela izvajati politiko privatizacije in deregulacije. Tudi sovjetsko plansko gospodarstvo je padlo v past neučinkovitosti in sovjetski voditelji so do konca 80. let že sprejeli t. i. washingtonski konsenz in začeli s šok terapijo ter tranzicijo v kapitalizem. Konkurenca prostega trga je postala prevladujoča in svet je vstopil v obdobje kapitalistične globalizacije.

Prva faza tega obdobja je bila globalizacija tržnega gospodarstva, ki se je pokazala v integraciji nacionalnih trgov in vzponu mednarodne proste trgovine. Nato se je neoliberalizem, da bi olajšal neomejen pretok globalnega monopolnega kapitala in vzpostavil svetovno distribucijo proizvodnje, politiziral kot državni projekt in institucionalna paradigma. Ta paradigma je bila povzeta v desetih političnih priporočilih t. i. washingtonskega konsenza (izraz je skoval britanski ekonomist John Williamson).2 Washingtonski konsenz je postal ideološka uveljavitev za prehod kapitalizma od nacionalnih k mednarodnim monopolom ter hkrati politični recept, ki je mednarodnemu monopolnemu finančnemu kapitalu omogočil vzpostavitev globalne hegemonije. Kot je v svoji knjigi Profit pred ljudmi: neoliberalizem in globalna ureditev poudaril ugledni ameriški teoretik Noam Chomsky, je »neoliberalni washingtonski konsenz skupek tržno usmerjenih načel, ki jih oblikujejo vlada Združenih držav in mednarodne finančne institucije, ki so pod nadzorom vlade ZDA ter jih na različne načine tudi udejanjajo«. Robert W. McChesney v uvodu knjige dodatno poudari, da bistvo washingtonskega konsenza obsega tri razsežnosti: ekonomsko, politično in kulturno.3

Neoliberalizem kot ekonomska in politična ideologija zagovarja prosto konkurenco, nasprotuje državnemu in vladnemu poseganju v gospodarstvo, spodbuja privatizacijo in individualizem ter zavrača javno lastništvo. V mednarodni politiki poudarja odprtje nacionalnih trgov, podpira mednarodno prosto trgovino in spodbuja mednarodno delitev dela. Neoliberalci nasprotujejo socializmu, trgovinskemu protekcionizmu, okoljevarstvu in populizmu, saj jih obravnavajo kot ovire prosti konkurenci ter prostemu pretoku blaga in kapitala.

V polju politike je šel neoliberalizem še dlje, saj je ponudil »priročnik« za ustrezno oz. pravilno politično in kulturno ureditev družb in držav. Vse to je bilo prepojeno z aroganco zahodnega triumfalizma in prezirom do drugih, nezahodnih civilizacij po koncu hladne vojne. Reprezentativen primer je npr. znano delo Francisa Fukuyame Konec zgodovine in zadnji človek. Liberalizem in individualizem – ukoreninjena v krščanskem monoteizmu in razsvetljenskem odporu do verskega zatiranja – sta v neoliberalni politiki povzdignjena v svetinji. Politizirani neoliberalizem svobodo povzdigne v osrednjo vrednoto, sakralizira moč in neomejeno svobodo (premožne) manjšine ter obravnava demokracijo – ki izvira iz antične Grčije – kot orodje za uveljavljanje teh načel. Posledično je bila zahodna volilna demokracija v tridesetih letih od konca hladne vojne povzdignjena v božanstvo in uporabljena kot ideološki instrument, s katerim ZDA, izhajajoč iz svoje hegemonije, posegajo v notranje zadeve drugih držav in celo rušijo njihove vlade, kadar se jim to zdi potrebno.

Na ekonomskem polju je neoliberalna globalizacija ustvarila pogoje, v katerih je lahko mednarodni monopolni kapital vzpostavil globalne industrijske verige. V obdobju globalizacije so internet in informacijske tehnologije omogočile tudi nastanek mednarodnih finančnih trgov, ki delujejo neprekinjeno, kar finančnemu kapitalu omogoča, da se aktivno pretaka 24 ur na dan. V skladu s tem trendom je v čezmejnih tokovih finančnega kapitala – ki so sprva služili mednarodnim trgovinskim poravnavam in posojilom – osrednjo vlogo dobilo finančno špekuliranje. Finančni kapital je po svojem obsegu kmalu prehitel industrijski kapital, s čimer je prvi dobil prevladujočo prednost pred slednjim.

