V levjem žrelu
JÖRN BOEWE IN JOHANNES SCHULTENemški sindikat v storitvenem sektorju ver.di se že več kot štiri leta bori za pravične pogodbe v Amazonovih skladiščih. Podjetje se je doslej soočilo z več kot 150 stavkovnimi dnevi, nazadnje ko je več sto delavcev na številnih lokacijah prekinilo delo med velikonočnimi prazniki. Boj, ki še vedno traja, je postal eden od najbolj nepopustljivih in dolgotrajnih delavskih sporov v moderni nemški zgodovini in se najverjetneje ne bo končal v kratkem.
Številni opazovalci konflikt razumejo kot spor o tem, ali Amazon uvrstiti v maloprodajo ali logistiko, kar bi določilo, katero kolektivno pogodbo mora podjetje upoštevati. Če bi šlo res za to, bi bil zelo verjetno spor manj intenziven in bi se razrešil z Amazonovo pridružitvijo združenjem delodajalcev v maloprodajnem ali logističnem sektorju.
V resnici pa gre pri spopadu med Amazonom in sindikatom ver.di za mnogo pomembnejšo stvar: največji spletni prodajalec v temelju nasprotuje pogajanjem s sindikati. Razplet v nemški veji Amazona bo v končni fazi odločil kdo postavlja delovne pogoje v podjetju ‒ šefi sami ali vodstvo v pogajanjih z delavstvom.
Prekinitev dela, ki jo je izpeljalo več sto delavcev v začetku leta 2013, je bila prva stavka v Amazonu, ne le v Nemčiji, temveč v vsej zgodovini podjetja. Spletni knjigarnar, ki se je spremenil v veleblagovnico, do takrat nikjer na svetu ni bil niti enkrat soočen z ustavitvijo dela, niti ni nikoli privolil v kolektivna pogajanja. Amazon si želi, da bi tako tudi ostalo, kar prizadevanjem sindikata ver.di daje še večji pomen. Če si bodo delavci v Nemčiji priborili pravično pogodbo, to utegne spodbuditi tudi njihove kolege po svetu.
Delavci prve izmene, ki so 9. aprila 2013 v rumenih ver.di stavkovnih jopičih stali pred vrati tovarne v Bad Hersfeldu, se najbrž niso zavedali polnega pomena svojih dejanj. Takrat se niso borili za kolektivno pogodbo, preprosto so želeli boljše mezde. A Amazonova korporativna struktura praktično onemogoča, da bi se delavci združili proti vodstvu.
Vsak od Amazonovih osmih nemških pakirnih centrov posluje kot samostojna družba. Čeprav so vse v lasti istega holdinga v Luksemburgu ‒ eni od glavnih evropskih davčnih oaz ‒, jih domnevno upravljajo različni izvršni odbori. Tega čudnega zakonskega konstrukta ni nihče sodno izpodbijal, zato je kolektivno pogajanje v imenu vseh 12 tisoč Amazonovih zaposlenih zakonsko gledano nemogoče. Še več, Amazon se je doslej uspel izogniti, da bi bil v Nemčiji klasificiran kot korporacija, s čimer se je izognil vzpostavitvi sicer obveznih delavskih svetov.
Ameriški odnos
Amazon je že večkrat dal jasno vedeti, da ne sprejema, kaj šele spoštuje, obstoja organiziranega delavstva. Tu se pokaže, da ima korporacija izrazito ameriško razumevanje vloge sindikatov. Članov ver.di-ja namreč ne obravnava kot skupine zaposlenih, ki se je odločila pridružiti sindikatu, pač pa kot sumljivega zunanjega akterja, ki si prizadeva zasejati razdor med vodstvom družbe in delavci.
To seveda ni res. Kljub težkim razmeram, vključno z napadi in zastraševanjem s strani vodstva, se je na stavkovnih stražah v Bad Hersfeldu in Leipzigu pokazalo, da se je v teh skladiščih zakoreninila živahna sindikalna kultura, ki jo je težko najti celo v trdnjavah sindikalizma.
Sindikalizirani delavci, ki so udeleženi v delavskih sporih, so sicer res v manjšini in so soočeni z ogromnim pritiskom z druge strani oceana ter s strani nekaterih svojih kolegov. Vendar pa so v številnih Amazonovih centrih zdaj samozavestne in izkušene sindikalne celice, ki so dokazale, da niso le podaljšek sindikalnih funkcionarjev. Delavcem se sindikat ne kaže kot pisarniški birokrat, ampak kot aktivni kolega, ki pridobiva nove člane, svetuje sodelavcem in organizira, načrtuje ter vodi delavske boje. Ti sindikalni zaupniki se povezujejo tako v posameznih centrih kot med različnimi lokacijami na globalni ravni.
