Stanovanja za delavke_ce, ne za špekulante!
Osnovna funkcija stanovanja je, da je nekomu dom – zatočišče, kamor se lahko umaknemo in kjer naj bi se počutili varne. Primerno stanovanje je predpogoj, da smo lahko zdravi, da se lahko učimo in ustvarjamo, da se lahko vključujemo v družbo, konec koncev, da lahko normalno hodimo v službo.
Za produkcijo stanovanj je danes potreben kompleksen splet družbenih akterjev – od občin, ki opremljajo zemljišča, arhitektov, ki jih načrtujejo, državnih institucij, ki dajo soglasja ali dovoljenja za gradnjo, podjetij in obrtnikov, ki izvajajo gradbena dela, pa vse do proizvodnih verig opreme in pohištva in še bi lahko naštevali. Gre torej za izrazito družben proces, ki je odvisen od zakonodaje, regulacije in družbenih odnosov v določeni državi, in zato reševanje stanovanjskega vprašanja nikakor ni in ne more biti le zasebni problem posameznega gospodinjstva, čeprav se ga kot takega prikazuje. Prepričujejo nas, da je to, ali bomo prišli do primernega stanovanja samo vprašanje naše volje, discipline, spretnosti in delavnosti ter, da smo sami odgovorni za to, da si stanovanjsko vprašanje tudi primerno rešimo. Če med tem, ko ob mizerni plači plačujemo oderuške najemnine, nismo sposobni privarčevati vsaj 60.000 € za depozit in se za več deset let banki zavezati za odplačevanje astronomskega kredita, smo po tej logiki pač premalo delavni ali pa preprosto preveč brezglavo trošimo.
Da si danes v Sloveniji ne moremo kakovostno in trajno rešiti stanovanjskega vprašanja, ni naša krivda, pač pa neposredna posledica delovanja vseh dosedanjih vlad. Ob osamosvojitvi so se slovenski politiki odločili, da bodo večino družbenega stanovanjskega fonda poceni razprodali ter vprašanje stanovanjske preskrbe v največji meri prepustili trgu. V okviru javnih stanovanjskih skladov in nekaterih občin se je obdržal manjši delež neprofitnih stanovanj, a ker država v stanovanjsko preskrbo ni vlagala, stanovanjski skladi niso bili zmožni obnavljati in krepiti fonda neprofitnih stanovanj. Ravno nasprotno, stanovanja so bili prisiljeni postopoma odprodajati. Tako se je v prvih dveh desetletjih po osamosvojitvi delež neprofitnih stanovanj še dodatno znižal. V Sloveniji tako danes primanjkuje na tisoče dostopnih stanovanj, javni stanovanjski skladi pa lahko na razpisih dodelijo neprofitno stanovanje le okrog 10 odstotkov upravičencem. Država se je stanovanjski politiki odpovedala in preprosto ne spremljala potreb po stanovanjih ter ne skrbi, da bi se dovolj gradilo. Odgovornost za stanovanjsko vprašanje je prevalila na posameznika, ki naj bi si zagotovil primerno stanovanje na trgu – četudi primernih stanovanj na trgu ni!
Cene nakupa stanovanja v zadnjih letih dosegajo vedno nove rekorde in kjer stanovanja najbolj potrebujemo, se danes gradi predvsem ‘luksuz’, ki si ga praviloma lahko privoščijo le tisti, ki so že lastniki stanovanj ali prihajajo iz družine, ki ima nakopičenega že kar nekaj premoženja. Za trgovke, medicinske sestre, bolničarke v domovih starejših, učiteljice in druge delavke in delavce tam, kjer so njihova delovna mesta, stanovanj ni. Ob vse večjem povpraševanju, izredno majhni ponudbi in številnim špekulativnim lastnikom, ki stanovanja kopičijo, postaja nakup (tudi starega) stanovanja vse večjemu delu prebivalstva popolnoma nedosegljiv. Cene določajo predvsem tisti, ki stanovanja špekulativno kupujejo samo zato, ker imajo preveč denarja ali pa zato, ker računajo, da bodo cene stanovanj še naprej rasle. Takšni ljudje v teh stanovanjih nikoli ne bodo živeli, pogosto pa jih niti ne oddajajo, saj v Sloveniji ne poznamo davka, ki bi discipliniral tiste, ki imajo prazna stanovanja.
Na drugi strani imamo najemni trg, ki je prav tako izredno majhen, zasičen ter posledično nestabilen in drag. To je v osnovi posledica neravnotežja moči med lastniki in najemniki. Lastnik, ki poseduje stanovanje (redko, a nujno potrebno dobrino), ima izrazito več moči v primerjavi z najemnikom, ki stanovanje potrebuje za svoje preživetje. Zato ker država tega neenakega razmerja ne uravnoteži z omejevanjem rasti najemnin ali določanjem minimalne dolžine najema in temeljitim nadzorom, so najemniki primorani sprejeti neprimerne pogoje bivanja, oderuške najemnine, vdore v zasebnost ipd., če želijo imeti vsaj streho nad glavo. Biti tržni najemnik je v trenutnih pogojih nevzdržno in vzrok za številne stiske. Tržni najemniki so v nenehnih skrbeh, kdaj jim bo najemodajalec zopet dvignil najemnino, kako bodo lahko pokrili stanovanjske stroške ali kdaj bodo morali zopet iskati drugo stanovanje – praviloma še manjše, in še slabše.
A za to, seveda ni kriv najemnik sam! Kot smo opozorili na začetku, je stanovanjsko vprašanje izrazito družbeno vprašanje in le kot tako ga lahko tudi resno naslovimo. Za izboljšanje stanja na stanovanjskem področju je zato nujno potrebna sistemska intervencija države, ki vključuje povečanje regulacije in nadzora, vzpodbujanje neprofitnih ponudnikov stanovanj, sofinanciranje ter neposredno gradnjo neprofitnih stanovanj. Za ustavitev nadaljnjega poslabšanja situacije in za postavitev temeljev trajnostnega in pravičnega družbenega razvoja, bo torej morala politika aktivno in celovito poseči v stanovanjsko področje ter lastninska razmerja. Pri tem bo najbolj potrebno zagotoviti sistemski vir financiranja za gradnjo javnih najemnih stanovanj in pravični progresivni nepremičninski davek, ki bo odvračal od špekulativnega ravnanja in nebrzdane akumulacije bogastva v obliki nepremičnin. To pa je potrebno dopolniti s kakovostno aktivna zemljiško politiko, poostrenim nadzorom nad najemnim trgom ter podporo neprofitnim stanovanjskim organizacijam kot so stanovanjske zadruge.
Trg sam še nikoli ni in nikoli ne bo poskrbel za stanovanja za vse – glavna skrb tržnih akterjev je vedno le to, kako s čim manjšimi vložki zagotoviti čim večje dobičke. Če želimo, da se stanje izboljša, je zato nujna močna stanovanjska politika, ki v stanovanjski trg resno poseže.
Dostop do primernega stanovanja ne sme biti privilegij, je osnovna človekova pravica, osnovna družbena zahteva in osnovna politična dolžnost.