Z vstopom v 21. stoletje, nadaljnjim razvojem interneta in informacijskih tehnologij v povezavi z liberalnim pristopom ameriških regulatorjev do finančnih inovacij in prilagodljivo monetarno politiko je finančni kapital na Wall Streetu dosegel hegemonski položaj na mednarodnih kapitalskih trgih. Po finančni krizi leta 2008 so številni programi, namenjeni reševanju nastale situacije, ki so jih vodili ameriški finančni konglomerati, trdno utrdili prevlado mednarodnega finančnega monopolnega kapitala v globalnem gospodarskem in političnem odločanju. Ta je postopoma pridobil nadzor nad mednarodnimi industrijskimi verigami, s čimer je postopoma monopoliziral mednarodne resurse in industrijske profite. Podjetja, ki jih obvladuje finančni kapital z Wall Streeta, povsod po svetu ustanavljajo hčerinske družbe, s čimer zamegljujejo svojo nacionalno identiteto, z namenom obvladovanja osnovnih resursov, prisvajanja dobičkov iz proizvodnje, ter hkrati krepijo vsesplošno finančno špekuliranje.

V neoliberalnem političnem diskurzu ima »svobodna konkurenca« osrednjo vlogo. ZDA pod zastavo liberalne demokracije razglašajo, da imajo človekove pravice prednost pred suverenostjo in avtonomijo v mednarodnih zadevah, kar uporabljajo kot utemeljitev za svoje vmešavanje v notranje zadeve drugih držav – in celo za strmoglavljenje njihovih vlad v imenu »pravičnosti«. Medtem ko se sicer lahko strinjamo s trditvijo, da ZDA ne zavzemajo oz. aneksirajo tujih ozemelj, na katerih ustoličujejo vlade po svoji izbiri, niti se ne ukvarjajo s klasičnim kolonializmom, pa nam pogled na ogromno število resursov, ki jih nadzorujejo, uporabljajo in porabljajo – skupaj z dobički, ki izhajajo iz njihove finančne in tehnološke hegemonije – kaže, da je ves svet postal njihova kolonija. Za prisvajanje dobičkov iz tujine ne potrebujejo vojaške uprave na tujih ozemljih ali kolonialnih upraviteljev. A vendarle je ameriški nadzor nad resursi in dobički utemeljen na njihovi vojaški prevladi. V neoliberalnem svetovnem redu, ki ga obvladuje monopolni finančni kapital, države, bogate z resursi, ne morejo določati cen svojih resursov ali jih izkoriščati neodvisno od zunanjih vplivov. Šele ko ameriški finančni kapital pridobi lastništvo ali vsaj lastniške deleže, dobijo te države dostop do mednarodnih trgov, na katerih lahko svoje resurse sploh prodajo. Nič drugače ni v državah, ki se ukvarjajo s proizvodnjo z nizko dodano vrednostjo. Tudi te ostajajo podvržene izkoriščanju in nadzoru monopolnega finančnega kapitala. Hegemonija dolarja je glavni instrument, s katerim ZDA obvladujejo svet.

Italijanski politični ekonomist in zgodovinar globalnega kapitalizma Giovanni Arrighi je v svojih delih ugotovil, da je financializacija ciklični pojav v kapitalističnih gospodarstvih. Analiziral je ponavljajoče se cikle finančne ekspanzije in zlomov, ki so neločljivo povezani s kapitalističnim načinom proizvodnje. Vendar se ekspanzija finančnega kapitala, ki podpira neoliberalni red, bistveno razlikuje od finančnih ekspanzij in zlomov prejšnjih kapitalističnih oblik. V pozni fazi britanskega imperija sta bila finančna ekspanzija in naraščanje dolga v glavnem notranja. To so blažili z izkoriščanjem in plenjenjem kolonij, kar je pomagalo odložiti imperialni zlom. V nasprotju s tem danes mednarodni finančni monopolni kapital, osredotočen na Wall Street, izkorišča celoten svet prek hegemonije dolarja, s čimer financializacijo ameriškega gospodarstva potiska na doslej neznane višine. Ameriški dolar, gromozanski ameriški zunanji dolg in ameriški trgi vrednostnih papirjev so simbol ameriške hegemonije in njene gospodarske strukture. Svetovni red, ki ga obvladuje ameriški monopolni finančni kapital, je v bistvu plenjenje mednarodne materialne proizvodne in vrednostne verige, bogastvo ameriških finančnih elit pa temelji na plenilski akumulaciji, ki neizogibno drži večino prebivalstva v državah v razvoju v revščini. To je temeljni razlog, zakaj je svetovni sistem pod vodstvom ZDA obsojen na zamenjavo.

II. Zadnje poglavje neoliberalnega svetovnega reda

Neoliberalna ureditev je torej ustvarila okolje, v katerem prevladuje monopolni finančni kapital. Dokler nacionalne države sprejemajo neoliberalno načelo tako imenovane proste konkurence z minimalnim poseganjem države, pridobi mednarodni monopolni kapital odločilno konkurenčno prednost in brez truda prevzame nadzor nad resursi ali industrijo katerekoli države – še posebej pa v relativno šibkih državah v razvoju. Če torej države, bogate z resursi, pristanejo na neoliberalno logiko in umik države, dejansko omogočijo mednarodnemu finančnemu kapitalu, da pridobi deleže ali celo popoln nadzor nad njimi in njihovimi resursi. Podobno velja za države, ki razvijajo svoje proizvodne sektorje – če opustijo svoje nacionalne industrijske politike, to pomeni, da mednarodnemu monopolnemu kapitalu omogočajo počrpanje večine dobička v industrijski verigi, s čimer ostanejo te države nenehno ujete v delu verige z nizko dodano vrednostjo. Z izpolnitvijo teh dveh pogojev lahko ZDA ohranjajo svojo hegemonistično pozicijo in nadaljujejo s prisvajanjem profitov in presežne vrednosti iz mednarodne industrijske verige. Če bi ameriški monopolni kapital lahko uporabil svoje super profite za zmanjševanje ogromne razlike v dohodkih med družbenimi razredi, bi neoliberalni gospodarski in politični red lahko dosegel stabilno ravnovesje. Vendar pa je ravno to nezdružljivo z notranjo logiko kapitala. Poleg tega se od leta 2000 dalje dva temeljna pogoja, ki podpirata neoliberalni mednarodni red, soočata z vse večjimi izzivi.

Prvi izziv je sprožila Rusija. Po razpadu Sovjetske zveze je Rusija sprejela neoliberalni program prej omenjenega washingtonskega konsenza in izvedla tranzicijo v kapitalizem v obliki »šok terapije«. Takrat je bila Jelcinova administracija zaradi hudih fiskalnih pomanjkljivosti v zvezni vladi prisiljena sprejeti stroge pogoje za posojila, ki sta jih naložila Združene države Amerike in Mednarodni denarni sklad, s čimer so jo prisilili, da je odprla svoja vrata mednarodnemu monopolnemu kapitalu. Hkrati je obsežna privatizacija ustvarila zasebne oligarhe – finančno-industrijske konglomerate, ki so lahko izzivali avtoriteto zvezne vlade. Ti oligarhi so, v spregi z mednarodnim kapitalom, plenili rusko bogastvo in tako kritično oslabili sposobnost ruske vlade za upravljanje gospodarstva in družbe. Ko je Vladimir Putin leta 2000 prevzel predsedniško funkcijo, je bila njegova glavna prioriteta obnoviti zmogljivosti države in ponovno vzpostaviti politično in družbeno stabilnost. Njegovo predsedovanje se je začelo z renacionalizacijo strateških virov, kar je omogočilo ponovno vzpostavitev državnega nadzora nad gospodarstvom, in z zatiranjem oligarhov, da bi ponovno vzpostavil politično moč zvezne vlade. Kljub temu ruska domača podjetja takrat še niso bila sposobna konkurirati mednarodnim monopolom. Zato je predsednik Putin začel oblikovati ogromne korporacijske konglomerate, med katerimi so bili Rosneft, Gazprom, Transneft, Ruske železnice in Rusal, ki so vsi prestali obsežno korporativno prestrukturiranje. Poleg tega je ruska vlada tem konglomeratom zagotavljala politično podporo za konkuriranje na domačem in mednarodnem trgu. Ti ukrepi so do neke mere okrepili sposobnost Rusije, da se upre mednarodnemu monopolnemu kapitalu. Po letu 2014 je Rusija sprejela strategijo nadomeščanja uvoza, nacionalna industrijska politika pa se je razvila v ključni instrument za boj proti monopolom mednarodnega finančnega kapitala. Obsežne sankcije ZDA in EU, ki so bile uvedene proti Rusiji leta 2022, so državo dokončno spodbudile, da se je v celoti odpovedala neoliberalnim gospodarskim načelom in politični logiki, kar je zaznamovalo njen popoln umik iz neoliberalnega svetovnega reda.

