Za kakšno svobodo se bori Ukrajina?

Severnoatlantski zavezniki in ukrajinska vlada so pripravili načrt povojne obnove Ukrajine. Načrt je napolnil z vsebino nedoločni pojem svobode, o kateri se nenehno govori. A svoboda ni le plemeniti vzgib, je tudi materialna nuja. Svoboda je materialna nujnost, ker se udejanja v načinih, kako organiziramo življenje in zadovoljujemo nujne potrebe, kako delamo in ustvarjeno bogastvo delimo, kako organiziramo medgeneracijsko solidarnost in živimo s sosedi v naravnem okolju, ki nam je bilo zaupano. Te okvire določa načrt za povojno obnovo Ukrajine, ki ga je na začetku julija 2022 podprlo 42 držav zahodnega zavezništva. Tudi Slovenija se je udeležila konference v švicarskem Luganu in podpisala zaključno deklaracijo. Kaj je ta načrt, naravnost pove parafraza, da je vojna nadaljevanje biznisa z drugimi sredstvi.

Kdor je prebral Lugansko deklaracijo, se ne bo strinjal z uvodno trditvijo o vojni in biznisu. Deklaracija poudarja digitalno preobrazbo, zeleni energetski prehod in vzdržno financiranje. Govori tudi o »transparentnem« procesu obnove, ki naj bo »odgovorno do ukrajinskega ljudstva«. Ne vsebuje pa ničesar vsebinskega razen splošnih načel. To je prinesel šele dokument, ki ga je predložila ukrajinska vlada. Zahteve držav, ki pošiljajo milijardne pomoči in verjetno hočejo imeti kakšno besedo pri obnovi, so se tako skrile za 'prostovoljno in svobodno odločitev' ukrajinskega ljudstva. Niso pa čakale na »demokratični« proces, niso počakale, da Ukrajina prekliče prepoved opozicijskih strank in neodvisnih medijev, o čemer je pisal ukrajinski novinar Serhij Guz. Na kongresu so si dale predložiti Nacionalni načrt obnove sveta, ki ga je ustanovil predsednik Zelenski sam in ga (skupaj s predsednikom vlade) vodi vodja njegove pisarne Andrij Jermak, nekdanji filmski producent.

Načrt je seznam ukrepov za privabljanje tujih investicij: privatizacija državnih bank, državnih podjetij in celo jedrskih elektrarn, kapitalu prijazna fiskalna, davčna in carinska politika, odprava 'zastarele' delavske zakonodaje in »ciljana« socialna pomoč namesto univerzalne. Ob teh nekaj poudarkih je jasno, da je načrt v resnici paket reform za države v težavah, tako imenovan »Washingtonski konsenz«, ki se uporablja od osemdesetih let 20. stoletja in preizkušeno pelje države v spiralo revščine in gospodarske odvisnosti.

Ta dokument naj bi si napisalo ukrajinsko ljudstvo samo?

Po konferenci je ukrajinska vlada pripravila seznam državnega premoženja za prodajo in 1. septembra začela z »veliko privatizacijo«. Investitorji lahko nakup in prenos premoženja opravijo kar po internetu. Dne 6. septembra je newyorško borzo odprl Zelenski z video nagovorom, da je Ukrajina »open for business«. Povabil je ameriške investitorje, da kupijo premoženje v skupni vrednosti več kot 400 milijard dolarjev. Prodajo je podprla agencija za humanitarne dejavnosti USAID, katere naloga v poslu je jamčiti za varnost investicij. Newyorška borza je bila tistega dne dekorirana z oglasnimi tablami: »We are free. We are strong. We are open for business.«

Tri mesece po sprejetju Luganske deklaracije lahko ugotovimo, da načrt povojne obnove organizira plenjenje civilnega prebivalstva med okupacijo. Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb med vojno ima za to dejanje en sam kratek in jedrnat stavek: »Plenjenje je prepovedano« (33. člen). Nesprejemljivo je, da Slovenija pri tem sodeluje.

Svobodo drugačnega okusa so okušali ukrajinski delavci in delavke, ki jim je načrt povojne obnove pripravil peklensko prihodnost. Štirinajst dni po konferenci v Luganu je ukrajinski parlament potrdil dva zakona. Prvi (št. 5371) je določil, da zaposlene v majhnih in srednje velikih podjetjih (z 250 delavci ali manj) več ne varujejo Zakon o delu in kolektivne pogodbe. Ti delavci in delavke, ki sestavljajo med 70 in 80 odstotkov vseh zaposlenih v Ukrajini, naj bi sklepali samo individualne pogodbe o zaposlitvi. Ukrajinski pravnik George Sandul je razložil, da bi teoretično taka pogodba lahko določala celo 100-urni delavnik na teden.

