Združeni lahko dosežemo nebo

Moje ime je Damjana Ajd. Sem žena in mati dvema odraslima otrokoma ter prodajalka v živilski trgovini, kjer delam že 28 let.

Kljub negotovosti, a dovoljšnji jezi, da me ta ni ustavila, sem se leta 2020 pridružila panožnemu Sindikatu delavcev trgovine Slovenije (SDTS) in postala aktivna članica. S podporo generalnega sekretarja in vzpodbudo soborcev iz Centra za družbeno raziskovanje (CEDRA), sem pridobila vso potrebno začetno znanje.

Leto 2020 ni bilo samo leto covida, ampak tudi leto sindikalnega boja. Kapital je od nas prodajalcev zahteval zmeraj več - za sramotno nizko plačo, brez zaščitne opreme, z nenehnim mobingom in s prenizkim številom delavcev. Dobiček se je lastnikom potrojil, a kaj ko kapitalu ni nikoli dovolj. Delavci in delavke v trgovinah smo bili že na koncu z močmi, tako fizično kot psihično. Sekretar SDTS je v sodelovanju s CEDRO pozval aktivne člane vseh trgovskih verig in dejavnosti, da združimo moči in pojasnimo naše zahteve v parlamentu 15. 7. 2020. Zahtevali smo proste nedelje za vse delavce zaposlene v trgovini! Strah me je bilo govora v parlamentu, a sem ga premagala, saj v tem nisem bila sama. Zaupali smo drug drugemu in združeni verjeli, da nam bo uspelo.

Prvič smo delavci trgovin stopili skupaj - verjeli smo v našo zmago proti grozljivemu in močnemu kapitalu. Dolgotrajni boj sindikata in pobude delavcev ter izkušnja epidemije so ustvarile ozračje v katerem je tudi del vladajoče politike podprl/stopil na delavsko stran. Kapital ni hotel razumeti naših zahtev.

Morali smo v akcijo za zbiranja podpisov, tokrat samo zaposleni v trgovini. Odziv delavcev je bil fenomenalen. Zbiranje podpisov se je začelo kar v trgovini dokler se ni vodstvo zavedalo, da mislimo resno in da postajamo premočni. Začelo se je zastraševanje, prepoved podpisovanja v samih poslovalnicah. To nas ni ustavilo ali prestrašilo. Hitro smo se zorganizirali. Podpisne pole smo skrivali po omarah, predalih, še gostinci, ki so imeli lokale v bližini naših poslovalnic, so nam podali roko solidarnosti, kajti pri njih smo šele lahko v miru podpisovali peticijo. Kapitalu tokrat ni uspelo, da bi nas potlačil, s svojim ravnanjem nam je dal nov zagon, novo moč in zavedanje, da se moramo še močneje povezati med sabo. Po dolgem času sem začutila, da smo enotni, končno povezani (ne samo delavci v Sparu, temveč tudi v drugih trgovinah) in da srčno verjamemo, da nam bo skupaj uspelo. IN RES NAM JE. OB NEDELJAH SMO PROSTI.

V sindikatu ni časa za počitek. Kapital je vztrajen in zvit pri izkoriščanju delovne sile. Še vedno se enormno povečujejo pritiski, grožnje z odpovedmi, mobing, intenzivnost dela ...

Danes je 1. maj, praznik, ki se ga z nostalgijo spominjam. Že dolgo je tega, ko sem še kot otrok, lepo oblečena, z rdečim nageljčkom na beli bluzici, ponosno prepevala Internacionalo v pevskem zboru. Spominjam se solidarnosti, ponosa delavca, ki je bil v času socializma pri nas še cenjen. Spomnim se jutranje budnice z godbo na pihala. Parade lepo oblečenih in ponosnih železarjev. Proslave na Ivarčkem jezeru, kjer sem ponosno deklamirala Kajuha Samo miljon nas je, milijon umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu kri biriči, en sam milijon, ki ga trpljenje krotoviči in vendar ga nikoli ne uniči! Nikoli in nikdar! ...

Ponos delavca je danes poteptan, zdaj smo samo strošek. Toda še je upanje v tem krutem času. Zmeraj več je sramežljivih rdečih nageljnovih popkov. Sindikalno gibanje in s tem gibanjem povezanih delavk in delavcev, se začenja prebujati. Zavedamo se, da posameznik ne doseže nič. Skupaj združeni in povezani pa lahko dosežemo nebo. Živel 1. maj za vse poštene delovne ljudi, za upokojence, invalide in še posebej za tiste, ki se ne bojijo razmišljati s svojo glavo.

Damjana Ajd, sindikalistka iz Spara