Drug izziv je prišel s Kitajske, ki je s svojo industrijsko politiko oslabila prevlado mednarodnih finančnih in tehnoloških monopolov. Preden je ameriški predsednik Barack Obama leta 2011 napovedal »obrat proti Aziji«, je bila kitajska industrijska politika predvsem obrambna in usmerjena v vključevanje obsežne delovne sile v moderno gospodarstvo. Od reforme in odprtja naprej je Kitajska dosledno zagovarjala odprtost in vključevanje v mednarodno gospodarstvo kot temeljni načeli za zagotavljanje ugodnih pogojev za svoj gospodarski razvoj. Hkrati Kitajska nikoli ni opustila državnega usmerjanja in poseganja v ekonomijo. Dosledno je ohranjala nadzor nad mednarodnimi kapitalskimi tokovi in se držala inovacijskih in industrijskih politik kot gonilnih sil svojega gospodarskega razvoja, s čimer je nenehno spodbujala vzpon proizvodnje proti višjemu členu industrijske vrednostne verige. Po vstopu v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001 je kitajski proizvodni sektor hitro rasel, kar sta hkrati spremljala hitra industrijska modernizacija in tehnološki napredek. Po svetovni finančni krizi sta visoka gospodarska rast Kitajske in obsežen industrijski razvoj začela preoblikovati mednarodno gospodarsko pokrajino. Po reformi menjalnega tečaja leta 2015, ko je renminbi prešel z upravljanega plavajočega tečaja, vezanega na ameriški dolar, na košarico valut z neodvisnim plavajočim mehanizmom, je Kitajska začela spreminjati zaprti model pretoka blaga in kapitala med ZDA. Ta reforma je spodkopala temelje hegemonije dolarja, ki je omogočala pridobivanje mednarodnega bogastva prek finančnih tokov. Zavezanost Kitajske k razvoju tržnega gospodarstva ob hkratni odločenosti, da z državno močjo regulira dejavnosti mednarodnega monopolnega kapitala, je zaščitila nacionalne interese in izzvala obstoječi neoliberalni svetovni red. To je bil ključni razlog, zakaj je Obamova administracija napovedala obrat proti Aziji in skušala omejiti razvoj in rast Kitajske s pomočjo mednarodnega prostotržnega sporazuma Trans-Pacific Partnership (TPP). V odgovor na zatiranje in omejevanje s strani ZDA je kitajska industrijska politika po letu 2015 postala bolj proaktivna. Z uvedbo programa Made in China 2025 in odpravo vezave renminbija na ameriški dolar je začela logika hegemonije ameriškega finančnega kapitala, ki si je s kapitalskimi tokovi prisvajal profite, slabeti.

A odločilna sila, ki je neoliberalen svetovni red pahnila v propad, je prišla iz ZDA samih. Ob nezadovoljstvu Rusije nad neoliberalno globalizacijo v kombinaciji z izzivom iz Kitajske, so ZDA začele dvomiti v svojo sposobnost, da lahko ohranijo popoln nadzor v obstoječi svetovni ureditvi. Svetovna finančna kriza leta 2008 je zaznamovala začetek ameriških prizadevanj za prilagoditev neoliberalnega svetovnega reda. Obamovo prizadevanje za uveljavitev TPP je bil sistematičen poskus, da se moč mednarodnega monopolnega kapitala in finančno prevlado ZDA formalno postavi nad suverenost drugih držav, zlasti pa bi na ta način oslabili kitajsko industrijsko politiko. Ta prizadevanja so na koncu propadla, kar je bil pomemben dejavnik za val umikov iz mednarodnih organizacij in opustitev globalnih odgovornosti v obdobju Trump 1.0. Ameriška zunanja politika je takrat že začela destabilizirati neoliberalni svetovni red, ki so ga Američani sicer sami vzpostavili. Hegemonija ZDA po koncu hladne vojne je izhajala prav iz te ureditve. Biden je po vstopu v Belo hišo sicer poskušal ponovno vzpostaviti prej uveljavljen sistem zavezništev, nadalje omejevati Kitajsko in večati pritisk na Rusijo. Do leta 2022, ko so ZDA in EU uvedle obsežne sankcije proti Rusiji, je neoliberalni svetovni red začel vstopati v svojo poslednjo fazo. S Trumpovo vrnitvijo v Belo hišo je sila njegove administracije, polna rušilnih politik, pretresla transatlantske odnose in dinamiko med ZDA, Rusijo in Evropo. Drugega aprila 2025 je Trump pričel globalno carinsko vojno, s čimer je popolnoma razbil temelje neoliberalnega svetovnega reda – prosto trgovino in multilateralizem.

