Pokojnine v primežu kapitala

Industrijska revolucija je z ostalimi družbenimi ter političnimi revolucijami (še zlasti francosko revolucijo 1789) prinesla radikalno spremembo družbe in družbenih odnosov. Medtem ko so v času pred njo večino prebivalstva predstavljali kmetje, ki so si sami pridelali večino osnovnih življenjskih potrebščin, kot so hrana, obleka, orodje itd., začne z rastjo industrijskih obratov število kmečkega prebivalstva upadati, skokovito pa naraste število industrijskih delavcev, ki so morali za preživetje delati za plačo. S tem so delavci v celoti postali odvisni od prodajanja svoje delovne sile na trgu – le če je kapitalist kupil njihovo sposobnost za delo, so prejeli plačo, ki jim je omogočala nakup osnovnih življenjskih potrebščin. A delavec lahko svojo delovno silo na trgu prodaja le za določen čas – dokler je fizično zmožen delati, dokler od izčrpanosti in starosti ne omaga. Da bi ohranili življenjski standard svojih ostarelih tovarišev, delavcem ni preostalo drugega kot boj - boj za vzpostavitev kolektivnega fonda, ki ga danes poznamo kot pokojninski sistem. Ta delavcem omogoča preživetje tudi po tem, ko zaradi starosti ali načetega zdravja dela ne morejo več opravljati oz. na trgu več ne morejo prodati svoje delovne sile.

Razvoj pokojninskega sistema

V kapitalističnih tovarnah, ki so v 19. stoletju preobrazile družbo in družbene odnose, je vladala absolutistična volja kapitalistov. Delavci niso imeli nobene zaščite pred avtoritarnim nastopanjem lastnikov tovarn in šefov. Delo je potekalo tudi do 16 ur na dan, 7 dni v tednu (nedeljski počitki so bili odvisni od dobre volje posameznega lastnika), delati so morali tudi otroci, zdravstvenega ali pokojninskega zavarovanja niso poznali, prav tako ni bilo varnostnih ukrepov. Poškodbe ter smrti pri delu so bile zato zelo pogoste. Država ni posegala v “svobodno gospodarsko pobudo” kapitalistov. Nevzdržni pogoji, v katerih so živeli, so delavce silili, da se organizirajo in upirajo, pri čemer so naleteli na oster odpor kapitalistov in države, ki je nad delavce pošiljala oboroženo silo. Ti spopadi so bili nasilni in krvavi. A naraščajoča moč delavstva, ki je nadaljevalo boj, je na koncu prisilila vladajoči kapitalistični razred, da sprejme številne delavske zahteve - prepoved otroškega dela, vpeljavo najprej 10- in nato 8-urni delovnega dne, dela proste dni ter uvedbo javnega pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Najprej so zakon o pokojninskem zavarovanju sprejeli v Nemčiji, kjer je bilo delavsko gibanje najmočnejše in najbolje organizirano, in sicer leta 1889. A zakon ni bistveno izboljšal položaja delavcev - pokojnino je lahko prejel vsak delavec, ko je dopolnil 70 let (v času, ko je bila povprečna pričakovana življenjska doba krepko nižja od 70 let). Sčasoma so se pogoji in način upokojevanja izboljševali in večina držav je sprejela podobno zakonodajo.

Spopad med delavci in policijo na Haymarket trgu v Chicagu 1886.

Danes ima večina držav vzpostavljeno določeno obliko pokojninskega sistema za ostarele ljudi. Namesto zaslužka, ki ga prejmejo s prodajo svoje delovne sile, postane njihov vir preživetja pokojnina. Javni pokojninski sistemi se financirajo solidarnostno – tisti, ki so zaposleni, s svojimi prispevki (ki se izplačujejo od delavčeve bruto plače in bruto bruto plače, s katero upravljajo kapitalisti oz. lastniki firm) omogočajo preživetje starejšim. Ko se bodo sami upokojili, bo naslednja generacija prispevala za njihove penzije itd. Tudi slovenski pokojninski sistem temelji na meddelavski in medgeneracijski solidarnosti, saj je financiran s prispevki, ki jih v pokojninsko blagajno vplačujejo aktivni delavci; a zaradi znižanja prispevkov (do katerega je prišlo pod Drnovškovo vlado v 90-ih), ki jih vplačujejo kapitalisti iz bruto bruto plače, se pokojnine delno financirajo tudi iz proračuna. Financiranje iz proračuna je na ta način odpustek za kapital, ki ga mora prek drugih davkov nadomestiti delavski razred.

