Organiziranje in aktivacija delavk ter delavcev sta mogoča – primer sindikalnega delovanja v Pošti Slovenije

RO CEDRA

Pošta Slovenije je v zadnjem času prišla pod drobnogled javnosti zaradi aktivnosti Sindikata poštnih delavcev (SPD), ki je z njimi opozoril na vse slabši položaj delavk in delavcev v omenjenem podjetju. Gre za podjetje, ki svojemu lastniku ‒ državi ‒, prinaša večmilijonske letne dobičke. Po napovedih naj bi čisti dobiček v letu 2017 znašal 9,9 milijona evrov, a hkrati z naraščanjem prihodkov in profita se na Pošti Slovenije vse bolj krčijo delavske pravice, zmanjšuje število zaposlenih, tisti, ki ostajajo, pa so vsakodnevno podvrženi vse večji intenzivnosti dela in nenehnemu opravljanju nadur, ki so v storitvenem sektorju pa tudi v mnogih drugih panogah gospodarstva postale stalna praksa.

Podatek, da se je število zaposlenih na Pošti Slovenije v zadnjem desetletju zmanjšalo iz 6723 ob koncu leta 2006 na 5510 ob začetku letošnjega leta, potrjuje zgornjim ugotovitvam. V istem obdobju je Pošta Slovenije močno razširila svojo dejavnost na področju dostave paketov in povečala svoj delež v logistiki oskrbovalnih verig ter v e-storitvah za posameznike, podjetja in državo. V povezavi s trendom padanja klasičnih pisemskih pošiljk to jasno kaže na spremembe v strukturi delovanja samega podjetja. Toda Pošta Slovenije se, tako kot mnoga druga podjetja v tej panogi, na navedene spremembe ni odzvala z ustvarjanjem novih, varnejših in boljših služb, ki bi jih nujno potrebovala za ustrezno opravljanje novih delovnih nalog, temveč prav nasprotno, z odpuščanjem delavk in delavcev in s preoblikovanjem svojih klasičnih poštnih enot v pogodbene pošte.

Pošta Slovenije je svoj poslovni model začela vzpostavljati na avtoritarnem režimu dela, ki postaja vse bolj podoben modelu, ki ga v svetu najbolje pooseblja tehnološki in stroritveni velikan Amazon. Zgoraj opisane procese dobro simbolizira trend vse večjega poseganja po zunanjem izvajanju storitev (t.i. outsourcing). Tako je danes število klasičnih lastnih poštnih poslovalnic Pošte Slovenije padlo že krepko pod 400, na njihov račun pa se veča število pogodbenih pošt, ki predstavljajo že dobrih 26 % vseh poštnih enot v Sloveniji. Uprava podjetja naj bi se pri omenjeni tematiki zgledovala predvsem po Nemčiji in Nizozemski, kjer ima tamkajšnja državna pošta zgolj 0,3 % lastnih poštnih poslovalnic, vse ostale pa so pogodbene. V tej smeri delujejo vodilni kljub temu, da poštna modela v omenjenih državah dokazano močno zmanjšujeta dostopnost poštnega omrežja uporabnikom. Poštne storitve naj bi bile javne in vsem dostopne, a z vpeljavo takšnih praks Pošta Slovenije znižuje kakovost in dostopnost javnih storitev.

Zgoraj opisane in še nekatere druge odločitve so pripeljale do znatne intenzifikacije dela in poslabšanja delovnih pogojev za vse zaposlene. Najaktualnejši primer tega lahko vidimo v popolnoma neprimernih razmerah za delo, ki vladajo na območju Poštno logističnega centra (PLC) v Ljubljani, pred katerim je Sindikat poštnih dejavnosti sredi junija pripravil protestni shod. Pogoji za delo so tudi v drugih poštnih centrih in poslovalnicah po Sloveniji vse slabši. Eden glavnih problemov, s katerim se srečujejo delavke in delavci, je vse večje število nadur, saj je postalo že povsem normalno, da zaposleni svojega dela ne zaključijo po osmih urah, temveč ga zaradi povečanega obsega dela in manjka dodatnega zaposlovanja praviloma opravljajo uro in celo dlje nad določenim delovnikom.