Drugi zakon (št. 5388) je uzakonil »pogodbo z nič urami«, po kateri morajo biti delavci in delavke vedno na voljo, ko jih delodajalec pokliče. Zakon zahteva le, da je minimalni obseg dela 32 ur tedensko in da se v pogodbi določi, kako delodajalec pokliče delavca ali delavko na delo in v kolikem času se ta mora odzvati. Zakona sta pripravljena za čas po vojni, kot vaba za tuje investicije v deželi nizkocenovne in pravno nezaščitene delovne sile.

Zakonska predloga sta bila resda pripravljena že leta 2021, toda vladajoča stranka Sluga narodu, katere član je predsednik Zelenski, takrat ni zbrala dovolj podpore. V škandalu leta 2020 se je tudi razkrilo, da je British Foreign Office stranki svetoval, kako prepričati parlament, da potrdi zakon o liberalizaciji dela. Kar pa stranki ni uspelo pred vojno, je lahko izpeljala v izrednih vojnih razmerah. Po prepovedi opozicijskih strank je imela dovolj glasov v parlamentu. Iz zakonodajnega postopka je izključila socialne partnerje. Vojne razmere, prepovedi shodov in ukinitev neodvisnih medijev so sindikatom otežili tudi javno nasprotovanje.

Zakona pa sta sprožila mednarodni protest. Protestirali sta evropska in mednarodna konfederacija sindikatov. Mednarodna organizacije dela (MOD) je objavila »tehnično strokovno mnenje«, da zakon št. 5371 krši mednarodne pogodbe in je v nasprotju s splošnimi načeli evropskega prava in prakse. Strokovnjak MOD António Rabalo Santos je reformo imenoval à la ukrainienne, ker za večino delavcev in delavk odpravlja delovnopravno varstvo, predpise o varstvu in zdravju pri delu, ukinja nenapovedane obiske inšpekcije za delo in omejuje pristojnosti inšpektorjev.

Pozivi mednarodnih sindikatov predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen in drugim predstavnikom EU, da naj Ukrajino opozorijo na kršenje evropskih in mednarodnih predpisov, niso pomagali. Oba zakona sta bila sprejeta po hitrem postopku in avgusta 2022, ko ju je podpisal predsednik Zelenski, postala dokončno veljavna. Poziv sindikatov je bil obsojen na neuspeh. Predsednica komisije je bila med tistimi, ki so na konferenci v Luganu podprli ukrajinsko vlado, da odpravi »zastarelo« delavsko zakonodajo. Pričakovanje sindikatov, da bodo evropski politiki poskušali preprečiti sprejem obeh zakonov, je bila preprosta samozaslepitev.

MOD ni bila nič manj uslužna do ukrajinske vlade, čeprav je predlagateljica zakonov, poslanka Tretjakova javno napadla organizacijo, da je zastarela in da Ukrajincem preprečuje »sklepati individualne zaposlitvene pogodbe«. Avgusta 2022 bi moral generalni direktor MOD Guy Ryder odpotovati v Ukrajino, da prenese sporočila svojih strokovnjakov in sindikatov. Toda sestanek je bil odpovedan zaradi »zahtevne logistike« in »varnostnih razmer«. Ukrajinski sindikalist Mihajlo Volinec je komentiral odpoved kot priročno rešitev za obe strani, ker bi se ukrajinska vlada težko zagovarjala pred kritikami, MOD pa se je izognila javni klofuti, potem ko je parlament zavrnil njena priporočila.

Ukrajinska zakona uvajata reformo, ki je po drugi svetovni vojni verjetno najbolj radikalni poseg v delovne zakone, saj nadomešča delovno pravo s civilnim za veliko večino delovne populacije. Delavec in delavka imata sicer svobodo, da sklepata individualno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, toda pogodbena svoboda je zanju svet »namišljene enakosti«. Vitalij Dudin, član ukrajinske organizacije Družbeno gibanje, je povedal, da imajo ljudje reformo za »nepravično«. To je blag izraz za zakona, ki sredi vojne morije pripravljata ljudem razmere po vojni, v katerih jim bodo »strojili kožo« domači oligarhi in tuji kapital.

Za konec je treba povedati, da bo ukrajinski ultraliberalni režim akumulacije imel učinke tudi na evropsko delavstvo, ki bo za delovna mesta tekmovalo z Ukrajino, kjer je minimalna plača pol nižja kakor najnižja med članicami EU v Bolgariji. Po zadnji reformi v Ukrajini tudi ne bo več ovir delovnih zakonov, ki bi delodajalce zadrževali pri izkoriščanju delavk in delavcev. To stanje bo onemogočilo delavskim organizacijam, da bi se uprle nadaljnji liberalizaciji delovne zakonodaje v Evropi in drugod. Prihranila bom spekulacije o drugih razsežnosti te vojne, a eno gotovo drži: vojna v Ukrajini se je razmahnila v vojno proti revnemu in delovnemu prebivalstvu v Ukrajini, Evropi in vseh drugih svetovnih regijah.