S sindikatom ver.di imajo prijateljske in produktivne odnose, a obenem poudarjajo svojo neodvisnost. To je privedlo do konfliktov, saj aktivisti včasih pričakujejo več notranje demokracije, kot je navada v ustaljenih sindikatih. Nek sindikalni sekretar je položaj opisal brez dlake na jeziku: ”V sindikatu ver.di smo v Amazonu zavestno uporabili organizacijski pristop. Rezultat so delavci, ki včasih želijo več kot le sindikat, kar za nas ni vedno lahko.”
Organiziranje spodbuja samoorganiziranje
Kdaj delavci začnejo zagovarjati svoje skupne interese? Mobilizacijska teorija industrijskega sociologa Johna Kellyja omenja več predpogojev. Delavci morajo svoj položaj dojemati kot nepravičen in ‒ še pomembneje ‒ za to kriviti zaposlovalca, ne pa sil, ki jih ni mogoče nadzorovati, kot sta “trg” in “globalizacija”. Drugič, sindikat mora vsaj poskušati spremeniti položaj na delovnem mestu. Za to pa je potrebno sindikalno vodstvo, ki razume obstoječe nezadovoljstvo in ki lahko predlaga možne rešitve.
Ne vemo natančno, kdaj so delavci v Bad Hersfeldu izpolnili prvi pogoj. Vemo pa, da je bil drugi element kar nekaj časa odsoten. Ver.di se po odprtju Amazonovih skladišč ni angažiral več let. Čeprav je sindikat v mestu imel svojo izpostavo, je lokalnemu sekretarju primanjkovalo časa in sredstev, da bi se ukvarjal s položajem v Amazonu.
Stvari so se začele premikati leta 2011. Sindikat je v Bad Hersfeld za dve leti poslal dva sekretarja, izobražena posebej za organiziranje na nesindikaliziranih delovnih mestih, ki sta se osredotočila izključno na Amazonove pakirne centre. Ob začetku kampanje je ver.di med približno tri tisoč zaposlenimi imel le 79 članov. Čeprav je v skladišču obstajal za Nemčijo tipični svet delavcev, se je ta ‒ tako kot večina delavcev ‒ “držal stran” od sindikata, kot je takrat dejal lokalni sekretar.
Vendar je v dveh letih članstvo naraslo na skoraj tisoč. Ver.di-jeva organizatorja sta pomagala vzpostaviti raznoliko in živahno sindikalno kulturo, ki se je v naslednjih letih izkazala za ključno pri podpori stavkam. Sindikalni aktivisti, ki so bili vključeni v tej kampanji, niso vršili pritiska le na šefe v Amazonu, ampak tudi na svoj sindikat.
Člani sindikata ver.di so se 9. aprila 2013 odločili, da stopijo v akcijo: skoraj tisoč delavcev iz Bad Hersfelda je začelo stavkati. Njihovi kolegi iz pakirnice v Leipzigu so jim sledili sredi maja.
Od takrat je ver.di v skoraj vseh Amazonovih nemških pakirnicah vzpostavil sindikalne celice, čeprav se le-te po velikosti močno razlikujejo. V tistih z daljšo zgodovino organiziranja, kot so Bad Hersfeld, Leipzig in Rheinberg, je stopnja sindikaliziranosti med 30 in 50 odstotki, medtem ko je na novejših lokacijah, kot sta Pforzheim in Brieselang, včlanjena manjšina delavcev. Vseeno so septembra 2015 delavci stavkali v skoraj vseh nemških pakirnih centrih, nemoteno je deloval le center v Brieselangu, kjer je bila večina delavcev še vedno na zgolj začasnih pogodbah.
Gledano v celoti so se prekinitve dela ustalile na relativno visoki ravni: v prvem letu je bilo zabeleženih 18 stavkovnih dni, v letu 2014 pa je številka narasla na 26. Leta 2015 so delavci stavkali 55 dni, lani pa 51 (23 v posameznih centrih in 28 na več lokacijah hkrati).
Strukturne omejitve
Ver.di se kljub občudovanja vrednem napredku še vedno sooča z ogromnimi izzivi pri mobilizaciji delavcev in izbojevanju zahtev. Amazon se je izkazal za premeteno in zelo prilagodljivo podjetje, ki razume, kako izkoristiti ovire za sindikalno organiziranje ter jih obrniti v svoj prid.