Protestni shod Sindikata poštnih delavcev KS90 v Ljubljani.

Dve različni strateški odločitvi sindikatov v Pošti Slovenije

Takšne delovne razmere so privedle do velikega nezadovoljstva med zaposlenimi, kar je na eni strani pripeljalo do številnih odpovedi in odhodov iz Pošte Slovenije, na drugi pa sprožilo delavski upor. Sindikata znotraj podjetja sta se na situacijo odzvala z različnima strateškima odločitvama, ki sta sprožili različne učinke med zaposlenimi. V okviru podjetja so se pričela pogajanja o odprtih vprašanjih, na katerih je delavsko stran zraven že omenjenega SPD predstavljal tudi Sindikat prometa in zvez (SDPZ), v katerega je včlanjena večina sindikaliziranih delavcev. Njuna pogajalska izhodišča, ki jih je potrdilo več kot 3000 delavcev Pošte, so med drugim zajemala dodatne zaposlitve, preoblikovanje normativov in posledično ukinitev brisanja nadur ter dvig osnovne plače do šestega razreda.

Pogajanja so se zapletla tik pred koncem, ko je SPD svojemu članstvu v potrditev predložil dosežen dogovor, ti pa so ga zavrnili. Posledično je njihov sindikat od podpisa dogovora odstopil. Sledila je ‘ugotovitev’ uprave Pošte Slovenije, da SPD ne izpolnjuje pogojev reprezentativnosti v podjetju, na podlagi česar je bil izločen iz nadaljnjih pogajanj, ki so se tako nadaljevala le z SDPZ. Slednji sindikat je nato junija z upravo sklenil dogovor, s katerim pa je dosegel izpolnitev le ene od prej omenjenih zahtev. Pošta se je obvezala, da bo zaposlila 111 dodatnih poštarjev, kar predstavlja nekaj manj kot 2 % povečanje števila zaposlenih, a je to še vedno daleč od nivoja iz leta 2014.

Sindikat SDPZ se je odločil za defenzivno strategijo prilagajanja avtoritarnemu režimu dela in pobudi uprave, sindikat SPD pa za aktivno sindikalno strategijo, s pomočjo katere krepi organizacijsko moč sindikata. Čeprav uresničitve svojih ključnih zahtev še niso dosegli, pa so s svojimi dejavnostmi močno okrepili številčnost, aktivnost članstva in ustvarili pogoje za kolektivno delovanje.

Pristop k (zaprtim) pogajanjem, s katerimi je SDPZ uspel doseči majhne koncesije, je po drugi strani pasiviziral njihovo članstvo, saj vodstvo sindikata včlanjenih delavcev ni povprašalo o tem, ali so s predlogi kolektivne pogodbe zadovoljni ali ne, hkrati pa je namesto solidarnosti spodbujal konkurenčnost tako med sindikati kot med delavci. Moč sindikatov temelji ravno na zmožnosti za preseganje konkurenčnosti med delavci in delavkami v smeri doseganja kolektivnih ciljev na podlagi skupnih interesov (v in med podjetji, panogami, pa tudi državami). Sindikati so delavske organizacije, ki so bile ustvarjene, da v prvi vrsti krepijo delavske pravice – da branijo že pridobljene in se borijo za nove. Delovanje sindikatov bi moralo biti temu prilagojeno, njihova organiziranost pa temu podrejena. V praksi bi to pomenilo pripravljenost na delavske akcije in demokratičnost v procesu odločanja. SDPZ se je tekom pogajanj odrekel vsaj dvema poglavitnima zahtevama v zameno za dvig nekaterih dodatkov in zagotovilo uprave, da bo nekatere možne rešitve ‘preučila’. V procesu zagovarjanja doseženega dogovora pa nato vodstvo sindikata SDPZ pravi, da ‘bi morali biti pismonoše z dogovorjenim zadovoljni’ in da ‘zaposleni ne morejo pričakovati, da bodo delali le pet ur na dan’. Zadnja izjava je posebej problematična, saj poštarji v veliki večini delajo več, kot je to zakonsko določeno, prav ta presežni delovni čas, ki izčrpava delavce in jim otežuje življenje, pa se preliva v dobičke Pošte. Sindikati so v pogajanjih tako močni, kolikršna je njihova zmožnost za organiziranje kolektivne industrijske akcije ‒ stavke, za njeno izvedbo pa se potrebuje informirano članstvo, ki aktivno sodeluje tudi v celotnem procesu pogajanj. Namesto takšnega pristopa v SDPZ zavračajo iskanje soglasja med člani sindikata pred podpisom dogovora z upravo glede izpogajanih bonitet, ker naj bi bilo po njihovem to zaradi tehničnih in/ali organizacijskih preprek ‘med 6000 zaposlenimi pač nemogoče izvajati’. Organizacijska moč sindikatov na delovnih mestih se na tak način le slabi.