Obstoječi pokojninski sistemi so se v najnovejši ofenzivi kapitala proti delavstvu znašli v nevarnosti - vse večji so pritiski za njihovo ukinitev oz. za njihovo “reformiranje”, saj naj bi bili v obstoječi obliki predragi in naj si jih ne bi mogli privoščiti. Čeprav so delavci tisti, ki s svojim delom ustvarjajo vrednost, kapitalisti njihove zahteve po boljših pogojih doživljajo kot zmanjšanje lastnih profitov. Napad na pokojnine je zato eden od načinov poglabljanja izkoriščanja, saj kapital viša svoje profite na račun znižanja življenjskega standarda delavcev - z rušenjem njihove socialne varnosti v starosti. Zahteve po reformi pokojninskega sistema prejemajo države v obliki priporočil ali direktiv, ki jih izdajajo nadnacionalni nosilci obstoječega kapitalističnega ustroja: Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Te institucije prikazujejo upokojenke in upokojence skoraj kot parazite, ki bremenijo javne finance. Prav tako podajajo črnoglede napovedi za prihodnost, s katerimi sporočajo, da so izdatki za izplačila pokojnin nevzdržni in bi jih bilo treba zmanjšati. Tovrstne reforme vplivajo na znižanje standarda bivanja slovenskih upokojenk in upokojencev v zadnjih 30 letih, saj so se pokojnine znižale za slabih 20 odstotkov neto povprečne plače (in so v letu 2019 v povprečju znašale samo še 56 odstotkov neto povprečne plače), kar je okoli 10 odstotkov manj od povprečja EU.

Skrb za pokojninsko varčevanje se na ta način vse bolj prelaga na posameznika, ki naj sam vlaga denar na finančne trge, v finančne sklade, po vzoru ZDA, medtem ko se država iz skrbi za pokojninsko zavarovanje vse bolj odmika. To seveda pomeni, da se vzpostavljen solidarnostni sistem razgrajuje, varne starosti pa se lahko nadejajo večinoma le premožni, ki imajo dovolj prihodkov za zadostno varčevanje. Tak način varčevanja pa je prav tako povezan z velikimi tveganji - že manjši pretresi na finančnih trgih lahko izbrišejo privarčevana sredstva milijonov varčevalcev, ki lahko v hipu ostanejo brez sredstev, ki so jih varčevali za pokojnino.

Delo za skrajšani delovni čas otežuje možnost varne upokojitve - primer Lidla

Maloprodaja spada med panoge, kjer so nestandardne oblike - skrajšani delovni čas, začasno delo, študentsko delo, samozaposlitve - bolj pogoste. Lastniki trgovskih verig se soočajo z močno konkurenco in zmanjšujejo stroške z vpeljevanjem novih tehnologij, organizacijskimi spremembami ter novimi praksami zaposlovanja. Da bi zaobšli obstoječe predpise in standarde, kot so minimalne plače in izplačevanje nadur na nacionalni ali sektorski ravni, zaposlovalcem nestandardne oblike predstavljajo mehanizem za višanje lastnega profita v konkurenčnem boju. V Sloveniji se je odstotek nestandardnih oblik zaposlovanja večal s sprejemanjem sprememb delovnopravne zakonodaje že pred krizo 2008, po njej pa se je njihovo število še povečalo, saj so zaposlovalci izkoristili gospodarsko krizo kot izgovor za nadaljno zniževanje stroškov dela, povečanje intenzivnosti ter fleksibilizacijo delovnega časa. Skoraj sočasno so se zaradi krize začele zapirati majhne prodajalne na drobno, v Slovenijo pa so vstopile tuje diskontne trgovine, ki so povečale konkurenčni pritisk tako na majhne kot večje trgovce. Kriza je vplivala tudi na upadanje kupne moči, s čimer se je povečalo povpraševanje po cenejših izdelkih, ki jih ponujajo diskontne verige tipa Lidl in Hofer. Lidl je trenutno prisoten v 32 državah, kjer jim liberalizacija trga omogoča zniževanje stroškov dela, s čimer dosegajo nizke cene.

