Poziv k vzpostavitvi fronte za solidarno, javno financirano in univerzalno dostopno dolgotrajno oskrbo!

Potrebujemo dolgotrajno oskrbo, ki bo usmerjena v zadovoljevanje potreb in zagotavljanje dostojnega življenja uporabnic in uporabnikov storitev oskrbe, zaposlenih v zdravstvu in skrbstvu ter vseh delavk in delavcev.

Po objavi predloga prenovljenega Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDO), ki je bil v javni razpravi le pet delovnih dni ugotavljamo, da tudi nova različica zakona (ki je zgolj nekoliko spremenjena verzija prejšnjega zakona, ki ga je ljudstvo na referendumu zavrnilo), ne teži k podružbljanju skrbi za starejše. Prav nasprotno, v veliki meri subvencionira in s tem spodbuja opravljanje skrbstvenega dela v gospodinjstvih, s strani družinskih članov ali na (črnem) trgu najete pomoči. Prav tako je še neznana usoda financiranja dolgotrajne oskrbe! Ker je sistem finančno podhranjen, nujno potrebujemo dolgoročno urejeno financiranje, zato se zavzemamo za vzpostavitev novega solidarnega in javnega financiranja dolgotrajne oskrbe – za nov prispevek za dolgotrajno oskrbo plačan s strani delodajalca.

Brez skupnega in enotnega odziva delavstva, sindikatov in drugih naprednih organizacij nam grozi nadaljnja poglabljanje krize skrbi za starejše, slabih delovnih pogojev in nedostopnih storitev.

Dolgotrajna oskrba je delo, ki mora biti nujno opravljeno za ohranjanje življenja in blagostanja ljudi. Mogoče ga je opravljati v treh oblikah: (1) kot neplačano delo, ki ga v družinskem krogu opravljajo svojci in sorodniki, (2) kot produktivno delo, ki je z zagotavljanjem oskrbe starejšim v obliki tržnih storitev ciljno usmerjeno v ustvarjanje profitov in (3) kot javna služba, s katero se dostop do storitev oskrbe zagotovi vsem, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo, in jo izvajajo javni zavodi. V kateri prevladujoči obliki bo sistemska ureditev spodbujala izvajanje dolgotrajne oskrbe (1, 2 ali 3), je pomembno vprašanje s stališča delavskega razreda, še zlasti delovnih žensk, saj odloča o tem, kdo bo prevzel odgovornost za to, da bo za nas in naše svojce poskrbljeno, ko si svojega preživetja ne bomo mogli več zagotavljati z mezdnim delom. Cedrino stališče je, da mora sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe zagotoviti podružbljanje skrbstvenega in gospodinjskega dela. Dolgotrajna oskrba mora biti javno financirana, se izvajati izključno v okviru javnih zavodov, delo oskrbe pa morajo opravljati profesionalni kadri, ki so za to delo ustrezno usposobljeni, plačani in obremenjeni ter jim pripadajo vsi standardi, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

Protislovje med akumulacijo kapitala in reprodukcijo delovne sile je za kapitalizem temeljno in neizogibno. Kapital po eni strani v procesu neskončne akumulacije in prisvajanja presežne vrednosti delovno silo priganja do skrajnost, na drugi pa mu ni v interesu, da bi prepuščal del ustvarjene vrednosti, v obliki prispevkov in davkov, za vsakodnevno in generacijsko obnovo te iste delovne sile, saj bi to pomenilo zmanjšanje presežne vrednosti. Vprašanje podružbljanja dolgotrajne oskrbe je zato feministično vprašanje, je družbeno vprašanje in je razredno vprašanje, saj:

(1) je v interesu delavk in delavcev, da se oskrba organizira na družbeni ravni in solidarno financira, kapital pa si prizadeva, da čim večji delež skrbstvenega dela ostaja zasebna odgovornost svojcev in s tem za kapital brezplačno.

(2) Vprašanje dostopa do kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe ne sme postati vprašanje požrtvovalnosti svojcev ali njihove ekonomske zmožnosti najemanja storitev oskrbe na trgu. Vsakomur, ki take storitve potrebuje, je treba, ne glede na ekonomski položaj ali družinske okoliščine, zagotoviti kakovostne storitve dolgotrajne oskrbe, ki jih izvaja profesionalen kader.

(3) Breme skrbstvenega dela na domu večinoma pade na pleča žensk. Od njih se pričakuje, da bodo to delo opravljale brezplačno in z nasmeškom na obrazu, kot del svoje »naravne« vloge matere, gospodinje in skrbnice gospodinjstva. Feminizirani so tudi poklici tako v zasebnem kot javnem skrbstvenem sektorju, starejše ženske, ki oskrbo potrebujejo, pa so tudi najrevnejši segment naše družbe. Tako jim je oskrba kot tržna storitev tudi najmanj dostopna. S tem, ko skrb za starejše in onemogle sistemsko naredimo za našo skupno, družbeno odgovornost, ustvarimo pogoje za razbijanje konservativnih ideologij o ženski kot »naravno« primernejši za skrb za druge ter izenačujemo položaj moških in žensk.

Ob odsotnosti celovite ureditve dolgotrajne oskrbe se obstoječe potrebe prebivalk in prebivalcev iz leta v leto povečujejo, kar se vidi tudi pri osebni asistenci, kjer lahko spremljamo vsakoletno rast javnih finančnih sredstev, namenjenih za izvajanje osebne asistence, v kateri prebivalstvo išče rešitve za zadovoljevanje potreb po dolgotrajni oskrbi. Država pa zdaj z omejevanjem financiranja ure oskrbe pritiska na osebne asistente in asistentke, ki omogočajo uporabnicam in uporabnikom z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami polno in učinkovito sodelovanje v družbi, s čimer se njihovi pogoji dela poslabšujejo. Napovedani finančni rezi na področju osebne asistence potiskajo delavke in delavce ter uporabnike v izjemno težak položaj: prve v revščino in s tem iskanje boljših pogojev dela v drugih dejavnostih, uporabniki pa bodo prepuščeni sami sebi ali asistenci družinskih članov. Na ta način se asistenco potiska v zasebnost doma, kar poslabšuje kvaliteto storitev, povečuje pa tudi možnost zlorab in odgovornost prelaga na posamezna delavska gospodinjstva.

Pozivamo vas, da se nam pridružite pri vzpostavitvi širše enotne fronte za sistemsko ureditev celotne dolgotrajne oskrbe z naslednjimi zahtevami:

1. Vzpostavitev novega solidarnega in javnega financiranja dolgotrajne oskrbe – nov prispevek za dolgotrajno oskrbo plačan s strani delodajalca.

2. Univerzalno dostopne storitve dolgotrajne oskrbe, ki jih ne more nadomestiti denarni prejemek ali oskrbovalec družinskega člana. Storitve morajo biti vsakomur dostopne brez doplačil iz žepa.

3. Višje plače, beneficiran poklicni staž, redne zaposlitve za nedoločen čas in izboljšanje drugih pogojev za zaposlene v poklicih socialnega varstva.

4. Javno financirana dolgotrajna oskrba naj se izvaja le v okviru javne službe, ki jo izvajajo javni zavodi.

Podrobnejše obrazložitve zahtev bomo objavili v naslednjih dneh. Povežimo se in si skupaj izborimo sistemske spremembe na področju dolgotrajne oskrbe in osebne asistence. Takšne, ki bodo zadovoljevale naše skupne potrebe.

Center za družbeno raziskovanje (CEDRA) in Odbor za skupno dobro Sindikata TUŠ