Proti delavskim pravicam

Sindikalni predstavniki in delavski aktivisti svoje poslanstvo pogosto opišejo kot »boj za delavske pravice«. Čeprav se sprva zdi, da gre za uporabno frazo s širokim pomenom, nam podrobnejši premislek pokaže, da besedna zveza »delavske pravice« nakazuje konservativno usmeritev delavskih bojev in zadržan pogled sindikalistov, ki ne vidi onkraj obstoječega stanja. V kraljestvu pravic namreč vladajo načela prostega trga. Delavske pravice so mu sicer vsiljene in so zato tudi področje boja med delom in kapitalom, vendar pa so, ko postanejo smoter delavskega boja, ne le znanilec nazadnjaške politike, ampak tudi prispevajo k manjši bojevitosti in slabši organiziranosti delavskega razreda.

I. »Enaka pravica je /…/ po svoji vsebini pravica neenakosti kakor vsaka pravica.«[1]

Prehod iz države privilegijev, ki so jih uživale izbrane družbene skupine, v državo pravic, ki pripadajo vsakemu posamezniku, je osrednji politični vidik nastopa buržoazne modernosti. Formalna univerzalnost je ključna značilnost pravic, vendar nas na njihovo dejansko zamejenost spomni literat Anatole France: »Zakon v svoji veličastni enakosti prepoveduje tako bogatašu kot revežu spati pod mostom, prosjačiti na ulici in ukrasti štruco kruha«. Pravice torej zagotavljajo formalno enakost, a le tako, da spregledajo dejanske družbene okoliščine neenakosti, začenši z razredno razklanostjo družbe.

Pravice moderne družbe so pravzaprav pravice trgovca pri menjavi blaga. Marx pokaže kje koreninijo moderne ideje o pravicah: »Sfera cirkulacije ali blagovne menjave, v mejah katere se gibljeta nakup in prodaja delovne sile, je bila dejansko resnični raj prirojenih človekovih pravic.«[2]

Za delovanje prostega trga potrebujemo posameznika s svojimi pravicami. Kupec in prodajalec si blago lahko izmenjavata le kot svobodna posameznika, enakopravna drug drugemu. Menjavata po pošteni ceni in vsak od njiju skrbi le za svoje lastne interese. Sebičnost vsakega posameznika privede k skupnemu dobremu. Taka je vsaj predstava, ki jo slikajo zagovorniki tržnih idealov. Toda ta trgovec, model za splošnega nosilca pravic, je abstraktni posameznik, iztrgan iz vseh družbenih okoliščin. Obstaja le v miselnih predstavah, dejansko pa smo ljudje kot del širših družbenih skupin deležni popolnoma neenakih pogojev: nekateri imajo ekonomsko in politično moč, drugi pa malo ali nič – razen zatiranja s strani močnejših. Pravice vseh pa so načelno enake.

Sprejemanje samoumevnosti pravic pomeni pristajanje na to, da je delovna sila blago kot vsako drugo. Ko se iz sfere menjave ozremo proti sferi produkcije se idealna pravičnost trga razblini. “Poštena tržna menjava” denarja za delovno silo v produkciji postane podrejanje in vojaška disciplina kupca nad prodajalcem. Z drugimi besedami: kapitalista nad delavcem.

Bistveno je, da imata tako kapitalist kot delavec pravico do zasebne lastnine: prvi ima monopol nad produkcijskimi sredstvi, drugi nima ničesar, razen svoje delovne sile. Zato je brez možnosti za preživljanje, razen, da svojo delovno silo proda prvemu. Po tem, ko kapitalist kupi delavčevo delovno silo, v produkciji v polnosti izkoristi svojo pravico do nove lastnine: delavca si podredi, da bi ga lahko izkoriščal[3]. Zdaj vidimo tudi, zakaj je nosilec pravic neosebni posameznik: družbeni odnosi, iz katerih vzkali ideja pravic, so namreč družbeni odnosi kapitalistične blagovne produkcije.

II. »Med enakima pravicama odloča sila.«[4]

Prav formalna enakost, ki je izhodišče buržoaznih pravic, paradoksalno omogoča okvir za omejevanje izkoriščanja. Ne glede na njuno dejansko družbeno neenakost, postavi nasproti dva nosilca pravic z nasprotnima si interesoma. Uspehi razrednega boja delavskega razreda se zato v precejšnji meri formalizirajo ravno v obliki pravic: delavskih pravic.

Delavske pravice so rezultat bitk preteklih delavskih bojev; hkrati pa kot omejitve izkoriščanja delavstva postanejo predmet konflikta med delom in kapitalom. V tem smislu protestniško geslo, da so »pravice izborjene, ne podeljene« drži, saj je nabor in raven pravic odvisen od razmerja moči v razrednem boju. Delavske pravice so torej kraljestvu pravic vsiljene, a vendar ostajajo njegov del, saj po svoji logiki in delovanju temeljijo na istih predpostavkah kot vse pravice. Kapitalistično izkoriščanje res omejujejo, a ga prav zato priznavajo in nanj pristajajo.

Nabor delavskih pravic ni večen – spreminja se glede na (ne)moč organiziranega dela.

Poleg standardov in pogojev dela (npr. omejitev delovnika, plačan dopust, zdravje in varstvo pri delu, …) k delavskim pravicam prištevamo vsaj še svobodo sindikalnega združevanja, pravico do stavke in do soupravljanja podjetij. Te jasno kažejo na družbeno razsežnost upora proti kapitalu, a hkrati s formalizacijo v pravice postanejo del državne regulacije delavskih bojev in s tem ohranjajo gospostvo kapitala.

Zdi se, da imajo tisti, ki izgovarjajo sintagmo »delavske pravice«, poleg standardov na delovnem mestu v mislih tudi nabor socialnih pravic (zdravstvo, šolstvo, skrbstvo,…). Te bistveno prispevajo k boljšim življenjskim pogojem delavk in delavcev. Hkrati pa socialne pravice, v manjši meri pa tudi delavske pravice nasploh, izboljšujejo možnosti boja proti kapitalu, saj nudijo vsaj nekaj varnosti, ki omili strah pred izgubo zaposlitve; zato delavci lažje sprejmejo tveganje, ki ga prinaša organiziranje.

Socialna država je bila izborjena v določenih zgodovinskih pogojih: visoki gospodarski rasti in polni zaposlenosti po drugi svetovni vojni, socialističnih revolucijah na vzhodu ter veliki moči delavskih organizacij, temelječi na industrijskem proletariatu. Socialdemokratski (pri nas pa socialistični) razredni kompromis je delovnim ljudem prinesel nabor pridobitev in pravic, ki so izboljšali njihova življenja. Dobršen del nabora delavskih pravic izhaja iz moči organiziranega dela v tem obdobju.

Do danes je bil v večini nacionalnih držav sistem države blaginje močno okrnjen in preobražen. Razmerja med delom in kapitalom so se temeljito spremenila. V času t.i. neoliberalnega kapitalizma se je kapital osvobodil preteklih spon in koncesij, ki si jih je priborilo delavstvo. Položaj je ravno obraten – danes kapital od delavstva zahteva koncesije (npr. fleksibilizacijo, davčno konkurenčnost, itd.), da bi sploh vzpostavil proces izkoriščanja, tj. začel z novimi investicijami ali ohranil stare na istem mestu. Posledično so sindikalni boji pogosto postali pogajanja o popuščanju: odpovedovanje delavskim pravicam, da bi kapital ostal dovolj konkurenčen.

Zato je vztrajanje na »delavskih pravicah« pravzaprav simptom konservativne usmeritve sindikatov. Prizadevajo si za vrnitev v zlate čase, a za ta povratek danes ni prav nobenih pogojev. Razkošje delavskih pravic je bilo stvar zgodovinskega trenutka v dolgem razvoju kapitalizma.