III. Strateško sodelovanje med Kitajsko in Rusijo ter vizija za prihodnost

Ni dvoma, da je tako imenovana »(neo)liberalna mednarodna ureditev«, ki so jo skrbno zgradile in uveljavljale ZDA, trajala le dobri dve desetletji po hladni vojni. Z vidika Washingtona je ta red pomenil svobodo njihove hegemonije; z vidika drugih držav pa je pomenil, da so ZDA po vsem svetu nasilno vsiljevale svojo voljo s preoblikovanjem ali strmoglavljenjem številnih vlad tujih držav. Ta mednarodna ureditev ni bila niti svobodna niti pravična, niti ne more nikoli predstavljati končne stopnje človeške zgodovine. Z vzponom Kitajske in ponovnim vzponom Rusije se hegemonija ZDA zmanjšuje. V poskusu, da bi ubranile svoj prevladujoči položaj, so ZDA poskušale omejiti in zatreti tako Kitajsko kot Rusijo, vendar notranja protislovja neoliberalne ureditve pomenijo, da so tovrstna prizadevanja bodisi republikanske bodisi demokratske stranke zaman.

Kot dva pomembna stebra mednarodnih odnosov Kitajska in Rusija v veliki meri soglasno spodbujata reformo globalne ureditve in gradnjo pravičnejšega in bolj enakopravnega svetovnega reda. Ruski državniki že dolgo sanjajo o povsem novem modelu globalnega upravljanja. Hkrati je Kitajska podala pobudo za izgradnjo mednarodne skupnosti s skupno prihodnostjo za človeštvo, skupaj z bolj konkretnimi političnimi koncepti in predlogi, kot so Pobuda za globalno varnost, Pobuda za globalni razvoj in Pobuda za globalno civilizacijo. Kitajska in Rusija sta ključni sili v globalnem upravljanju, njuno celovito strateško partnerstvo pa bi lahko bilo temelj za ohranjanje miru, stabilnosti in varnosti v svetu. Načela, ki jih zagovarjata Kitajska in Rusija – npr. protihegemonija, multipolaren svet in demokratizacija globalnega upravljanja – so pridobila priznanje večine držav po svetu, prihodnja svetovna ureditev pa bo neizogibno večpolarna. Kako bosta Kitajska in Rusija v tej novi multipolarni ureditvi napredovali v strateškem sodelovanju na področju globalnega upravljanja?

i. Kitajsko-ruski konsenz in predlogi za novo ureditev

Strateško sodelovanje med Kitajsko in Rusijo temelji na načelih »spoštovanja, poštenosti in pravičnosti ter sodelovanja, ki prinaša koristi za vse«. Cilj je usmeriti mednarodno ureditev v bolj pravično in racionalno smer. S skupnimi izjavami in dialogom obe strani dosledno usklajujeta svoja stališča in delujeta kot ključna sila, ki brani multilateralizem in nasprotuje enostranski hegemoniji v globalnem upravljanju.

Njuno soglasje in predlogi vključujejo:

• Prvič, spodbujanje multipolarnosti in demokratizacije mednarodnih odnosov, ohranjanje multilateralizma in nasprotovanje vmešavanju v notranje zadeve drugih držav. Kitajska in Rusija zagovarjata globalno upravljanje kot kolektivno prizadevanje in zavračata monopolizacijo mednarodnega odločanja s strani nekaj največjih sil. Poudarjata, da bi morala nastajajoča gospodarstva in države v razvoju imeti večjo vlogo v globalnih zadevah. Obe državi podpirata osrednjo vlogo OZN, zagovarjata reševanje mednarodnih sporov v okviru OZN ter aktivno sodelujeta in krepita multilateralne mehanizme, kot so G20, BRICS in Šanghajska organizacija za sodelovanje. Hkrati nasprotujeta vmešavanju v notranje zadeve drugih držav pod pretvezo človekovih pravic in demokracije ter kritizirata dvojna merila in enostranske sankcije zahodnih držav. V zvezi z vprašanji, kot sta kriza v Ukrajini in Tajvan, sta Kitajska in Rusija jasno izrazili, da nasprotujeta zunanjim vplivom, ki spodbujajo konfrontacijo in ogrožajo regionalno stabilnost.