Praksa kaže, da to ni edina možna pot

Odločitev SPD za drugačno strategijo kaže na to, da so delavci in delavke pripravljeni na boj za svoje pravice in za boljše delovne pogoje, če jih sindikat organizira v kolektiv in se postavi za njih. Če vsakodnevno spremlja njihovo zadovoljstvo na delovnih mestih in stalno odpira nove perspektive, če jih aktivno vključuje v razreševanje lastne situacije, če vsak sporazum pred sprejetjem da v odločitev članstvu! Sindikat, ki na prvo mesto postavi zaposlene in svoje članstvo pred slabim dogovorom z upravo, lahko prenovi svoje delovanje, krepi članstvo in aktivira zaposlene. Članstvo v SPD se je v vsega nekaj mesecih, ko so pripadniki sindikata preko zborovanj in protestnega shoda javno demonstrirali svojo pripravljenost na zaostritev odnosov z upravo, več kot podvojilo, SPD pa si je tako spet izboril pripoznanje reprezentativnosti v podjetju.

Da je s pravo strateško odločitvijo možno delavstvo aktivirati in okrepiti sindikate, kažejo tudi rezultati v praksi: Pridobitev mandata s strani članstva za pogajanja z upravo; predložitev končnega dogovora v presojo in potrditev članstvu; zavrnitev podpisa dogovora, če se članstvo izreče proti; kolektiven in solidaren nastop proti sankcijam, ki ji uprava uvede proti sindikalnim predstavnikom ali delavcem zaradi njihovega sindikalnega delovanja; organizacija protestnih shodov ‒ tak pristop lahko delavce, kot je pokazal primer SPD, ne le ‘prebudi’, ampak jih lahko tudi organizira. Z nadaljnjimi koraki, kamor spada predvsem izobraževanje, pa se lahko doseže tudi večji vpliv na položaj delavcev in delavk v proizvodnem procesu.

Ko imamo torej na eni stran zgodbo, kjer uprava z majhnimi koncesijami nagrajuje kooperativnost enega sindikata in s pogajanj prežene “problematičnega”, se na ravni delovnih mest srečujemo z v veliki meri prestrašenimi delavci, ki na štiri oči povedo marsikaj, javno pa se ne želijo izpostavljati. Zakaj je temu tako, se lahko zlahka razbere iz ukrepa, ki ga je uprava Pošte sprožila proti predsedniku SPD, Saši Gržiniču, ki je zaradi aktivnega sindikalnega delovanja prejel opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja. Takšen ukrep, uperjen proti sindikalnemu funkcionarju, ki pri svojem delovanju uživa določeno pravno zaščito, pove marsikaj o načinu delovanja vodstva podjetja, nezanemarljiv pa je tudi psihološki učinek na delavce, ki takšne zaščite nimajo.

Aktualni mednarodni boji v logističnem sektorju ‒ kakšen bo poslovni model prihodnosti?

Tudi v razmerah, izrazito nenaklonjenih sindikalnemu organiziranju, se je mogoče uspešno boriti za doseganje delavskih pravic. Temu pritrjuje primer delavskega organiziranja v centrih, ki pod okriljem Amazona delujejo v Nemčiji.

