Družbena, politična in ekonomska odvisnost žensk ponovno v vzponu

Leta 1973 so ženske na zvezni konferenci socialistične zveze med drugim izpostavile, da se je treba delovnih pogojev, zaščite pri delu in delovnega časa lotevati tudi s stališča, da mora tehnološka revolucija olajšati delo vsem in skrajšati dnevni delovni čas za vse. Poudarile so, da so za zaposlene ženske važnejša razmišljanja o skrajšanju delovnega dne za vse delavce, kakor pa delo s polovičnim delovnim časom samo za ženske. Vse to z namenom, da bi lahko ženske, enako kakor drugi delavci, več sodelovale v družbenopolitičnem življenju, več bi bilo časa za oddih in rekreacijo pa tudi za strokovno usposabljanje, ki ga zahtevata dinamičen razvoj tehnologije in posebej sodelovanje v samoupravljanju.

Danes, skoraj 50 let kasneje, večina žensk v Sloveniji deluje v prekarnih oblikah zaposlitve, kar pomeni, da ne samo, da je njihova sedanjost negotova, še bolj je, oziroma bo negotova njihova starost. Ženske zaposlene v maloprodaji, v Hoferjih in Lidlih v naših soseskah, večinoma delajo v delnih zaposlitvah, ki ne zagotavljajo polne pokojninske dobe in posledično le mizerno nizke pokojnine. Prav tako do upokojitve pri takih delovnih obremenitvah sploh ne morejo vzdržati, saj delo močno načenja njihovo zdravje.

Podobno je z ženskami, ki opravljajo skrbstveno delo v bolnišnicah, domovih za ostarele ipd. Zaradi vedno nižjih sredstev, ki jih država namenja za tovrstno delo in zaradi vedno večjih profitov, ki si jih izplačujejo zasebniki, delavk in delavcev primanjkuje. Iz istega razloga se pri negi, zlasti v zasebnih domovih za ostarele, umetno vzdržujejo nižje negovalne stopnje, kar dodatno obremenjuje zaposlene. Hkrati se zaradi vedno dražjih socialnih in zdravstvenih storitev svojci odločajo obnemogle starejše družinske člane obdržati doma, kjer ob gospodinjskem delu, tudi skrbstveno delo prevzamejo ženske. Tako se ženske ponovno umika v zasebnost doma in spreminja v sekundarno, ekonomsko odvisno delovno silo.

S preobremenjenostjo se borijo tudi čistilke, ki so pogosto na milost in nemilost prepuščene čistilnim servisom, ki jih posojajo javnim in drugim institucijam. Poleg tega se morajo boriti še za izplačilo nadur in trepetati za svojo socialno varnost, saj se jim pogodbe podaljšujejo sproti, zgolj za mesec ali dva vnaprej.

Ob tem seveda ne smemo pozabiti tudi na ženske, ki so samozaposlene v kulturi, ki prav tako lahko le sanjajo o regresu, letnem in bolniškem dopustu.

Če vedno več žensk opravlja delo pod pogoji, ki vodijo v izčrpanost, izgorelost, bolezen, revščino in splošno družbeno, politično in ekonomsko odvisnost, potem je očitno, da obstaja vedno večji antagonizem med mezdnim delom in kapitalom. Kako spodbuditi delovanje teh istih izčrpanih žensk v družbenopolitičnem življenju (v sindikatih, delavskih svetovih, samoorganiziranih skupnostih, boju za podnebno pravičnost…) in stopnjevati omenjeni antagonizem do revolucije, postaja ključno vprašanje socialističnih organizacij.