• Drugič, še naprej spodbujata gospodarsko globalizacijo in odprto sodelovanje; skupaj obravnavata globalne izzive in zagovarjata novo vizijo varnosti. Nasprotujeta protekcionizmu in trendom "deglobalizacije", vključno z ločevanjem in prekinitvijo dobavnih verig, ter namesto tega pozivata k ohranjanju stabilnosti globalnih industrijskih in dobavnih verig. Podpirata regionalno gospodarsko integracijo in usklajujeta pobudo Pas in cesta z Evrazijsko gospodarsko unijo, da bi izboljšali povezljivost na evrazijskem kontinentu. Prav tako zagovarjata skupne odzive na globalne izzive, kot so podnebne spremembe, varnost, javno zdravje, terorizem, varnost kibernetskega prostora in umetna inteligenca. Obe državi se držita načela skupne, celovite, sodelovalne in trajnostne varnosti in nasprotujeta vojaškim konfrontacijam na podlagi blokov. V Aziji podpirata osrednjo vlogo združenja držav ASEAN in spodbujata razvoj odprtega in vključujočega regionalnega varnostnega okvira.

• Tretjič, spodbujata reformo obstoječega sistema globalne ureditve, ohranjata mednarodni red, ki temelji na mednarodnem pravu, in zagovarjata dialog med civilizacijami ter vključujoč razvoj. Pozivata k povečanju zastopanosti in glasu držav v razvoju ter okrepitvi njihovega vpliva. Kritizirata ekskluzivna zavezništva, ki temeljijo na ideoloških razlikah, in namesto tega zagovarjata vključujoče sodelovanje. Podpirata cilje in načela Ustanovne listine OZN, nasprotujeta enostranskim sankcijam ter podpirata izboljšanje mednarodnega pravnega sistema, hkrati pa zavračata uporabo tako imenovanih »pravil«, ki so zgolj pretveza za zaščito interesov peščice držav. Zavzemata se za enakost med civilizacijami in medsebojno učenje prek izmenjav med različnimi kulturami in odločno nasprotujeta teoriji spopada civilizacij. Zagovarjata raznolikost razvojnih modelov, poudarjata, da bi morala vsaka država izbrati svojo pot razvoja na podlagi nacionalnih razmer, in nasprotujeta vsiljevanju lastnega modela drugim.

ii. Nova svetovna ureditev bo utemeljena v političnem realizmu

Tako imenovani (neo)liberalni mednarodni red, ki ga je razglasil Zahod, je iluzorna konstrukcija, rojena iz kratkovidnega pogleda na zgodovino. Pred moderno industrijsko revolucijo je svetovna ureditev spominjala na mozaik, sestavljen iz predmodernih držav, ki so bile v veliki meri izolirane druga od druge. Industrijska revolucija in razsvetljenstvo sta omogočila rojstvo modernega sistema mednarodnih odnosov. Vendar pa stoletja dolgo ni bila liberalna demokracija, temveč vojna, nasilje in prelivanje krvi, tista sila, ki je poganjala in oblikovala razvoj mednarodnega reda. V Evropi, kjer se je sprva oblikovala sodobna mednarodna ureditev, sta bila minljivi mir in stabilnost v veliki meri podvržena načelom realizma.

V zadnjem stoletju so zahodna prizadevanja za nasilno uveljavljanje liberalne demokracije le-to dvignila na raven najvišje simbolne vrednosti v zahodnem ideološkem diskurzu. Kar zadeva zahodni tip demokracije, ima ta oblika političnega upravljanja, ki izvira iz politike mestnih držav antične Grčije, mešan sloves. Volilna demokracija, ki jo že vse od antične Grčije naprej manipulirajo številne interesne skupine in predvsem denar, je v sodobni ameriški politiki že postala nebodigatreba. Nasilno vsajanje zahodne volilne demokracije po vsem svetu s strani ZDA je bil glavni razlog, da so mnoge države padle v volilno in razvojno past, medtem ko je imel resnično moč mednarodni monopolni kapital, ki je tem državam tudi narekoval politike. Kakšna bo torej ureditev sveta, ki ne bo sledila neoliberalizmu? Trenutno, na podlagi soglasja med Kitajsko in Rusijo o globalnem upravljanju, je malo verjetno, da bi imel prihodnji svetovni red enoten niz vrednot. Realizem v mednarodnih odnosih je tisti, ki lahko najbolje opiše novo ureditev.