Odprtje nemške diskontne verige Lidl v Sloveniji 2007

Večina delavk in delavcev Lidla v Sloveniji dela s skrajšanim delovnim časom, kar Lidlu omogoča večje profite. S pogodbami za skrajšani delovni čas lahko enostavnejše razporejajo delovne ure, kar je ključno za doseganje visoke ciljne storilnosti. Ta je dosežena s prilagajanjem števila delavk oz. obsega delovnih ur toku blaga po poslovalnicah (promet). Delavkam z nižjim faktorjem od 40 ur Lidl ne plačuje polnih prispevkov za pokojnino (bruto bruto plača gre v njihov žep in ne v pokojninsko blagajno), zato jim pokojninska doba teče počasneje. Koliko let delovne dobe ima posameznik v Lidlu, je težko reči, saj je s prihodom Lildla 2007 večina delavk sprva delala s faktorji za 25 ur, šele kasneje so dobile pogodbe za 30 ur. V primeru, da je delavka začela delati leta 2008 s 25 urnim faktorjem, 2017 pa je sprejela pogodbo za 30 urni faktor, ima sedaj po 13 letih dela v Lidlu priznanih 8 let in sedem mesecev delovne dobe. V primeru, da bo delavka delala še 28 let s 30 urnim faktorjem (do izpolnitve običajnih pogojev za penzijo), bo njena delovna doba v primerjavi z delavkami na standardnih pogodbah v drugih firmah znašala šele 29 let in 7 mesecev.

Krajša delovna doba pa vpliva tudi na višino izplačane starostne pokojnine. Ta se obračuna na podlagi pokojninske osnove, izračunane iz bruto plače (osnovne plače), znižane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji, za najugodnejših katerihkoli zaporednih 24 let. Višina pokojnine trenutno znaša 59,5 % izračunane pokojninske osnove, v obdobju 4-ih let pa se bo ta odstotek zvišal na 63,5 %. V primeru dela za skrajšani delovni čas (npr. 30 urni faktor) se pokojninska osnova izračuna na isti način kot pri polnem delovnem času. A problem je priznana delovna doba, ki je nižja od 40 let, kar se bo izražalo v nižji odmeri pokojnine.

Graf: Primerjava priznane delovne dobe za redni in skrajšani delovni čas.

Tudi v Sloveniji se delavke in delavce spodbuja, da sami varčujejo in vlagajo v različne sheme za dodatno pokojninsko zavarovanje, ki so odvisne od donosov na finančnih trgih. Ker je situacija na finančnih trgih pogosto nestabilna, so tudi privarčevana sredstva ves čas na udaru. Leta 2016 je Lidl pričel z dodatnim kolektivnim pokojninskim varčevanjem za zaposlene, s katerim naj bi po njihovem “omilil neenakomerno obravnavo v okviru veljavnega pokojninskega sistema”. Po besedah delavk, Lidl vlaga 40 evrov na posameznika v pokojninski načrt Leon 2 Kolektivno. Zavarovalnica Generali skrbi, da so sredstva mlajših od 44 let vložena v bolj tvegane naložbe, ki na daljše obdobje prinašajo višje donose. S prestopom v višje starostne razrede pa postaja naložbena politika čedalje “varnejša”, od dopolnjenega 55. leta naprej pa so vsa zbrana sredstva članov preusmerjena v zajamčen podsklad.

Kako visoka bodo privarčevana sredstva za posameznike je težko reči, toda praksa, ki jo Lidl uvaja, spodjeda javno pokojninsko zavarovanje in prenaša skrb za socialno varnost na posameznike. Razni kolektivni pokojninski skladi, ki jih vse pogosteje ustanavljajo in vodijo firme, postajajo politični instrument v rokah finančnih kapitalistov, ki lahko delavcem grozijo z izgubo pokojnin, v primeru stavk, še posebej ko se sredstva iz pokojninskega sklada vlaga v premoženje lastnikov.