Amazon v evropske industrijske odnose prinaša specifičen, radikalno avtoritativen in neoliberalen poslovni model, ki temelji na različnih vrstah zaposlitve delovne sile, s čemer ruši delavsko enotnost; na discipliniranju in nadzorovanju njene učinkovitosti, nepriznavanju obstoja sindikatov in kolektivnega pogajanja z delavci in podobnoo. Nemški industrijski odnosi, ki regulirajo odnose med delom in kapitalom, so sicer precej podobni slovenskim, a se jim Amazon spretno izmika.

V teh razmerah klasične metode sindikalnih strategij in pristopov ne delujejo. Nemški sindikat Verdi, ki deluje na področju logistike, se je dolga leta neuspešno trudil, da bi sindikaliziral delavce v Amazonovih logističnih centrih. Ključna za uspeh je bila uporaba novih, agresivnejših organizacijskih metod. Šele z njihovo pomočjo so uspeli povečati članstvov v enem izmed logističnih centrov, ki je do takrat obsegalo zgolj 79 članov med več kot 3000 zaposlenimi, v roku dveh let od uporabe novih organizacijskih metod pa se je članstvo povečalo na skoraj 1000.

Seveda sindikalno organiziranje in rast članov sindikata ni ostalo skrito upravi. Izkoristila je položaj, v katerem veliko Amazonovih delavcev opravlja prekarne oblike dela in kjer med zaposlenimi vlada velika negotovost, ali bodo čez eno leto še imeli službo. Ta implicitna grožnja je prispevala k temu, da je okoli 1000 delavcev podpisalo peticijo, s katero so se distancirali od sindikalnega delovanja – pritoževali so se zaradi ‘negativne javne podobe’, ki ga je Verdi širil o Amazonu in obtoževali sindikat, da nadleguje delavce v njihovem prostem času. V izogib prekinjanju delovnega procesa, ki bi bilo posledica sindikalnega delovanja, je Amazon pričel s seljenjem logističnih centrov na Poljsko in Češko, ki pa so primarno namenjeni pokrivanju naročil za nemško govoreče področje.

Verdiju je kljub vsem tem preprekam uspelo v letu 2013 organizirati stavko, sploh prvo, kar jih je Amazon doživel, število dni s prekinitvami dela pa se je od takrat vsako leto zviševalo. Število takšnih dni je do leta 2017 naraslo že na 150. Pričelo se je povezovanje in organiziranje delavcev v skoraj vseh Amazonovih logističnih centrih v Nemčiji, zaradi nevarnosti, ki jo novi, v Vzhodni Evropi locirani centri predstavljajo za stavkajoče Amazonove delavce v Nemčiji, pa se pojavlja nuja po delavskem povezovanju tudi z njimi.

Takšne stavkovne akcije niso povzročile le velikega medijskega odziva, ampak ‒ veliko bolj pomembno ‒ se je ravno zaradi izvedenih stavk članstvo sindikata okrepilo in hkrati aktiviralo. Poglaviten nauk, ki ga lahko potegnemo iz tega primera, je, da so konfliktne situacije, ko se organizirano delo tudi v obliki stavke upre kapitalu, kar napravi delavce vidne in demonstrira njihovo moč, najboljši način za okrepitev sindikatov z novimi člani, ki so aktivni, borbeni, prekaljeni v delavskih akcijah in zmožni (samo)organiziranja ter nadaljnjega samostojnega delovanja.

Pošta Slovenije

Pošta Slovenije: središče novih praks sindikanega organiziranja ‒ izzivi za naprej?

Na podlagi teh primerov lahko izluščimo nekaj dejavnikov, ki lahko pomembno vplivajo tudi na prihodnost sindikalnega gibanja v Sloveniji.

Zaostrene družbene okoliščine kličejo k zaostritvi sindikalnega delovanja. Če hočemo to doseči, bo potrebno preseči strategije in metode, ki jih ogromna večina sindikatov uporablja danes. Vrniti se je potrebno k organiziranju delavcev na delovnih mestih, jih s pomočjo izobraževanja opolnomočiti ter jim omogočiti, da sami sodelujejo v delavskem boju.

Lastniki kapitala in uprave podjetij bodo iskali vse možne načine, da sindikalno gibanje onemogočijo ali da njegovo moč vsaj omejijo na ‒ za nemoteno pridobivanje profita ‒ sprejemljivo raven. Pri tem uporabljajo metode, s katerimi bodo želeli doseči razdrobljenost in individualizacijo ter posledično pasivizacijo delavcev in delavk.

Omejevanje na socialni dialog ter prepričanje, da je z defenzivnim pristopom, politično trgovino in pravniškim pregovarjanjem akutne težave delavskega razreda moč razrešiti za zeleno mizo, praviloma vodi v postopno, a vztrajno zmanjševanje delavskih pravic. Rezultati takšnega pristopa se odražajo v pasivnosti, individualizmu in povečevanju medsebojne konkurenčnosti med delavci, zaposlenimi v različnih oblikah ter plačnih razredih. Nasprotno pa obstaja nemalo primerov, kjer so se delavci aktivno angažirali, organizirali in pričeli s skupnim bojem za svoje pravice. Predhodna uporaba organizacijskega modela v sindikalni strategiji jim tega dela ne bi le olajšala, ampak je tak pristop nujen in neizbežen, če hoče organizirano delavsko gibanje preživeti v obdobju novih industrijskih odnosov.

Medsebojna delavska solidarnost, ki mora presegati raven podjetja, poklicev in panog, je najboljše in najbolj uspešno orožje, s katerim se lahko delavci postavijo po robu vedno večji intenzifikaciji dela za vse manjše plačilo, ob vse bolj neznosnih pogojih dela. Organiziran in povezan delavski razred, ki solidarno podpira boje svojih posameznih sestavnih delov, lahko ne le ubrani že pridobljene pravice, ampak s skupno močjo spet prične boj za pridobivanje novih.

Zato je med prvimi koraki pomembno oblikovanje delavskih zahtev. Glede na intenzifikacijo dela, ki se kaže npr. v nepriznavanju opravljenih nadur ali omejevanju odhodov na stranišče, bi bila lahko ena od prioritet zahteva za spoštovanje 8-urnega delavnika in novo zaposlovanje, s katerim bi se lahko pokrile kadrovske potrebe, temu koraku pa bi sledila zahteva za zmanjševanje delovnega časa (za enako plačilo). Povzročila ne bi le dodatnega zaposlovanja, vplivala bi tudi za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva (in s tem manjši pritisk na zdravstveno blagajno), povečala razpoložljiv čas za rekreacijo in medsebojno druženje. Takšna potencialna zahteva seveda presega raven posameznega podjetja ali panoge, zato bi delovala tudi kot sredstvo medsebojnega delavskega povezovanja in grajenja solidarnosti.

Tudi pred SPD je po dolgotrajnih bojih in doseženih uspehih več možnih poti in pasti. Ves dosedanji napredek temelji na drugačnem, bolj radikalnem pristopu k delavskemu organiziranju in če se bo tak pristop v okviru sindikata ohranjal ter vzpodbujal, se bo posledično povečevala moč delavcev, ki se bodo tako lažje in uspešneje zoperstavili nadaljnjim protiukrepom uprave, do katerih bo neizbežno prišlo. V nadaljevanju bo pomembno, da sindikatu uspe zgraditi komunikacijsko in organizacijsko infrastrukturo ter vzpostaviti dolgoročno delovanje in aktivnosti. Delavska in sindikalna solidarnost pa bo v prihajajočih bojih odigrala ključno vlogo.

Če zaključimo z besedami sindikalista v Pošti Slovenije ob ponovno izborjeni reprezentativnosti: “Zdaj pa se povezat in biti aktivni. To je samo birokratska zmaga. In papir nima vrednosti, če ne bomo delali in se borili. Močni smo toliko, kolikor je močen naš najšibkejši člen.”

Nadaljnjo branje o organiziranju v poštni in logistični dejavnosti:

več v Raziskovalni članki