Stavka – najboljša šola sindikalizma

Ob stavkovnih aktivnostih sindikatov v Sloveniji

Kot je razbrati iz vse opaznejše aktivnosti različnih sindikatov, ki se od socialnega dialoga premikajo v smer zaostrovanja sindikalnega boja, se je v sindikalno miselnost vrnila tudi možnost izvedbe stavke, ne le kot pogajalske grožnje, ampak kot dejanske zaustavitve delovnega procesa. Že v letu 2017 so stavkali avtobusni šoferji v skupini Arriva, pred kratkim pa je bila odpovedana stavka gasilcev, ki so s stopnjevanjem stavkovnih aktivnosti na pogajanjih z vlado tik pred zdajci dosegli dogovor. V prihajajočih mesecih se napoveduje niz stavk v javnem sektorju, ki bo zajel skoraj vse poklicne skupine. Pred stavko so tudi rudarji v Premogovniku Velenje, ki so že formirali stavkovni odbor in upravi predali stavkovne zahteve.

Zaostrovanje sindikalnega boja, ki skuša izboriti boljše pogoje dela in višje plačilo za delavce, mora biti usmerjen tudi v gradnjo solidarnosti med različnimi sindikati, poklicnimi skupinami in sektorji. Solidarnost ne sme biti manifestirana le na načelni ravni (izjave podpore, udeležba funkcionarjev na protestih ipd.), ampak mora biti grajena v praksi, še posebej pri stavkovnih aktivnostih. Le z medsebojno podporo, dejansko pomočjo in bojem za vse skupine delavstva, predvsem tiste v najšibkejšem položaju, bo možno zgraditi in povečati kolektivno moč delavstva v boju s kapitalom in vlado.

Stavka je najboljša šola za sindikalne aktiviste in delavce, v kateri se delavci na praktičnih primerih učijo taktik in metod delavskega boja, sindikalni kadri pa pridobijo nova praktična znanja in izkušnje. Najpomembneje pa je, da se skozi stavko gradi povezanost delavcev, kar vodi v izgradnjo kolektivnega duha.

Stavkovne aktivnosti so v okviru organizacijskega pristopa ena izmed metod za grajenje moči delovnih kolektivov. Sindikat, posebej v kolektivnih akcijah, ni zastopnik ali predstavnik interesov delavcev, ampak je organizacijska struktura – torej orodje v rokah delavcev, s katerim si ti lahko izborijo svoje pravice. Aktualni primeri iz tujine (nekaj primerov lahko najdete v poročilu z mednarodne konference o sindikalnem in delavskem organiziranju RLS v Beogradu) in Slovenije kažejo, da je z vključujočimi pripravami na stavko, kot tudi med njeno izvedbo, prej individualizirane zaposlene mogoče povezati v močan kolektiv, ki si lahko izbori marsikaj, kar se je prej zdelo nemogoče.

Primeri dobrih praks

To dobro potrjuje primer gasilcev, ki so si v okviru Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije (SPGS) uspeli priboriti večino stavkovnih zahtev. Sindikat že tako deluje vključujoče, saj je predsedstvo sindikata sestavljeno iz večine predstavnikov posameznih enot. V času zaostrovanja boja so v predsedstvo, preoblikovano v stavkovni odbor, vključili tudi predstavnike enot, ki prej še niso bile vključene v sindikat, obenem pa so v aktivnosti vključevali tudi tiste enote, ki nimajo člana v predsedstvu (preko mailing list in sestankov).

Sindikat je organiziral vrsto zborov delavcev, na katerih so oblikovali in potrjevali stavkovne zahteve, obenem pa skupaj pripravljali stavkovne aktivnosti. Tekom pogajanj je stavkovni odbor redno preverjal svoj mandat in sprejete kompromise med članstvom. Z vključevanjem članov v celoten proces priprave stavke in pogajanj z Vlado, sindikat proti njej ni pridobil le večje pogajalske moči, ampak je vzdrževal in stopnjeval bojevitost članstva in njegovo pripravljenost na najskrajnejši ukrep – stavko. Gasilci ne počivajo niti po doseženem dogovoru, zato do izpolnitve zahtev ne bodo razpustili stavkovnega odbora, način delovanja z vključevanjem članstva in organiziranjem še neorganiziranih pa nadaljujejo tudi po odpovedi stavke.

