»Socialni boji v Zrenjaninu« pri tovariški organizaciji Zrenjaninski socijalni forum

Od petka, 5., do nedelje, 7. julija, smo se predstavniki Cedre mudili pri tovariški organizaciji Zrenjaninski socijalni forum (ZSF) v Zrenjaninu. Cedro so povabili na dvodnevni seminar, da bi jim predstavila svoje metode in izkušnje pri delu z delovnimi kolektivi.

Zrenjaninski socijalni forum (ZSF)

ZSF je leta 2014 nastal iz Udruženja Ravnopravnost, ki je združeval več aktivističnih kolektivov, a so na neki točki ugotovili, da ne vidijo vsi svojega političnega cilja v socialistični družbi. Zato se je ZSF osamosvojil. Njegovo jedro od začetkov sestavljajo nekdanji delavci farmacevtskega podjetja Jugoremedija, v zadnjem obdobju pa se kolektiv tudi pomlajuje.

Pripravljajo številne prireditve, predavanja, okrogle mize, delavsko šolo dokumentarnega filma, vse to pa je ukoreninjeno v lokalno okolje mesta. Na prireditve pritegnejo precejšnje število ljudi (Zrenjanin ima okoli 70.000 ljudi, njihove prireditve pa obišče od 50–70 udeleženk in udeležencev), kar kaže, da odpirajo pomembne družbene tematike – tako za delovne ljudi v ožjem smislu kot za skupnost prebivalk in prebivalcev v širšem –, ki odmevajo v skupnosti. Njihovo občinstvo sestavljajo nekoliko starejši, ker se mladi iz Zrenjanina množično izseljujejo.

Delavnica CEDRA – ZSF

ZSF je izrazil interes za nove politične strategije in metode dela. Že zdaj jasno izražajo svojo politično prepričanost (antikapitalizem in socializem). Aktivnosti organizirajo z jasnim ciljem krepitve socialističnih sil. A do zdaj so bili bolj aktivni na ravni bojev v lokalni skupnosti in zgodovinskih tem. Imajo izkušnje z delavskimi boji v času privatizacije Jugoremedije.

Seminar je bil zelo intenziven. Uvodoma smo izmenjali izkušnje iz političnih bojev in se informirali o politično-ekonomski situaciji v obeh okoljih. Razprave so bile zelo dinamične. Najbolj podrobno smo obravnavali metodo soraziskovanja in tehnične vidike raziskovalnih intervjujev. Sledil je praktični del, kjer smo sočasno izvedli tri intervjuje zdvema delavcema ali delavkama iz istega podjetja. Po intervjujih smo predstavili kratka poročila s ključnimi ugotovitvami.

Politično-ekonomske razmere v Zrenjaninu

Nekoč pomembno industrijsko mesto z razvejano industrijo je zaposlovalo okoli 80.000 ljudi, danes pa manj kot 10.000. Privatizacija je prišla v zgodnjih 2000-ih in številna podjetja so propadla.

Največji zaposlovalec je danes nemško elektro podjetje Dräxlmaier, v katerem izdelujejo elektroniko za drage nemške avtomobilske firme (BMW, Audi). Od 6.000 zaposlenih jih je v podjetju več kot 2.000 v sindikatu, a je bil ta ustanovljen s strani uprave podjetja. Delovni pogoji so izjemno slabi: visoka intenzivnost dela, neplačevanje nadur, za varnost pri delu ni poskrbljeno, temperatura v delovnih prostorih je poleti (pre)visoka, dopuste odredi uprava podjetja glede na potrebe itd. Ne mine dan, ko pred Dräxlmaierjem ne stoji reševalno vozilo, ki odpelje delavko, ker je med delom padla v nezavest. Z leti pridejo delovne poškodbe, tudi zelo mladi morajo na operacije hrbta. Navidezni kontrast naštetemu predstavlja plača: minimalno srbsko plačo lahko presega tudi za 100%, zato velja podjetje za zaželeno in z lahkoto najde novo delovno silo.

A podatek o plači ne sme zavesti. Minimalna plača v Srbiji se trenutno giblje okoli 28.000 dinarjev, oziroma 155 dinarjev na uro (1 evro = 118 dinarjev). Pri izplačevanju pa obstaja tako rekoč pravilo, ki se ga poslužuje ves kapital, ne zgolj nemški: zakonsko lahko izplačujejo plačo, nižjo od minimalne, kot destimulacijo ob nedoseganju norme. Plače se tako znižujejo za 20% ali še precej več.

Delo v trafikah ni izjema. Lastnik verige (okoli 50 in 200 zaposlenih) trafik v Zrenjaninu je tako še pred kakšnim dobrim letom ob minimalni plači okoli 25.000 dinarjev izplačeval med 17.000 in 20.000 dinarji s pojasnilom, da je prenizka prodaja. Prva dva tedna je delavka delala brezplačno, ker je šlo za uvajanje. Vse morebitne kraje je krila sama iz svoje plače. Pojavljali so se primeri, ko je morala katera od delavk celotno plači vrniti. V trafiki si je med izmeno nemogoče vzeti odmor za stranišče; poleti je notri vroče, pozimi pa mrzlo. Ob takšnih delovnih pogojih in s takšno plačo je bil lastnik primoran začeti zapirati nekatere trafike za vsaj eno izmeno v dnevu. Šel je celo do uprave Dräxlmaierja, in jo pregovarjal, naj zniža plače, ker so mu vse delavke bežale tja.

Nič boljši niso pogoji za delavke in delavce v maloprodaji. Večja trgovska veriga v Vojvodini zaposluje okoli 1.000 ljudi. Plače so zelo nizke, kar pomeni, da praviloma ne dosegajo minimalne. Destimulacija je tam povezana z neprodano zelenjavo in sadjem, ki jo vržejo proč. Neizplačevanje nadur je redna praksa. Plačajo samo 8 ur dela, čeprav pogosto delajo tudi po 10, 12 ur. Zaradi delovnih pogojev, je fluktuacija zaposlenih izjemno visoka, organiziranje na delovnem mestu pa toliko težje, saj se lahko v enem samem letu zamenja celoten kolektiv.

V enem od tekstilnih podjetij je minimalna plača prav tako zgornji limit. Intenzivno delo in disciplina, vsiljena že s postavitvijo strojev v hali – vsaka delavka je obrnjena proti zidu –dopolnjuje še stalen mobing, kar drži delavke, večinoma ženske v srednjih letih, v položaju, ko na delavsko organiziranje še pomislijo težko.

Trend prestrukturiranja gospodarstva in z njim fragmentiranja dela je (tudi) v Zrenjaninu in okolici sledeč: nekdaj močno industrijsko okolje s številnimi velikimi podjetji, pri katerih so bili ljudje precej zadovoljni, so skozi tranzicijo zamenjali mali privatni (domači) kapitali v slabo plačanih storitvah. V omenjenih primerih prevladuje ženska delovna sila, moški pa so iskali delo kot vozniki taksijev ali v varnostnih firmah. Poleg tega so prisotna nekatera velika tuja podjetja, saj je Srbija raj za neposredne tuje investicije. Tuj kapital je oproščen plačevanja dobršnega dela davkov, zemljišče jim je podarjeno, začetne subvencije pa se gibljejo med 7.000 in 10.000 evrov na zaposlenega.

Tudi vojvodinsko kmetijstvo je šlo skozi tranzicijo: nekdaj močni kmetijski kombinati so bili privatizirani, prav tako veliki deleži državnih zemljišč. Največji dovoljeni delež površin ni omejen, kot je to nekdaj veljalo za kombinate, tako da so nastale prave latifundije. Mali kmetje propadajo, zemljo prodajo velikemu agrarnemu kapitalu, ki pa jih zaradi toliko večje produktivnosti ne potrebuje kot delovno silo. Raje nekajkrat letno najame nekaj ljudi iz okolice Beograda z mehanizacijo.

Nadaljnje delo

Ob koncu našega druženja smo si bili enotni, da nadaljujemo skupno delo in izmenjavo izkušenj. S sodelovanjem se lahko oboji veliko naučimo. Skupaj s še nekaterimi drugimi kolektivi v regiji, ki uporabljajo podobne metode dela, imamo dober potencial, da jih uveljavimo v praksi za gradnjo socializma, ki ne bo omejena zgolj na parlament in javni diskurz.

RO CEDRA