To se je pokazalo okoli božiča leta 2013, ko je tisoč delavcev v Leipzigu in Bad Hersfeldu podpisalo peticijo, s katero so se ogradili od sindikata in stavk. V medijih je zaokrožila izjava delavcev, v kateri so se ti pritožili nad “negativno javno podobo”, ki naj bi jo ver.di širil o njihovem zaposlovalcu in sindikat obtožujejo nadlegovanja delavcev “v njihovem zasebnem času.” Vodstvo Amazona je podpiralo to akcijo in delavcem celo dovolilo zbiranje podpisov med delovnim časom, o čemer pričajo verodostojna poročila. Ver.di je močno presenetilo, da je bil znaten delež delavcev pripravljen podpreti takšno akcijo.
Toda danes je jasno, da bi sindikat to moral pričakovati. Veliko delavcev se zaposli v Amazonu po obdobju brezposelnosti ali pa pridejo iz prekarnih služb v logistiki, maloprodaji ali gradbeništvu. V maloprodaji tako imenovane “mini-jobs” ali druge oblike občasnega dela predstavljajo skoraj 50 odstotkov vseh delovnih mest.
Amazon v primerjavi s tem ponuja številne ugodnosti: plače so ponavadi nad regijskim povprečjem in so vedno pravočasno izplačane. Veliko zaposlitev je za poln delovni čas. A večina Amazonovih delavcev ima še vedno začasne, sezonske pogodbe, s čimer so ujeti v prekarnost in zato manj pripravljeni za delavske boje. Kot primer ‒ v božičnem času se število delavcev skoraj podvoji.
Amazonovi delavci razumejo, da imajo zaradi teh okoliščin relativno malo moči. Začasne pogodbe omogočajo neprestano grožnjo menedžmenta: vsi vedo, da ima njihov delodajalec popolno svobodo ali podaljšati ali prekiniti pogodbo. In če se šefi tako odločijo, lahko to moč uporabijo za kaznovanje delavcev, ki sodelujejo v stavkah. Prav tako so soočeni z možnostjo, da bo Amazon njihova delovna mesta preselil na Poljsko ali Češko.
In res, Amazon je to grožnjo uresničil, kar kaže njegova širitev v Vzhodno Evropo v minulih nekaj letih. Oktobra 2014 so se odprli trije poljski pakirni centri: eden v mestu Sady blizu Poznana in dva v bližini Wroclawa. Evropska unija je te pakirnice izdatno subvencionirala, oba wroclawska centra pa stojita v posebni ekonomski coni z nizko obdavčitvijo. Amazon je jeseni 2015 na Poljskem zaposloval približno 3500 delavcev, približno sedem ali osem tisoč delavcev pa se jim je pridružilo v času praznikov.
Od leta 2013 ima Amazon blizu praškega letališča center za vračanje izdelkov. V neposredni bližini je jeseni 2015 odprl dodaten pakirni center, potekajo pa tudi pogovori o še enem centru v Brnu.
Vzhodnoevropski delavci so pripravljeni delati za mnogo nižje mezde in daljše delovnike, kot je to v navadi v Nemčiji. Urna postavka na Poljskem je trenutno približno 14 zlotov oziroma 3,3 evra. Izmene trajajo deset ur in pol z enim neplačanim polurnim odmorom in so povezane v štiridnevne bloke.
Za zdaj Amazon ni pokazal zanimanja za širitev na domače trge teh držav, saj ni odprl niti poljske niti češke spletne platforme. Namesto tega Vzhodna Evropa služi kot ogromen logistični center z nizko ceno delovne sile. Poznan in Wroclaw oskrbujeta predvsem nemški trg, centri na Češkem pa služijo kot odskočna deska za Avstrijo.
Stavke obrodijo sadove
Ver.di je kljub tem izzivom v minulih treh letih izboril občutne izboljšave za delavce, ki pa so bile večinoma rezultat popuščanja delodajalca in ne posledica zakonsko obvezujočih sporazumov.
Vodstvo se je končno odločilo za izplačilo božičnega dodatka leta 2013, istega leta kot so se začele stavke. Podjetje je pičli, 400 evrski bonus predstavilo kot “prostovoljni dodatek”, do katerega delavci sploh niso bili zakonsko upravičeni. Raziskave kažejo tudi povišanje mezd: ocena, ki jo je naročil ver.di, je pokazala, da so v pakirnici v Bad Hersfeldu pred začetkom delavskega organiziranja plače rasle za en odstotek na leto. Po tem ko so se leta 2011 organizirali v okviru sindikata, so mezde rasle trikrat hitreje.
Enako pomemben je ver.di-jev uspeh v gradnji same organizacije, še posebej če vzamemo v obzir, da v večini primerov težavno vzpostavljanje struktur na delovnih mestih traja več let. Številni sveti delavcev na sindikate gledajo sumničavo ali pa ne uspejo vzpostaviti močnih zastopnikov na delovnih mestih. Le redko pa se pojavijo samoorganizirane strukture, kjer aktivisti vključujejo svoje kolege neodvisno od delavskih svetov.