Izpostaviti gre tudi prakso Sindikata delavcev rudarstva in energetike Slovenije (SDRES) v Premogovniku Velenje, ki je v oblikovanje stavkovnih zahtev poskušal vključiti ne le svoje člane, ampak vse zaposlene v podjetju. Tako se je pod njihove stavkovne zahteve podpisalo vsaj trikrat toliko zaposlenih, kot je članov sindikata. S tem se je povečala moč pogajalske skupine, hkrati pa se je v delavski boj vključilo tudi veliko število prej pasivnih delavcev. Napoved SDRES, da bodo v času pogajanja redno preverjali svoj mandat in morebitne kompromisne predloge s podpisniki zahteve, je korak v pravo smer. Izkušnje kažejo, da pogajanja z delodajalci niso stvar ozkega kroga sindikalnih funkcionarjev, ampak je treba ustvarjati pogoje za vključenost in aktivacijo čimvečjega števila zaposlenih. O tem smo v CEDRI pisali v članku Prelomna stavka v UPS.

V tej luči je pozitiven tudi primer potrjevanja stavkovnih zahtev in glasovanja o stavki, ki so ga konec prejšnjega leta izvedli v Sindikatu vzgoje in izobraževanja (SVIZ). Aktivacija članstva z zbori članov in članic je lahko odločilnega pomena, ko pride do prve resne preizkušnje bojevitosti in solidarnosti med delavci. Vseeno pa je treba opozoriti, da je za dvigovanje bojne pripravljenost in povezanosti kolektiva, učinkovitejše, da zahteve niso oblikovane od zgoraj navzdol, temveč od spodaj, z vključenostjo čim večjega števila različnih skupin zaposlenih.

Dodatni izzivi ob stavkah

Poseben izziv predstavlja tudi sama izvedba stavke. Pokazalo se je, da, razen ustavitve dela, na terenu primanjkuje idej in znanja, kaj početi med njeno izvedbo. Ob stavki se pogosto sicer izvedejo še protestni shodi, vendar nabor možnih aktivnosti stavkajočih s tem nikakor ni izčrpan. Stavke bi lahko izkoristili tudi za izobraževanja, zbore delavcev, akcije v lokalnih skupnostih, gradnjo medsebojnih vezi in vključevanje še neorganiziranih sodelavcev.

Pomembno je, da stavkovnih aktivnosti in pogajanj ne izvaja zgolj ozek krog sindikalnih profesionalcev in funkcionarjev, ampak se vanje preko različnih orodij vključuje vse delavce. S tem se znanja sindikalnega delovanja prenašajo na širši krog delavcev, posamezniki pa dobijo občutek, da so s svojim delom prispevali k skupni stvari.

Stavke v javnem sektorju pogosto bolj prizadanejo splošno javnost (stavka zaposlenih v vrtcu na primer starše otrok), kot stavka v podjetju. Stavkovne aktivnosti morajo zato vključevati tudi sodelovanje z lokalno skupnostjo in uporabniki javnih storitev. PR sporočila in zagotavljanje minimalne (zakonsko predpisane) oskrbe ne zadoščajo. Javnosti je treba razložiti in s sindikalno prakso pokazati, zakaj zahteve sindikatov pomenijo tudi boljšo in kakovostnejšo storitev za uporabnika.

Neprestana gradnja delavske solidarnosti

Uspeh stavke se ne meri samo v izborjenih zahtevah za posamezno skupino delavcev, ampak predvsem v učinkih na solidarnost med različnimi delavkami in delavci tako na delovnem mestu kot izven njega. Za dolgoročni uspeh sindikalnega boja bo ključnega pomena organiziranje trenutno slabše organiziranih delov delavstva ter pomoč tistih, ki so v boljšem položaju, tistim, ki so v slabšem. Prav tako bi morali sindikati odpirati nove, širše zahteve, ki bi odpirale nove zaposlitve in izboljševale položaj širokega kroga delavcev, ne le tistih, ki so že organizirani – s tem bi namreč pridobili tudi široko podporo javnosti.

Organizacijsko delo se s stavko, tudi v primerih, ko so zahteve uspešno izborjene šele začne. Ob napovedih stavke je naloga sindikalnih organizatorjev, da razmišljajo tudi o tem, kako izgrajene odnose in pridobljene izkušnje povezati v prihodnje delo sindikalnih organizacij ter kako izkoristiti večjo bojno pripravljenost prej pasivnih delavcev. Delavski boj se namreč bije neprestano, organiziranje delavcev pa je stalna naloga sindikalnih organizacij.