Proti kulturi posilstva

Po ponedeljkovem shodu proti protestu v podporo peterici objavljamo še na spletni starani izjavo Iniciative proti kulturi posilstva, ki smo jo podpisale tudi članice in člani CEDRE ter jo vključile v razpravo z našim tovariškim sindikatom Tuš.

Cedrino stališče je, da je odprava kapitalističnega produkcijskega načina pomemben korak v boju za družbeno-ekonomsko emancipacijo žensk, vendar hkrati s tem bojem potekajo tudi boji na drugih ravneh, ki omogočajo družbeno emancipacijo žensk – boj na tem področju se ne začenja šele s to odpravo in se z revolucijo tudi ne zaključi. Boj proti vsem oblikam seksizma, spolnega nasilja in šovinizma mora biti sestavni del aktivnosti socilalistične organizacije tako navzven kakor navznoter.

Naslovna fotografija je sestavljena iz fotografij Petra Žiberna: https://bit.ly/3VRN6pd

Z izjavo se odzivamo na javni shod v podporo ‘domžalski peterici’, ki je leta 2020 posilila mladoletnico. Ta je napovedan za ponedeljek, 8.5., torej na dan končne obravnave primera. Shod obsojamo in ga razumemo kot del kulture posilstva, ki odgovornost za nasilje prelaga s povzročiteljev na preživele. Kultura posilstva je poimenovanje za intersubjektivno in kolektivno (re)producirane mite, diskurze in prakse, ki jih družba uporablja za interpretiranje “zgodb” posilstev. Kultura posilstva nam podaja odgovore na vprašanja, kdo je kriv za posilstvo, kako se posilstvo prepreči in kdo mora zanj prevzeti odgovornost. Za povzročitelja išče opravičila in izgovore (“bil je pijan”, ”ni vedel, da ni za”, ”kazen bi mu uničila življenje”, ”mlad je še”, …), na preživelo pa vali krivdo in vzroke za posilstvo išče v njenih dejanjih, oblačilih, slogu življenja in socialnem statusu (”bila je pijana”, ”kako je bila pa oblečena?”, “verjetno se je strinjala in si nato premislila”, …). Pri tem pa izvzame dejstvo, da posilstvo drastično spremeni in zaznamuje življenje preživele. Absurdno se nam zdi vedno znova poudarjati, da so za posilstvo vedno odgovorni posiljevalci.

Normaliziranje posilstva in spolnega nasilja je eden izmed ključnih elementov ohranjanja patriarhalnega nasilja, ki vzdržuje moško nadvlado. Kulturo posilstva je potrebno razumeti širše, saj govori o tem, kako se kulturne mitologije in diskurzi o posilstvu reproducirajo skozi vsakdanje prakse, se s tem normalizirajo in ohranjajo družbo, v kateri je spolno nasilje ključen način dominacije.

Kulturo posilstva se udejanja tudi v medijski obravnavi posilstev. Mediji posegajo v osebno življenje tarče nasilja ter se ukvarjajo z vprašanjem, zakaj se ji je to zgodilo in ne zakaj so to storilci naredili. Zgodbo o posilstvu oblikujejo na način, kjer je posilstvo stvar preživele in ne posiljevalca, s čimer se njegova dejanja loči od njega samega – govori se, na primer, o ‘dekletu, ki je bilo posiljeno’ in ne o ‘fantu, ki je posilil’. Posilstvo predstavlja zgolj še eno senzacionalno zgodbo, brez kakršnegakoli ozira na ponavljajočo se retravmatizacijo preživele.

Dodatna retravmatizacija se dogaja skozi celoten proces obravnave. Seksizem in dvom v verodostojnost preživele sta vpeta v celoten proces, od prijave na policiji do obravnave na sodišču. Preživele, ki nasilje prijavijo, so pred tem redko informirane o procesu, ki sledi prijavi, o njihovih možnostih in o tem, kaj lahko od postopka pričakujejo. Da se postopek sploh premika, je pogosto pogojeno z njihovim osebnim angažmajem, pri čemer so se primorane dodatno izpostaviti, kar jih ponovno postavlja v nevaren položaj. V primeru mladoletnih preživelih se obljublja pohitren postopek, ki naj bi trajal maksimalno pol leta – obljublja se tudi, da zadostuje ena izjava za policijo in eno pričanje na sodišču. Postopki se nato vlečejo leta in od preživele zahtevajo neštete obravnave, kjer morajo v pričo svojih posiljevalcev ponavljati in podoživljati eno in isto zgodbo. Skozi proces se namreč, ne glede na dokazno gradivo in ne glede na redefinirane zakone, izpodbija njeno verodostojnost, namesto da bi se osredotočila na dokazovanje povzročiteljeve krivde. V primeru ‘domžalske peterice’ se dokazi zdijo precej jasni – posnetek posilstva so povzročitelji objavili na socialnih omrežjih. Nobenega dvoma torej ni, da se je zgodilo, zakaj potem postopek, ki naj bi se zaključil v pol leta, tri leta kasneje še vedno traja?

In kdo zagotavlja varnost preživele? Ob sistemskem nasilju sodne prakse in kulture posilstva, ki spremlja preživelo, se v konkretnem primeru pripravlja še protest v podporo posiljevalcem. Shod obsojamo in izražamo vso podporo preživeli, nisi sama!

Kriv je tisti, ki posiljuje, ki to gleda in dovoljuje. Za posilstvo nisem kriva! kje je pravica, kje obravnava – kriva je policija, krivo je sodišče, kriva je država!

Iniciativa proti kulturi posilstva