Sveti delavcev se pogosto razcepijo dva dela: enega, ki podpira sindikate, in drugega, ki je naklonjen upravi. Poleg tega o veliko odločitvah, ki jih sprejmejo te strukture, odločajo sodišča, kar zaposlenim povzroča dodatne obremenitve. Mnogo lokalnih sindikatov preprosto nima časa in energije za novačenje novih članov. V tem položaju primer Amazona deluje kot poskusni zajček za sindikalni preporod v Nemčiji.
Nekateri opazovalci trdijo, da bi ver.di moral več časa posvetiti razvoju svoje članske baze v podjetju, preden se odločijo za stavko. Trditev je sicer verjetno podana z dobrimi nameni, a je v resnici skregana z realnostjo.
Razen začetnega vala organiziranja, ki ga je sprožil ver.di med letoma 2011 in 2013, se je večina članstva priključila sindikatu v času stavk. Akcije na delovnih mestih, ki so usmerjene h konfliktu z upravo, delavce izpostavijo v pravi luči in pokažejo njihovo moč. Ver.di je kot rezultat stavkovnega vala zgradil aktivne organizacije v vseh nemških pakirnicah, kar je skoraj nepredstavljivo v tej veji maloprodaje.
Potreba po strateškem razmišljanju
Amazon spada med “velikih pet” internetnih orjakov skupaj z Googlom, Facebookom, Applom in Microsoftom. Ta hitro rastoča korporacija je se močno potrudila za redefiniranje pogojev dela v digitaliziranem kapitalizmu.
Amazon deluje strateško in odločno, osredotočen na širšo sliko. Ver.di bo moral za uspeh storiti enako in se pri tem povezati z mednarodnim delavskim gibanjem. Nekaj prvih korakov je v tej smeri že storil, kot je na primer sodelovanje v usklajenih akcijah proti Amazonu, ki jih je organiziral UNI Global Union. Takšne pobude bodo za razvoj potrebovale čas, a ver.di se vseeno lahko trudi za napredek v Nemčiji.
Kampanja krvavo potrebuje skupino, ki bo načrtovala boj na ravni celotne panoge. Amazon ni le spletna prodajalna, temveč tudi logistično podjetje, medijska korporacija, internetni operater in proizvajalec strojne ter programske opreme. Podjetje bo kmalu upravljalo z lastnimi zračnimi in ladijskimi linijami. V resnici Amazon vpliva na vsaj šest od trinajstih panog, ki jih pokriva ver.di, a sindikat posveča mnogo premalo časa koordiniranju svoje strategije. Lahko bi pritisnili na maloprodajne in logistične družbe, kjer kolektivne pogodbe še vedno veljajo. Ver.di bi se na primer lahko spustil v boj z DHL, ogromnim nemškim podjetjem, ki je odgovorno za večino Amazonove dostave v tej državi.
Nadalje, kot nemški sindikat z največ izkušnjami v organiziranju, lahko ver.di črpa iz svoje bogate in raznolike zgodovine. V 90-ih je nemško verigo lekarn Schleker prisilil v plačevanje mezd v skladu s kolektivno pogodbo in v uvedbo svetov delavcev v njene izpostave. Kampanja proti Lidlu leta 2004, v kateri je ver.di sodeloval z drugimi naprednimi organizacijami, kot je Attac, je imela mešane rezultate. Čeprav niso uspeli vzpostaviti svetov delavcev v vseh podružnicah podjetja, pa so znatno izboljšali mezde in delovne pogoje. “Lidlova črna knjižica”, ki jo je pripravil sindikat, je pozornost nemške javnosti usmerila v nepravične in nezakonite delovne pogoje v podjetju.
Do zdaj je Amazon v veliki meri uspel nevtralizirati učinke stavk s preusmerjanjem naročil na centre, kjer stavk ni bilo, ali iskanjem zadostnega števila stavkokazov. Kot odgovor na to so se ver.di in njegovi člani poslužili “alternativnih oblik delovanja”, da bi bolj učinkovito zmotili poslovanje podjetja. Delavci so na več lokacijah uspeli zagnati nenapovedane stavke med samim delovnim procesom. Ta taktika Amazonu otežuje premik dejavnosti na drugo lokacijo, saj ne vedo, kdaj pričakovati stavko, ko pa zvedo,je za to že prepozno.
Aktivisti v pakirnicah že tri leta nabirajo izkušnje v delavskem boju in imajo več kot dovolj idej za njegovo nadaljevanje. Poleg tega ima tudi sindikat v rokavu še kar nekaj asov. Vedeti mora le, kako igrati z njimi.
Prevod iz angleškega jezika: Jaša Veselinovič
Priporočilo za nadaljnje branje o delavskem boju v Amazonu: