Zakon o dolgotrajni oskrbi namesto rešitev poglablja neenakost, privatizacijo in poblagovljenje oskrbe starejših

Slovenija nima sistemsko urejene dolgotrajne oskrbe. Z ukinitvijo Sklada za sistemsko financiranje gradnje domov starejših občanov je vladajoča politika zadnjih 30 let to področje ohranjala neurejeno in podhranjeno - s tem pa pripravila teren za zasebni kapital. Od leta 2005 je povsem zastala gradnja javnih domov, čeprav potrebe prebivalstva naraščajo. To so začeli izkoriščati zasebni investitorji, v žepe katerih se pretaka denar iz prispevkov, ki jih za dolgotrajno oskrbo ustvarjamo in vplačujemo vsi državljani in državljanke. Sistem dolgotrajne oskrbe v Sloveniji je tako postal sredstvo za kovanje zasebnih dobičkov ob najnižjih možnih stroških. Zaradi nezadostnega financiranja in gole gonje za dobičkom so domovi postali kadrovsko podhranjeni, oskrba pa je vse slabša. Dostop do oskrbe ob pomanjkanju prostora in vse višjih cenah (zasebni koncesionarji lahko za isti nivo oskrbe računajo višje cene) prav tako postaja močno otežen, kar ustvarja pritisk na delavska gospodinjstva, predvsem ženske, ki breme oskrbe jemljejo na svoja pleča. Na to že vrsto leto opozarjajo sindikati, številne organizacije, raziskovalci in tudi Cedrina anketa o oskrbi in negi starejših

V teh razmerah je Ministrstvo za zdravje, mimo ekonomsko socialnega sveta v državni zbor poslalo dolgo pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je 31. 10. 2021 kljub številnim kritikam prestal prvo branje in se bo dokončno sprejemal decembra 2021. Težko pričakovani zakon pa ne prinaša sprememb, ki bi bile v interesu delavskih gospodinjstev in skrbstvenih delavcev, ampak le še dodatno poglablja obstoječe nevzdržno stanje.

PREDLAGANI ZAKON NE DOLOČA SISTEMSKEGA VIRA ZA FINANCIRANJE DOLGOTRAJNE OSKRBE

Nadaljuje se politika zadnjih 30 let, saj zakon ne prinaša nujno potrebnega stabilnega vira financiranja in dodatnih sredstev, s čimer bi ustvaril pogoje za razvoj mreže kvalitetnih in dostopnih javnih storitev. Še naprej se bodo stroški prelivali na uporabnike, njihove svojce (ne samo eno ampak celo dve generaciji nazaj) in na delavstvo, ki vse bolj izgoreva. Poleg tega pa zakon tudi krči že obstoječe standarde. Tako je npr. iz zakona črtan dodatek za pomoč slepim in slabovidnim.

SPODBUJA POBLAGOVLJENJE IN POGOSPODINJENJE

Zakon ne razvija in izgrajuje razvejane mreže javne, kvalitetne in uporabnikom prijazne institucionalne oskrbe (domovi) in razvejanih oblik formalne ter strokovne pomoči na domu, ampak spodbuja poblagovljenje skrbi s finančnimi nadomestili za svojce, ki bodo morali skrbstveno storitev poiskati sami, na trgu. Tak pristop do skrbi tudi krepi neformalne skrbstvene storitve, saj bodo ostareli in njihovi svojci prisiljeni vzeti finančno nadomestilo, za oskrbo pa poskrbeti sami. Številne raziskave učinkov takšnih rešitev kažejo, da v takšnih sistemi oskrbe delo večinoma prevzamejo ženske, ki se soočajo z težavno izbiro skrbeti za ostarele starše oz. druge sorodnike ali opravljati plačano službo, s katero si zagotovijo preživetje in ekonomsko neodvisnost. Tovrstna nadomestila so prenizka za kvalitetno preživetje, kar pomeni, da bodo številna gospodinjstva dodatno obremenjena in pahnjena v revščino. Takšna vizija skrbi vodi tudi v porast tržnih oblik skrbi, ki ga izvajajo privatne agencije, v katerih delajo izkoriščane migrantske delavke in delavci, pogosto na črno. Namesto okrepitve javne mreže domov ter obstoječega modela pomoči na domu, bomo tako dobili izčrpane ženske v gospodinjstvih, porast izkoriščanja migrantskih delavk in delavcev, ki so pogosto brez vsakršnih državljanskih pravic, ter vse več dela na črno.

NE UVELJAVLJA NOBENIH KRITERIJEV ZA IZVAJANJE OSKRBE / KAJ SPLOH PRINAŠA?

Potencialni uporabnik storitev dolgotrajne oskrbe si z zakonom ne more pomagati, saj le-ta ne definira finančnega okvirja, pogojev za dostop do storitev, cene storitev, kakšen nivo oskrbe bo dobil in koliko bo za to treba plačati. Jasno je le to, da bodo postopki ugotavljanja upravičenosti do storitev dolgotrajni in nepregledni.

Takšne razmere bo še naprej pridoma izkoriščal privatni kapital, ki pospešeno dobiva koncesije za ustvarjanje profitov na stiskah ljudi, pri čemer predlog zakona podaljšuje veljavnost koncesij privatnim izvajalcem iz 20 na 40 let. Finančno in delovno obremenitev dolgotrajne oskrbe tako prevzemajo delavska gospodinjstva in uporabnice ter uporabniki storitev, ki starost preživljajo v pomanjkanju in nezadostni oskrbi. Dokler bo prevladoval profitni motiv, tega bremena nihče od nas ne more odvreči, ne da bi ga prevalil na ramena drugega.

Delavstvo v domovih, uporabniki in uporabnice ter delavska gospodinjstva bi se morali povezati v nasprotovanju zakonu in se zavzemati za sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo namesto interesa po zasebnih dobičkih zadovoljeval skupne potrebe ljudi!

Kontaktirajte nas: info@cedra.si