Socialna varnost je strukturirana okoli vključenosti posameznika v polno zaposlitev, zato je prihodnost delavk v Lidlu jasna: delo za skrajšan delovni čas jim odmika čas upokojitve in jih postavlja v trajno finančno nestabilnost, kljub zavezanosti firme, da se del ustvarjene vrednosti vlaga v različno tvegane naložbe. Ne samo na stara leta, že sedaj je marsikatera delavka ekonomsko odvisna od sistema socialnih pomoči ali od drugih članov gospodinjstva. Morda se na prvi pogled zdi, da je plača prodajalk v Lidlu visoka, toda če bi si delavke doplačevale do polne pokojninske dobe, bi se višina plače krepko znižala. Podatki, zbrani iz Ankete o polnem delovnem času, ki je bila 23. 1. 2021 lansirana med zaposlene v Lidlu, kažejo, da si okoli 89 odstotkov vprašanih ne plačuje pokojninskih prispevkov za polno delovno dobo, 4 odstotki pa o tem niti niso razmišljali. Prav tako delavke in delavci Lidla manj prispevajo v skupno pokojninsko blagajno za ostarele delavke in delavce vseh panog, medtem ko domovi za ostarele postajajo vse dražji.

Zaključna misel

Skozi celotno zgodovino blagovne proizvodnje se je družba delila na vladajoči razred, ki razpolaga s kapitalom, in na delavski razred, ki ga opredeljuje mezdno izkoriščanje. V prispevku smo osvetlili zgolj en vidik razrednega nasprotja, ki se kaže v znižanju življenjskega standarda starejše populacije. Kapital teži k znižanju stroškov delovne sile, s čimer vpliva na njeno standardnо reprodukcijo, ne samo v obdobju, ko je ta delovno aktivna, temveč tudi ko ni več zmožna prodajati svoje delovne sile na trgu. Prenizke penzije so tako eden od glavnih razlogov, da si ljudje vse težje privoščijo varno starost (npr. bivanje v domu starejših občanov), kar posledično pomeni, da se skrb za starejše vse bolj premika iz sfere javnega v domeno zasebnega. Bremena tega dela in stroške pa kapital prevali na ramena delovno aktivnih družinskih članov, najpogosteje žensk, ki jim včasih ne preostane drugega, kot da se zaposlijo za skrajšani delovni čas. Posledično jim delovna doba teče počasneje, ponavadi manj zaslužijo in bodo deležne nižjih pokojnin. Lahko bi rekli, da bolj ko ženske skrbijo za druge, manj so same deležne skrbi na stara leta. Leta 2019 je bila stopnja tveganja revščine za moške, starejše od 60 let, 14,1 odstotek, za ženske pa 21,4 odstotke. S starostjo oseb se ta številka še viša (stopnja tveganja revščine med ženskami, starejšimi od 70 let, je po zadnjih podatkih 28,1-odstotna). Morda je že res, da se je z razvojem kapitalizma oskrbljenost delavskega razreda z materialnimi dobrinami izboljšuje, toda to ne pomeni, da razredne razlike izginjajo, še zdaleč pa ne izginja izkoriščanje.

RO CEDRA

Viri in literatura:

• Anketa o polnem delovnem času. Sindikat Lidl in CEDRA, 2. 2. 2021.
• Bhattacharya, Tithi. 2017. How Not to Skip Class: Social Reproduction of Labor and the Global Working Class. Social Reproduction Theory, str. 68 – 93.
• Engels, Friedrich. 1979. Položaj delavskega razreda v Angliji. Izbrana dela v petih zvezkih. Cankarjeva založba.
• Hrženjak, Majda (ur.). 2018. Razsežnost skrbstvenega dela. Založba Sophia.
• Mrozowicki, Adam; Roosalu, Triin; Bajuh Senčar, Tatjana. 2013. Precarious work in the retail sector in Estonia, Poland and Slovenia: trade union responses in a time of economic crises. Transfer: European review of Labour and Research.
• Saritas Oran, Serpan. 2017. Pensions and Social Reproduction. Social Reproduction Theory, str. 148 – 170.
• Statistični urad Republike Slovenije. https://pxweb.stat.si/SiStat/sl 8. 2. 2021
• Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2), http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6280, 8. 2. 2021
• Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Pokojnine in dostojna starost: Napovedi so pogosto preveč črnoglede, https://www.zsss.si/pokojnine-in-dostojna-starost-napovedi-so-pogosto-prevec-crnoglede/, 15. 11. 2019.

Fotografije:

https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/mnozice-tezko-pricakale-odprtje-lidla/68898 http://www.delavske-studije.si/sl/archive/na-danasnji-dan/haymarket