III. »/…/šele takrat bo mogoče prekoračiti ozko obzorje buržoazne pravice/…/«[5]

Dokaz za to je veljavnost pravic iz dela, ki so se ohranile do danes: vezane so na standardne zaposlitve, ki so bile značilne za čas razrednega kompromisa, delavci v prekariziranih oblikah zaposlitve pa so jih deležni v manjši meri. Za tiste, ki so prisiljeni v pogodbe civilnega prava (s.p.-izacija), preprosto ne veljajo. Pogoji organiziranja za prekarne delavce so tako oteženi, da si stežka priborijo kakršnokoli omejitev izkoriščanja. Za velik delež preostanka delavskega razreda (ob naraščajočih panožnih razlikah) pa so delavske pravice le papirnate: zaradi nemoči organiziranega dela so v praksi njihove pravice pogosto kršene, nič nenavadnega ni, če delavke in delavci z njimi niso niti seznanjeni.

»Boj za delavske pravice se ne sme nikoli končati«, je zapisal nek sindikalni aktivist. Ta izjava sporoča več kot se zdi. Ni reševanje usod posameznih delavcev ob množični kršitvi pravic v bistvu jalovo početje? Ne bi morda želeli boja za delavske pravice končati s tem, da bi odpravili kapitalistično izkoriščanje?

Namesto zmanjševanja delavskih pravic – odprava kapitalističnega izkoriščanja.

Ob vsem povedanem je razumljivo, da je geslo »delavskih pravic« slogan sindikalne birokracije.[6] Ta mora članom sindikatov prinašati nekaj ugodnosti oziroma pravic (ali jih vsaj obljubljati), hkrati pa mora sklepati kompromise s kapitalom, da lahko – brez konca – ohranja svoj status. V zadnjih desetletjih sindikalna birokracija kot odgovor na zmanjševanje sindikaliziranosti krepi storitveni model sindikalizma: članstvo obravnava kot potrošnike, ki jim je treba zagotavljati storitve. Največkrat v obliki zagovorništva in pravne pomoči, pogosto pa tudi s komercialnimi ugodnostmi.

Za storitveni sindikalizem je značilno individualno reševanje problemov, ki prispeva k pasivizaciji in atomizaciji delavcev. Namesto da bi s kolektivnimi akcijami krepili bojevitost in povezanost delavskega razreda, prispevajo k njunem razkrajanju. V to jih vodi tudi osredotočenost na pravice: nosilec pravic pa je vedno posameznik in ne kolektiv.

Narava delavskih pravic je torej protislovna: resda so bile dosežene z napori kolektivnega boja delavskega razreda, a zgolj tako, da so postale del buržoaznih pravic. Prispevajo k boljšemu položaju delavstva, tako pri življenjskih pogojih kot pri uporu proti kapitalu, a hkrati spodkopavajo njegovo kolektivno moč. Vendar to protislovje dandanes razrešuje pritisk kapitala: s tem, ko oži pogoje za njihov obstoj, boj “za delavske pravice” spreminja le še v znanilca konservativnega sindikalizma.

Boštjan Remic

Besedilo je bilo izvorno objavljeno na portalu Radnička prava: http://radnickaprava.org/tekstovi/clanci/bostjan-remic-protiv-radnickih-prava

[1] Karl Marx: Kritika Gothskega programa, v MEID, 1979, IV. zvezek, str. 493.

[2] Karl Marx: Kapital, 1867/2012, str. 144.

[3] Z izkoriščanjem oz. eksploatacijo nimamo v mislih kršitve pravnih ali moralnih načel, temveč ekonomsko dejstvo, ki ga v grobem razložimo takole: kapitalist delovno silo plača po pravi vrednosti (=mezda, kolikor delavci potrebujejo za preživetje), vendar delavci s svojim delom v produkciji ustvarijo več vrednosti kot je vrednost delovne sile. Presežno vrednost si prisvoji kapital, torej izkorišča delavstvo.

[4] Karl Marx: Kapital, 1867/2012, str. 193.

[5] Karl Marx: Kritika Gothskega programa, v MEID, 1979, IV. zvezek, str. 493.

[6] Sindikalna birokracija je skupina voljenih predstavnikov in plačanih funkcionarjev, ki prek pogajanj posreduje v konfliktu med delom in kapitalom. Zaradi svojih materialnih interesov (dobro plačilo, ugodni pogoji dela) stremijo k mirni reprodukciji sindikatov, kar jih privede k politiki različnih odtenkov reformizma: od bolj konservativnih do socialdemokratskih.