Zdi se, da postaja konservativizem prevladujoč trend na globalni ravni in da bo nastajajoča svetovna ureditev konservativna. Vendar konservativizem ni homogen sistem vrednot v različnih civilizacijah. S konceptualnega in logičnega vidika konservativizem poudarja vrnitev k redu, ki temelji na družini, skupnosti in etnični identiteti. Ne priznava transnacionalnih identitetnih skupnosti, kar je tudi glavni razlog, zakaj se zdi, da se nacionalizem in konservativizem vsaj na površju zbližujeta. Etnični konservativizem je v bistvu oblika nacionalizma, katerega cilj je obramba pred zunanjimi grožnjami in zaščita interesov lastne etnične skupine. Da bi zagotovila svojo zaščito, se skupina zanaša na državo kot aparat prisilne moči, kar ta konservativizem dvigne na raven državnega konservativizma.

Rusija v svoji notranji politiki kaže konzervativne težnje. Mnogi znanstveniki menijo, da vključuje „putinizem“ tako elemente progresivizma kot realističnega konzervativizma. Ali lahko ideje in ideologija, ki jih zagovarja putinizem, pridobijo priznanje Zahoda ali globalnega juga? Odgovor je jasen ne. Zato je Putinova retorika v odnosu z globalnim jugom v prvi vrsti pragmatična, vključno z nasprotovanjem hegemoniji, spodbujanjem gospodarskega razvoja in zagotavljanjem politične in vojaške pomoči.

Kitajska vizija globalnega reda, kot jo je izrazil kitajski filozof Zhao Tingyang, temelji na konceptu tianxia (vse pod nebom), katerega moralno jedro je "dobrohotnost" oz. 仁. Ideje, kot so enotna skupnost z deljeno prihodnostjo za človeštvo, globalna razvojna pobuda, globalna varnostna pobuda, globalna civilizacijska pobuda in modernizacija s kitajskimi značilnostmi, so vse zakoreninjene v 仁 (dobrohotnosti). Toda ali je mogoče te koncepte izraziti in opredeliti tako, da bi bili sprejeti v zahodnem političnem diskurzu? Odgovor je enako jasen: ne. Zato Kitajska vztraja pri realizmu in zagovarja dialog med civilizacijami ter vključujoč razvoj, ne da bi istočasno vztrajala, da mora prihodnji svetovni red temeljiti na enotnem nizu vrednot, ki mu morajo vsi enotno slediti.

iii. Strateško sodelovanje med Kitajsko in Rusijo bo oblikovalo trilateralno dinamika z ZDA

Odločujoče značilnosti in načela »diplomacije velesil« so neodvisnost, suverenost in avtonomija. Z drugimi besedami, velesile se lahko zanašajo same nase, medtem ko morajo manjše države izbrati eno ali drugo stran. Celovito strateško partnerstvo Kitajske in Rusije podpira načela nezdruževanja, nekonfrontacije in zagovarjanje avtonomije ter suverenosti. To se odraža v neodvisni diplomaciji in zasledovanju strateških interesov vsake strani. Tudi strateško sodelovanje Kitajske in Rusije upošteva ta načela.

Če vsebino in naravo strateškega sodelovanja med Kitajsko in Rusijo na področju globalnega upravljanja opredelimo na bilateralni, regionalni, multilateralni in mednarodni ravni, bomo vzpostavili jasnejši okvir. Prvič, visoka raven političnega zaupanja in celovito sodelovanje na bilateralni ravni sta ustvarila ugodne pogoje za varnost, razvoj in stabilnost Kitajske in Rusije. To lahko služi kot model za odnose med velikimi silami in zagotavlja temelj varnosti in stabilnosti v nemirnem svetu. Drugič, na regionalni in multilateralni ravni Kitajska in Rusija sodelujeta v Šanghajski organizaciji za sodelovanje (SCO), BRICS in G20 ter v pobudah, kot so Pas in cesta (Bealt and Road Initiateive - BRI), Evrazijska gospodarska unija, Greater Eurasian Partnership (Širše evrazijsko partnerstvo) in novi Evrazijski varnostni red, ki ga je predlagala Rusija. Tretjič, na globalni ravni je glavni cilj sodelovanja med Kitajsko in Rusijo razvoj svetovne ureditve v smeri večje multipolarnosti, pravičnosti, racionalnosti in demokracije. Obstoječi predlogi kažejo, da sta protihegemonija in multipolarnost izhodišči, končni cilj pa vzpostavitev pravičnega, racionalnega in demokratičnega mednarodnega reda. Sodelovanje se osredotoča predvsem na skupno obravnavanje podnebnih sprememb, izboljšanje varnosti, javnega zdravja, spopadanje s terorizmom in pripravljenost na izzive kibernetske varnosti ter ohranjanje multilateralizma in gospodarske odprtosti.

Čeprav ostaja sodelovanje prednostna naloga, še naprej obstaja tudi tekmovanje za čim večji vpliv, kar se odraža v neodvisnih diplomatskih, regionalnih in globalnih strateških interesih velikih sil. Zato obstajajo pri sodelovanju med Kitajsko in Rusijo tudi omejitve. Obe državi dosegata visok nivo bilateralnega sodelovanja in imata precejšnje soglasje glede upravljanja na mednarodni ravni. Vendar pa njuno sodelovanje na regionalni ravni kljub vsemu vsebuje elemente konkurence. To je sicer splošna značilnost realističnega pristopa v mednarodni politiki, v kateri mora sodelovanje med velikimi silami segati prek ideoloških in vrednostnih dejavnikov. Le tako lahko pride do sprejemanja odločitev na podlagi praktičnih interesov. Poglabljanje skupnih interesov in omejevanje medsebojne konkurence sta temeljna pogoja za doseganje stabilnega in kakovostnega sodelovanja med državami.

Realističen pogled na mednarodno politiko pomeni tudi, da bo strateško sodelovanje med Kitajsko in Rusijo neizogibno vplivalo na preostale države. Kitajska in Rusija spoštujeta načelo "brez zavezništev, brez konfrontacij in brez vmešavanja v tretje države", njuni odnosi pa hkrati tudi niso podvrženi vmešavanju zunanjih sil. To pa ne pomeni, da ne bodo druge sile kljub vsemu skušale vplivati na kitajsko-ruske odnose. Če se bodo odnosi med Rusijo in ZDA izboljšali, se bo za Rusijo izboljšal tudi mednarodni strateški prostor, kar bo zmanjšalo vrednost poglobljenega strateškega usklajevanja med Kitajsko in Rusijo. Nasprotno, če se bodo odnosi med Kitajsko in ZDA poslabšali – na primer, če bo Trump začel trgovinsko vojno proti Kitajski – bo pomen Rusije tako za Kitajsko kot za ZDA naraščal, kar bo Rusiji omogočilo, da bo kot »tretja stran« deležna določenih koristi. Kako naj se na mednarodni ravni uravnava tovrstne odnose? To od nas zahteva predvsem razlikovanje med strateškimi in taktičnimi interesi v tristranskih odnosih. Rusija na primer verjame, da lahko izboljšanje odnosov z ZDA olajša njeno zasledovanje taktičnih interesov, vendar se hkrati zaveda, da strateško medsebojno zaupanje med njo in ZDA ni mogoče. Ta primerjava nam lahko pomaga bolje razumeti visoko raven medsebojnega političnega zaupanja in skupnih strateških interesov, ki so temelj sedanjih odnosov med Kitajsko in Rusijo.

Opombe:

1. J. D. Vance, „Govor JD Vancea“, v: Münchenska varnostna konferenca 2025: Izbrani ključni govori, zv. 2, ur. Benedikt Franke (Münchenska varnostna konferenca, 2025), 15–24.
2. John Williamson, „What Washington Means by Reform“, v Latin American Adjustment: How Much Has Happened?, ur. John Williamson (Institute for International Economics, 1990).
3. Noam Chomsky, Profit Over People: Neoliberalism and the Global Order (Seven Stories Press, 1999).
4. Francis Fukuyama, Konec zgodovine in zadnji človek (Free Press, 1992).
5. Giovanni Arrighi, Dolgo dvajseto stoletje: Denar, moč in izvori našega časa (Verso, 1994).
6. Opomba urednika: »Absolutna varnost« je koncept kitajske zunanje politike, ki se uporablja za kritiko ekspanzionističnega pristopa in politike omejevanja ZDA in NATA.
7. Uporaba izraza »ne-zavezništvo« se tukaj razlikuje od koncepta neuvrščenosti. Ne-zavezništvo v tem kontekstu pomeni zavrnitev oblikovanja vojaških zavezništev.